Jedro

Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba izhajati iz izhodišča, da je bil v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi določen drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, ki je predvideval, da mora tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je tožnik razrešen s funkcije, le-temu ponuditi drugo ustrezno delo. Tožena stranka pogodbene obveznosti pred podajo odpovedi ni izpolnila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da pogodbe o zaposlitvi ne razveže, temveč da tožnika kot člana uprave in poslovodno osebo reintegrira na delovno mesto. Glede tega je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožnik razrešen, prvič iz krivdnega razloga, drugič pa v dogovoru s toženo stranko iz nekrivdnega razloga. Ne glede na razlog odpoklica pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican oziroma razrešen s funkcije in da zato reintegracija ni dopustna. Zato bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: 1) spremeni v točki II izreka tako, da se: a) pogodba o zaposlitvi tožeče stranke pri toženi stranki z dne 2. 11. 2010, spremenjena z Aneksom št. 1 z dne 30. 8. 2011, sodno razveže z dnem 31. 3. 2013, zahtevek za ugotovitev, da navedena pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 31. 3. 2013 in da tožeči stranki 31. 3. 2013 ni prenehalo delovno razmerje in še traja, pa se zavrne; b) zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna: - tožečo stranko pozvati nazaj na delo, - jo od 1. 11. 2014 dalje prijaviti v vsa zavarovanja, - ji za obdobje od 1. 4. 2013 do 31. 10. 2014 obračunati bruto mesečne zneske nadomestil plač, ki predstavljajo izračun razlike med mesečno bruto plačo v znesku 10.974,87 EUR in vsakokratnimi mesečnimi zneski bruto plač, ki jih je obračunal drug delodajalec, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske na TRR tožeče stranke, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer po mesecih kot sledi: - za april 2013 obračunati 10.277,42 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 dalje do plačila, - za maj 2013 obračunati 4.924,87 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2013 dalje do plačila, - za junij 2013 obračunati 4.924,87 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje do plačila, - za julij 2013 obračunati 4.924,87 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje do plačila, - za avgust 2013 obračunati 7.283,04 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje do plačila, - za september 2013 obračunati 10.082,84 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2013 dalje do plačila, - za oktober 2013 obračunati 10.082,84 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2013 dalje do plačila, - za november 2013 obračunati 5.893,73 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila, - za december 2013 obračunati 5.893,73 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2014 dalje do plačila, - za januar 2014 obračunati 5.893,73 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje do plačila, - za februar 2014 obračunati 5.893,73 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2014 dalje do plačila, - za marec 2014 obračunati 5.893,73 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2014 dalje do plačila, - za april 2014 obračunati 5.893,73 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2014 dalje do plačila, - za maj 2014 obračunati 5.980,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2014 dalje do plačila, - za junij 2014 obračunati 5.980,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila, - za julij 2014 obračunati 5.980,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2014 dalje do plačila, - za avgust 2014 obračunati 5.980,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2014 dalje do plačila, - za september 2014 obračunati 5.980,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila, - za december 2014 obračunati 6.250,87 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2014 dalje do plačila, - ji za preostalo obdobje, tj. od 1. 11. 2014 do dneva vrnitve na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v znesku 10.974,87 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske mesečnih nadomestil plač na TRR tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega bruto zneska nadomestila plače, tj. od vsakega 6. meseca za pretekli mesec, do plačila, - od 1. 4. 2013 do dneva vrnitve na delo obračunati in plačati mesečne premije pokojninskega zavarovanja za tožečo stranko v višini 234,92 EUR A. d.d., na pokojninski račun tožeče stranke v skladu s kolektivno polico pokojninskega zavarovanja delavcev zaposlenih pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska premije v višini 234,92 EUR v plačilo, tj. od vsakega 6. meseca za pretekli mesec do plačila, - obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 131,53 EUR bruto ter tožeči stranki po odvodu davkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila ter obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter tožeči stranki po odvodu davkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila.“.

