Jedro

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Bistveno je, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ker je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom pravnomočnosti sodbe že 22. 5. 2013, materialnopravno zmoten.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti poleg obstoja enega od razlogov za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovljene tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Iz 109. člena ZDR-1 izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, torej delavca in delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin na strani tožene stranke ter njihovega vpliva na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2013 (pravilno: 8. 7. 2013), nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem 21. 7. 2013 (pravilno: 21. 8. 2013) in je trajalo do 20. 5. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od 22. 7. 2013 do 20. 5. 2015 obračunati vse zapadle bruto plače in od njih odvesti pripadajoče prispevke (za celotno navedeno obdobje, razen za julij 2013 v celoti in avgust 2013 do že odvedenega zneska v višini 439,47 EUR); akontacijo dohodnine pa za čas od 1. 5. 2014 do vključno 20. 5. 2015, nato je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neto plače za čas od 1. 5. 2014 do vključno 20. 5. 2015, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 18.471,36 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več in drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 21. 5. 2015 dalje; poziv nazaj na delo; obračun nadomestil bruto plač ter po obračunu in plačilu prispevkov in davkov izplačilo neto nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8. 7. 2013 do 21. 7. 2013 ter od 21. 5. 2015 dalje; plačilo akontacije dohodnine za obdobje od 22. 7. 2013 do vključno 30. 4. 2014 ter plačilo neto plač za to obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 470,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2013 dalje do plačila), je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.942,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v II., III., IV. in V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe primarno spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice in jo vrne nazaj na delo k toženi stranki oziroma podredno, da spremeni višino prisojenega nadomestila na višji znesek, oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter da se toženi stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo zahtevek tožnice za ponovno reintegracijo v delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici prepozno vročila sklep o izredni odpovedi, zato meni, da sodišče v nadaljevanju sodbe sploh ne bi smelo obravnavati več vsebinskih vprašanj med strankama, torej tudi ne vprašanj glede porušenih odnosov med njima. Sodišče prve stopnje pa je na predlog tožene stranke, ki ga je podala šele 25. 2. 2015, odločalo tudi po prvem odstavku 118. člena ZDR. Meni, da je bil takšen predlog tožene stranke prepozen, zlasti pa neutemeljen in nezakonit. Tožena stranka je tožnici odpovedala delovno razmerje zaradi predvidevanja, da bo odsotna z delovnega mesta več kot 6 mesecev. Navaja, da je glede vprašanja o porušenih odnosih med strankama, sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zlasti pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, zlasti tudi v nasprotju s konkretnimi listinskimi dokazi, ki so bili predloženi sodišču ter izjavami določenih prič. Tožena stranka je bila ves čas v celoti in popolnoma seznanjena z dejanskim stanjem o prometni nesreči tožnice in je navajanje prič A.A. in B.B., da jima je tožnica govorila, da v času nesreče ni bila alkoholizirana, v celoti neresnično in izključno v interesu pravde. Sodišče se sklicuje tudi na pričo C.C., ki je navajal, da odvzem dostopa do tajnih podatkov absolutno vpliva na opravljanje delovnih dolžnosti v rangu veleposlanika.

Navaja, da je tožnica prometno nesrečo zakrivila 13. 10. 2008 in bila pravnomočno obsojena 14. 12. 2011 (pravilno: 18. 4. 2013). Kljub temu je tožnica nemoteno opravljala svoje delo na enakem delovnem mestu, kot veleposlanica, samo, da se je iz BiH po prometni nesreči vrnila nazaj v D., ter da ji je bil s sklepom tožene stranke 14. 5. 2013 odvzet začasen dostop do tajnih podatkov.