2) razveljavi v točki IV. izreka in se zadeva glede odločitve o višini denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 in o stroških postopka vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I izreka).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena 2. 11. 2010, s pripadajočim aneksom št. 1 z dne 30. 8. 2011 tožeči stranki ni prenehala veljati z dnem 31. 3. 2013, zato tožeči stranki tudi z dnem 31. 3. 2013 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še traja, in je tožena stranka dolžna: - tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo od 1. 11. 2014 dalje prijaviti v vsa zavarovanja, ji za obdobje od 1. 4. 2013 do 31. 10. 2014 obračunati bruto mesečne zneske nadomestil plač, ki predstavljajo razliko med mesečno bruto plačo v znesku 10.974,87 EUR in vsakokratnimi mesečnimi zneski bruto plač, ki jih je za tožečo stranko obračunal drug delodajalec, v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati ustrezne neto zneske na TRR tožeče stranke, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji za preostalo obdobje, to je od 1. 11. 2014 do dneva vrnitve na delo obračunati mesečno bruto nadomestilo plače v znesku 10.974,87 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske mesečnih nadomestil plač; od 1. 4. 2013 do dneva vrnitve na delo pa tudi obračunati in plačati mesečne premije pokojninskega zavarovanja v višini 234,92 EUR A. d.d., na pokojninski račun tožeče stranke, v skladu s kolektivno polico pokojninskega zavarovanja delavcev zaposlenih pri toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska premije v višini 234,92 EUR v plačilo, to je od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila; obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 131,53 EUR bruto, ter tožeči stranki po odvodu davkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila ter obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v znesku 790,73 EUR bruto ter tožeči stranki po odvodu davkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (vse II. točka izreka).

V preostalem, to je za odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 2. 2013; za obračun bruto mesečne plače in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo ustrezne neto plače za obdobje od dneva vrnitve na delo do datuma sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, skladno z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2010 in določili aneksa št. 1 z dne 30. 8. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega bruto zneska nadomestila plače, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; za obračun in plačilo mesečne premije pokojninskega zavarovanja za tožnika v višini 234,92 EUR mesečno A. d.d. na tožnikov pokojninski račun v skladu s kolektivno polico pokojninskega zavarovanja delavcev zaposlenih pri toženki za obdobje od vrnitve na delo dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska premije v višini 234,92 EUR v plačilo, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; za plačilo bruto zneskov regresa brez odvoda davkov ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike med zahtevanimi bruto in prisojenimi neto zneski regresa; za plačilo neto zneska regresa za leto 2013 in za plačilo neto zneska regresa za leto 2014 v višjem znesku od tistega prisojenega v točki II. izreka te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska sorazmernega dela za leto 2014 za 1. 7. 2014 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska regresa za leto 2015 za 1. 7. 2015, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 7.217,70 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, v kolikor pa bi ugotovilo, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa tožena stranka predlaga, da sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje konceptualno zgrešeno presojalo utemeljenost in zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku, zaradi česar je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da bi morala tožena stranka pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedati v skladu z določbo 7.3. pogodbe o zaposlitvi, ki med drugim določa, da bo tožena stranka, v primeru prenehanja mandata članu uprave, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja, tožnika razporedila na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, to pogodbo pa bo nadomestila nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje nezakonitost izpodbijane odpovedi nepravilno veže na obveznost tožene stranke za predhodno ponudbo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za drugo ustrezno delo. Zato presodi, da naj bi ta obveznost po sklenitvi sporazuma z dne 6. 3. 2013 ostala nespremenjena. Sklicuje se na to, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljal še ZDR, ki je v določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR določal obveznost delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in nesposobnosti preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo ter mu v teh primerih ponuditi sklenitev nove pogodbe. Po mnenju pritožbe je treba upoštevati, da je bila tožniku odpoved podana v „paketu“ treh dokumentov, poleg same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pooblaščenec tožnika in zastopniki tožene stranke sklenili dne 6. 3. 2016 še dva sporazuma. S prvim sporazumom je bilo dogovorjeno, da mora nadzorni svet tožene stranke najkasneje 6. 3. 2013 svoj sklep z dne 6. 2. 2013 o tožnikovem odpoklicu spremeniti tako, da bo odpoklic tožnika podan iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov (nekrivdno). Tožena stranka se je tudi zavezala, da bo najkasneje do 31. 3. 2013 tožniku izplačala odpravnino v višini štirih osnovnih plač, kar je izvršila dne 28. 3. 2013. Zavezala se je tudi, da bo 31. 3. 2013 tožniku izplačala nagrado za uspešnost dela v znesku 51.167,45 EUR bruto. To obveznost je izpolnila 7. 3. 2013. Sporazum je bil sklenjen pod odložnim pogojem, da nadzorni svet sprejme spremenjen sklep o odpoklicu in da tožena stranka izpolni svoje plačilne obveznosti. Tožena stranka je tožniku izplačala vse, kot je bilo dogovorjeno. Stranki sta tudi sklenili sporazum o odpovedi zahtevkom, v katerem je zapisana najprej logična ugotovitev, da sta stranki že sklenili sporazum, s katerim sta uredili medsebojna razmerja. Zapisana je tudi ugotovitev, da je bila dne 22. 2. 2013 tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 2. točki pa je še zapisano, da se tožnik odpoveduje vsem morebitnim tožbenim zahtevkom, razen tistim, ki bi bili posledica neizpolnitve obveznosti tožene stranke, kot so dogovorjene v prvem sporazumu. V zvezi s 1. in 2. točko sporazuma o odpovedi zahtevkom, v povezavi s 4. točko prvega sporazuma, je mogoče ugotoviti, da je tožena stranka izpolnila obveznost po 4. točki prvega sporazuma, vključno s podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne glede na dejanski dan njene podaje oziroma vročitve. Ob natančnem branju vseh treh listin, na podlagi katerih sta stranki sporazumno urejali način prenehanja delovnega razmerja, je mogoče ugotoviti, da je tožnik v drugem sporazumu veljavno akceptiral odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma dogovorjeni način prenehanja delovnega razmerja med strankama, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponuditi novo pogodbo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V skladu z določbami vseh treh dokumentov do položaja, ko bi morala tožena stranka tožniku hipotetično ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, niti ne bi moglo priti, ker je tožnik s podpisom drugega sporazuma soglašal, da sprejme prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sklenitvijo obeh sporazumov in sprejemom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved v 3. točki obrazložitve vsebuje tudi ugotovitev, da med delavcem in delodajalcem ni prišlo do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, kot je definirano v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi. Iz drugega odstavka točke 7.7 sklenjene pogodbe jasno izhaja, da odpoklicanemu članu uprave iz drugih ekonomskih poslovnih razlogov pripada odpravnina le, če mu po prenehanju mandata preneha tudi delovno razmerje. Da je v času sklepanja sporazuma veljala med strankami enaka razlaga vsebine pogodbe o zaposlitvi, je izpovedal tudi odvetnik B.B., ki je sodeloval pri pogajanjih med pravdnima strankama in ki je zaslišan kot priča izpovedal, da C.C. ni zahteval odpravnine, medtem ko sta D.D. in E.E. odpravnino zahtevala, z obema pa so se dogovorili, da zaradi tega nimata pravice do zaposlitve v družbi. Smiselno je enako izpovedal tudi pooblaščenec D.D. in tudi takratni predsednik nadzornega sveta tožene stranke F.F.. Ob uporabi jezikovne sistematične in logične razlage določil točk 7.2, 7.3 in 7.7 pogodbe o zaposlitvi, je mogoče zaključiti, da odpoklic člana uprave pomeni samostojen, zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in v primeru odpoklica ne pride nujno do uporabe 7.3 točke pogodbe o zaposlitvi, saj je iz določila 7.7 pogodbe o zaposlitvi mogoče razbrati, da je za odpoklic iz drugih ekonomskih razlogov predvidena odpravnina, ki pa pripada le v primeru, če preneha tudi delovno razmerje. Pri odpoklicu člana uprave iz drugih ekonomskih razlogov gre torej za takšno prenehanje mandata, ki ima za posledico tudi prenehanje delovnega razmerja. Takšna razlaga ima podlago tudi v določbi 7. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in v samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD), iz katere izhaja, da ni mogoče izplačati odpravnine v primeru, da razrešena poslovodna oseba ostane v družbi oz. se v njej zaposli ter da posledično tudi na tej zakonski podlagi, ki je lex specialis v odnosu do ZDR oziroma ZDR-1, ni obstajala dolžnost tožene stranke, da bi tožniku glede na način prenehanja zaposlitve ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovem znanju, izkušnjam in sposobnostim. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, hkrati pa je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Neutemeljena in protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka v svoji vlogi z dne 21. 4. 2016, ko je nasprotovala konkretizaciji tožbenega zahtevka, predlagala le zavrženje tožbe glede regresa, saj je v resnici tožena stranka nasprotovala tožbi kot nesklepčni. Tožena stranka je izpodbijala in nasprotovala konkretiziranemu zahtevku, ker je nejasen, nedoločen in sam s seboj v nasprotju. Iz navedenega ni jasno, do katerega trenutka tožnik dejansko vtožuje plačilo plače oz. nadomestila plače (reparacije), poleg tega pa je trenutek sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi negotovo dejstvo, saj za nastanek tega akta mora obstajati obojestransko soglasje strank. Navaja, da tožnik v nobenem primeru ni upravičen do reparacije, ki bi mu šla na delovnem mestu člana uprave, saj po 1. 1. 2014 tega dela niti teoretično ne bi več opravljal in bi odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014 prenehala veljati v skladu z njenimi določbami. Sodišče je tako tožniku v nasprotju z dejanskim stanjem in materialnim pravom prisodilo reparacijo na podlagi pravic, ki bi jih imel kot član uprave, čeprav tega dela, tudi v primeru, da ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja, najpozneje po 1. 1. 2014 zaradi prenehanja mandata ne bi mogel več opravljati.

Tožena stranka je predlagala, da naj sodišče v primeru, da bi ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovi trajanje delovnega razmerja med strankama najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, saj glede na vse subjektivne in objektivne okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja v nobenem primeru ni več mogoče. Temu predlogu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo, pri čemer je pri svoji presoji zagrešilo bistvo podanega predloga in razlogov za nujnost razveze delovnega razmerja med strankama. Tožena stranka ni gradila svojega predloga razveze, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, le na tem, da naj bi tožnik vložil predmetno tožbo, temveč na drugih, bistveno bolj odločilnih okoliščinah, ki so posredno res povezane s sprožitvijo tega delovnega spora. Teh okoliščin sodišče prve stopnje dejansko ni ugotavljalo, zaradi česar je bilo dejansko nepopolno in zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa posledično nepravilno uporabljeno. Tožnik je neutemeljeno zadržal izplačano odpravnino v visokem znesku 26.401,65 EUR, do katere po njegovem lastnem stališču ni upravičen, ter celo sam priznava, da naj bi bila izplačana odpravnina napaka tožene stranke. Kljub temu si tožnik prisvaja premoženjsko korist nekdanjega delodajalca in o vračilu prejetega zneska noče niti slišati. Tožnik je že v 13. in 14. točki svoje prve pripravljalne vloge toženo stranko obtoževal skrajne neodgovornosti, malomarnosti in pavšalno namigoval na zlorabo pooblastil položaja in povzročitve precejšnje škode, pri čemer se tožena stranka sprašuje, če naj bi bilo to vse res, kako bi si tožnik resnično sploh še želel delati v takem okolju. Že samo dejstvo, da je tožnik izigral namen obeh veljavnih sporazumov, zlasti pa sporazuma o odpovedi zahtevkom, za katera je višje