Iz dopisov in navedb priče E.E., tožnici neposredno nadrejenega, izhaja, da je bilo delo tožnice med nastankom nesreče in do dneva prestajanja kazni (torej celih pet let) nujno potrebno in kakovostno, visoko nadpovprečno ocenjeno. Glede na navedeno, je nelogično in s strani tožene stranke zlasti nemoralno navajanje, da je odnos med njo in tožnico porušen, saj ravno predhodna dejstva, ki jih sodišče ne upošteva, v celoti izkazujejo nasprotno. Nelogično je tudi sklicevanje sodišča na izjavo priče C.C., da reintegracija tožnice v delovno razmerje ni mogoča, zlasti zaradi sklepa o odvzemu tajnih podatkov. Zakon o tajnih podatkih določa, da se dostop lahko vrne, tako da je odločitev sodišča glede navedenega v nasprotju z zakonskimi določili.

Tožnica pa po vrnitvi na delo k toženi stranki, lahko opravlja tudi kakšno drugo delo javnega uslužbenca, kjer sploh ne potrebuje dostopa do tajnih podatkov.

Odločitev sodišča je zato glede dejstev o porušenem zaupanju, ki jih navaja v sodbi, v celoti nepravilna in nezakonita. Uveljavlja, da gre za absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Podredno pa tožnica izpodbija tudi višino prisojenega denarnega nadomestila, saj meni, da je prenizko. Tožena stranka je tožnici nezakonito odpovedala delovno razmerje, ima 47 let in pri teh letih se težko dobi zaposlitev, je stigmatizirana s pravnomočno kazensko sodbo, od leta 2013 je tudi brez dohodkov in v tem času tudi ni bila zaposlena.

Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na pravočasnost odpovedi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dokaz in sicer na predlog za vmesno varnostno preverjanje tožene stranke z dne 22. 5. 2013, ki ga ne bi smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP), s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je tožena stranka pravočasno ugovarjala na naroku za glavno obravnavo dne 22. 4. 2015. Opozarja, da predloga ni predložila tožnica, temveč ga je pridobilo sodišče samo. Obenem opozarja, da je predlog za vmesno varnostno preverjanje z dne 22. 5. 2013 neposredno vsebinsko povezan s sklepom tožene stranke z dne 14. 5. 2013, ki ga je tožnica predložila šele s pripravljalno vlogo 8. 12. 2014, ne da bi navedla razlog, iz katerega bi izhajalo, da brez svoje krivde ni mogla pravočasno predlagati izvedbe dokaza. Tožena stranka je ugovarjala predlaganemu dokazu, ker je bila tožnica prekludirana. Sodišče prve stopnje je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je odločitev oprlo na dokaz, ki je bil predložen prepozno in na dokaz, ki ga je sodišče samo pridobilo v nasprotju z določilom 34. člena ZDSS-1. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev določbe 8. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje sklepa tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razveljavilo ali odpravilo, temveč je zgolj ugotovilo, da je odpoved nezakonita. Sklep tožene stranke je zato pravnomočen in dokončen, sodišče je to spregledalo in je kljub temu toženi stranki naložilo obračun plače, davkov in prispevkov ter izplačilo neto plače tožnici. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju, saj sodišče ne more naložiti toženi stranki obračuna plač in izplačil za čas, ko je delovno razmerje tožnici na podlagi pravnomočnega sklepa tožene stranke prenehalo.

Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka v delu, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in poizvedbe pri zavodu za zaposlovanje in FURS-u in napačno sklepalo, da so vsa dejstva razvidna iz izpiska ZZZS, kar ne drži. Napačno je ugotovilo, da tožnica ni prijavljena pri zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve in posledično tožnici prisodilo previsoko nadomestilo. Tožnici delovno razmerje tudi ni prenehalo julija 2013, temveč 21. 8. 2013 in toženi stranki napačno naložilo obračun plače in izplačilo neto plače tudi za čas, ko je tožena stranka tožnici plačo izplačala. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti poizvedbe o dohodkih tožnice v času prenehanja pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da je bil zahtevek za stornacijo prijave podan šele decembra 2014. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani toženo stranko šele po njenem pozivu obvestilo o obsodbi tožnice na zaporno kazen enega leta z dopisom z dne 26. 6. 2013, ki ga je tožena stranka prejela naslednji dan. Tožena stranka je prepričana, da zaradi prepoznega obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani za toženo stranko ne morejo nastati škodljive posledice, še najmanj pa napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka že pred prejetjem uradnega obvestila seznanjena z razlogi za izredno odpoved.

Sodišče prve stopnje je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi iz razloga, ker je dejstvo pravočasnosti odpovedi vezalo na čas, ko naj bi bil delodajalec seznanjen s pravnomočno sodbo in ne na čas, ko je bil seznanjen, da bo zaradi prestajanja zaporne kazni tožnica dejansko odsotna z dela. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica prestajala kazen od 22. 7. 2013 dalje, vendar navedenega dejstva ni povezalo s pravno relevantno vsebino odpovednega razloga po določbi 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe napačno ugotovilo, da je bila izredna odpoved datirana s 7. 8. 2013, saj je bil sklep izdan 8. 7. 2013. Napačno je ugotovilo tudi datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je postala dokončna šele z vročitvijo sklepa Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja pooblaščenki tožnice dne 21. 8. 2013. Do tega datuma je tožena stranka tožnici izplačala bruto plačo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnici delovno razmerje prenehalo z 21. 7. 2013 je zato napačna. Med strankama niti ni sporno, da je tožnica prejela plačo do 21. 8. 2013. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica do 21. 8. 2013 koristila letni dopust od 22. 7. 2013, čeprav je bila v tem času že na prestajanju zaporne kazni. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje tako glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo v delu, kjer je toženi stranki naložilo obračun plače, odvedbo davkov in prispevkov ter neto izplačilo plače s pp.

Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je podan, če mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Bistvena oziroma pravno relevantna okoliščina je dejanska odsotnost z dela in ne zgolj obstoj pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe, kakor je napačno presodilo sodišče prve stopnje. Za vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilnega pomena seznanjenost delodajalca z dejansko odsotnostjo delavca z dela. Tožena stranka je dokazala, da je šele na zagovoru 4. 7. 2013 izvedela za datum dejanskega začetka prestajanja zaporne kazni tožnice (22. 7. 2013), česar tožnica tudi ni izpodbijala. Tožnica je tudi šele na zagovoru prvič povedala, da je bila njena prošnja za alternativno prestajanje zaporne kazni zavrnjena, saj je dotlej delodajalcu zatrjevala, da ji ne bo potrebno iti v zapor in bo še vedno lahko hodila v službo. Sklicuje se na sodbo VS RS VIII Ips 345/2007 z dne 9. 3. 2009. V nobenem primeru na podlagi izvedenih dokazov sodišče ne bi moglo ugotoviti, da je bil delodajalec z nastopom zaporne kazni v trajanju več kot 6 mesecev seznanjen pred 11. 6. 2013. Tožena stranka se je z okoliščinami obsodbe tožnice seznanila šele dne 25. 7. 2013, ko je vpogledala v kazenski spis. Šele tedaj se je tožena stranka lahko seznanila z vsemi oteževalnimi okoliščinami na strani tožnice (povzročitev prometne nesreče pod vplivom alkohola, ...), ki so povzročile popolnoma porušeno zaupanje med tožnico in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je zaupanje med tožnico in toženo stranko porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, napačno pa je okoliščine in interese obeh strank ugotavljalo šele v okviru instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je prepričana, da je tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala 21. 8. 2013, tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o obračunu in izplačilu denarnega povračila (namesto reintegracije) v znesku 18.471,36 EUR. Denarno povračilo je odmerjeno tudi previsoko.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku materialnopravno napačna, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožnice v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne v celoti kot neutemeljeno in ugodi pritožbi tožene stranke.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter hkrati ugodi pritožbi tožnice. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 5. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je bila z dopisom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2013, ki ga je prejela 27. 6. 2013, seznanjena, da je bila tožnica s sodbo opr. št. II K 54983/2010 z dne 14. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 54983/2010 z dne 14. 3. 2013 spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika in ji je bila izrečena kazen eno leto zapora. Glede na navedeno obvestilo je tožena stranka tožnici dne 8. 7. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila potrjena s sklepom Vlade RS komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 8. 2013, saj je bilo ugotovljeno, da s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