sodišče presodilo, da sta veljavna, samo po sebi dokazuje, da tožnik ne more imeti več nobenega zaupanja za opravljanje dela pri toženi stranki in bi bilo nerazumno zahtevati, da bi tožena stranka s takšnim delavcem lahko nadaljevala delovno razmerje. Opisana ravnanja tožnika so v celoti porušila zaupanje za kakršnokoli možnost nadaljevanja delovnega razmerja med obema strankama, kot je nazorno izpovedal tudi predsednik uprave tožene stranke G.G.. Izrazil je resen in utemeljen dvom, da bi lahko glede na obstoj dogovora in kasnejših postopkov z ustreznim zaupanjem sodeloval s tožnikom na strokovnih nalogah, ki bi mu bile dodeljene. Tožnik ne uživa nobenega zaupanja pri toženi stranki, kar sodišče prve stopnje ignorira, kljub skladnim izpovedbam predsednika uprave ter nekdanjega predsednika nadzornega sveta. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe tudi zmotno odločilo o višini povračila stroškov postopka. Zmotno je razlagalo določbo ZOdvT in pri vrednosti spora upoštevalo deset različnih prejemkov, in sicer šestkratni znesek bruto plače, trikratni znesek v višini 16.462,31 EUR in znesek v višini 18.242,00 EUR, čeprav zakon izrecno določa, da se vrednost spora določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, kar pomeni, da bi sodišče lahko upoštevalo le trikratnik zneska v višini 16.462,31 EUR in trikratni znesek v višini 10.947,00 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ker ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnem razmerju (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), posledično pa ni ugotavljalo dejanskega stanja glede okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki določajo višino denarnega povračila.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je obstajala dolžnost tožene stranke, da tožniku, glede na način prenehanja zaposlitve, ponudi novo pogodbo o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovem znanju, izkušnjam in sposobnostim. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložena je z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti. S tem pritožbeni navedbami tožena stranka dejansko izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za določen čas na delovnem mestu člana uprave tožene stranke. Pogodba je bila sklenjena za čas trajanja štiriletnega mandata, ki se je pričel 1. 1. 2010, potem ko je bil tožnik s sklepom upravnega odbora tožene stranke z dne 15. 2. 2009 imenovan na mesto namestnika direktorja družbe. Nadzorni svet tožene stranke je 6. 2. 2013 tožnika odpoklical z mesta člana uprave zaradi kršitve obveznosti in nesposobnosti vodenja poslov po drugem odstavku 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.; ZGD-1). Tožnik je s toženo stranko z dne 6. 3. 2013 sklenil dva sporazuma, in sicer prvi sporazum, s katerim je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka oz. njen nadzorni svet nadomestil sklep št. 5/1 z dne 6. 2. 2013, na podlagi katerega je bil tožnik odpoklican kot član uprave iz krivdnih razlogov in se bo sklep glasil, da se tožnik odpokliče z mesta člana uprave iz drugih ekonomskih razlogov, to je po 4. alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1 z dnem 6. 2. 2013. V 3. točki sporazuma je bilo dogovorjeno, da tožniku pripada odpravnina v višini šestih osnovnih plač, vendar se mu na podlagi sporazuma, v kolikor so izpolnjene predpostavke iz 2., 4. in 5. točke tega sporazuma, izplača odpravnina zgolj v višini štirih osnovnih plač, ki se izplača dne 31. 3. 2013. V 4. točki sporazuma sta stranki dogovorili, da sporazum ne predstavlja pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja člana uprave, pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 2. 10. 2010, aneks št. 1 z dne 30. 8. 2011 in aneks št. 2 z dne 9. 10. 2012 pa se odpoveduje v skladu z določbami predmetne pogodbe o zaposlitvi in aneksom, kar pomeni, da je potrebno odpoklicanemu članu uprave odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, skladno s predmetno pogodbo in aneksi. Nadalje sta stranki v 5. točki sporazuma ugotovili, da tožena stranka tožniku za leto 2010, 2011 in 2012 še ni izplačala celotne nagrade za uspešnost dela, v skupnem znesku 51.167,00 EUR. Sporazum je pričel veljati z dnem sklenitve, učinkovati pa z odložnim pogojem, da nadzorni svet sprejme sklep, kot je opredeljeno v 2. točki sporazuma in da tožena stranka izpolni obveznosti v skladu s 5. točko sporazuma.