10. Po določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na način, ki ga določa ZDR-1. Po določbi tretjega odstavka citiranega člena se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja ZDR-1, če ta zakon ne določa drugače. 11. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita le tedaj, če so izpolnjeni pogoji iz 83. člena ZDR-1, iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in 110. člena ZDR-1. Poleg tega morajo biti izpolnjene druge zahteve, ki so namenjene varstvu pravic delavca. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

12. Po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela.

13. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala pravočasno. Ugotovilo je, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila že vsaj 22. 5. 2013, ko je bila seznanjena, da je tožnica pravnomočno obsojena na kazen zapora eno leto ter da bo posledično zaradi prestajanja te kazni morala biti odsotna z dela več kot šest mesecev. Ker je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku tridesetdnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je bila odpoved podana prepozno.

14. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

15. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 objektivno nastopi, ko mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Sodišče prve stopnje je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vezalo na seznanitev tožene stranke, da je bila tožnica pravnomočno obsojena na kazen zapora eno leto. Formalno s strani sodišča je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica pravnomočno obsojena na kazen zapora eno leto dne 27. 6. 2013, ko je prejela dopis sodišča (ki je sicer prepozno v nasprotju z določbo 138. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji, ki določa, če zakon ne določa drugače, obvesti sodišče o priporu ter o pravnomočni obsodilni sodbi na kazen zapora v treh dneh obdolženčevega delodajalca, toženo stranko obvestilo o pravnomočnosti sodbe). Sodišče prve stopnje pa je štelo kot datum seznanitve tožene stranke s pravnomočnostjo sodbe datum sklepa tožene stranke, ki je predlagala postopek varnostnega preverjanja tožnice tj. 22. 5. 2013. Po oceni pritožbenega sodišča in v skladu s sodno prakso razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Pravnomočnost je določena le za primer odločbe o prepovedi opravljanja določenega dela v delovnem razmerju. V primeru zaporne kazni je bistveno le, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. Pravnomočnost torej ni opredelilni element razloga za izredno odpoved po navedeni zakonski določbi. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 7. 2013 podana prepozno, ker je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom pravnomočnosti sodbe že 22. 5. 2013, materialnopravno zmoten. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je za vprašanje pravočasnosti izredne odpovedi odločilnega pomena seznanjenost delodajalca z dejansko odsotnostjo delavca z dela in ne zgolj seznanjenost z izdajo pravnomočne sodbe. Uveljavlja, da je bila z dejanskim nastopom prestajanja kazni zapora in posledično odsotnosti tožnice z dela več kot 6 mesecev seznanjena šele z dnem zagovora. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je tožnica prestajala kazen od 22. 7. 2013 dalje, vendar pa navedenega dejstva ni povezalo s pravno relevantno vsebino odpovednega razloga po določbi 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potreben obstoj enega od razlogov za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa morajo biti ugotovljene tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Iz citirane zakonske določbe izhaja, da je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, torej delavca in delodajalca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin na strani tožene stranke ter njihovega vpliva na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti okoliščine v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice ter ji za čas do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (tj. do 21. 8. 2013) priznalo tudi plačo, kar utemeljeno uveljavlja pritožba.

17. Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker je razvezalo pogodbo o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR-1. Tožnica svojo pritožbo utemeljuje z dejstvom, da je bila tožena stranka ves čas od prometne nesreče v letu 2008 v celoti in popolnoma seznanjena z dejanskim stanjem o prometni nesreči tožnice, ves čas do 22. 7. 2013, ko je odšla na prestajanje kazni ni bilo dvoma oziroma nezaupanja v njeno sposobnost, moralne vrednote. Poleg tega se tožnica tudi ne strinja z višino prisojenega denarnega povračila. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je od odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odvisna tudi odločitev, ki jo izpodbija v pritožbi tožnica (355. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.