8. Stranki sta istega dne sklenili tudi sporazum o odpovedi zahtevkom do H., s katerim sta uvodno ugotovili, da sta 6. 3. 2013 sklenili sporazum, s katerim sta uredili medsebojna razmerja, ter da je bila 22. 2. 2013 članom uprave vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in da se član uprave (tožnik) s tem sporazumom odpoveduje vsem morebitnim tožbenim zahtevkom do družbe (tožene stranke), razen tistim, ki bi bili posledica neizpolnitve obveznosti družbe, kot so dogovorjene s sporazumom z dne 6. 3. 2013. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko iz naslova nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2013, saj je štel, da je ta nezakonita, ker mu tožena stranka pred podajo odpovedi ni ponudila drugega ustreznega delovnega mesta v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 582/2013 z dne 8. 1. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da je tožena stranka izpolnila svoje zaveze iz prvega sporazuma, ter kot bistveno štelo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ampak na podlagi sporazuma, pri čemer sta se stranki dogovorili o določenih izplačilih in drugih okoliščinah. Štelo je tudi, da se tožnik ni odpovedal pravicam, ki mu gredo po zakonu ali sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Po pritožbi tožnika je Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 243/2015 z dne 12. 11. 2015 pritožbi ugodilo ter sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da iz 4. točke sporazuma z dne 6. 3. 2013 izhaja, da ta sporazum ne predstavlja pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja člana uprave ter da je potrebno odpoklicanemu članu uprave odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tako da se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. V ponovljenem postopku je dalo napotek sodišču prve stopnje, da bo moralo presoditi zakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013. 10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ponuditi drugo ustrezno delo v skladu z določilom 7.3 pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da bo tožena stranka, v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkrati prenehanje delovnega razmerja, razporedila tožnika na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, ta pogodba pa se bo nadomestila z novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Če član uprave nove pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga ne bo podpisal v roku 15 dni šteto od dneva predložitve pogodbe v podpis, mu bo delovno razmerje prenehalo z dnem izteka tega roka, pri čemer se bo štelo, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka te obveznosti iz točke 7.3 pogodbe o zaposlitvi ni izpolnila, zato posledično tožniku ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri presoji zakonitosti izpodbijane podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba izhajati iz izhodišča, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot poslovodna oseba, zato pogodba o zaposlitvi v tem delu (točka 7.3) predstavlja dogovor v smislu 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl; ZDR), ki je veljal v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki je določal, da lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi ne glede na drugi odstavek 7. člena tega zakona drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, če pogodbo sklepa poslovodna oseba. Zato je sicer nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi obveznost tožene stranke temeljila na določbi tretjega odstavka 88. člena ZDR, po katerem je moral delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo in če je ta možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba izhajati iz izhodišča, da je bil v točki 7.3 pogodbe o zaposlitvi določen drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR, ki je predvideval, da mora tožena stranka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je tožnik razrešen s funkcije, le-temu ponuditi drugo ustrezno delo.

11. Tožena stranka zmotno utemeljuje svoje stališče s tem, da je treba pri presoji uporabiti razlagalne metode in sporazuma v zvezi s podano odpovedjo razlagati tako, da je tožnik pristal na sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, v povezavi z izpovedbami prič B.B., F.F. in D.D., torej da je bilo dogovorjeno, da tožniku preneha delovno razmerje in da zato dobi odpravnino in plačilo delovne uspešnosti, tožena stranka pa mu izda nov sklep o razrešitvi iz nekrivdnega oziroma poslovnega in ekonomskega razloga. Bistveno je, na kar je opozorilo že sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu, da sporazuma ne predstavljata podlago za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Zato je bilo potrebno presojati samo odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka pogodbene obveznosti pred podajo odpovedi ni izpolnila. Zato je posledično pravilno ugotovilo, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013 nezakonita.

12. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve, da pogodbe o zaposlitvi ne razveže, temveč da tožnika kot člana uprave in poslovodno osebo reintegrira na delovno mesto. Glede tega je potrebno izhajati iz dejstva, da je bil tožnik razrešen, prvič iz krivdnega razloga, drugič pa v dogovoru s toženo stranko iz nekrivdnega razloga. Ne glede na razlog odpoklica pa je bistveno, da je bil tožnik odpoklican oziroma razrešen s funkcije in da zato reintegracija ni dopustna. Zato bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje zahtevek za reintegracijo zavrniti. Vendar pa je ta ugotovitev pomembna tudi glede presoje predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je poleg tega, da je ugotovilo, da je bil tožnik član uprave tožene stranke, tudi ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 1. 4. 2013 do 31. 10. 2014 zaposlen pri drugem delodajalcu. Zato je navsezadnje tožniku tudi prisodilo razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki in tisto, ki jo je prejemal na podlagi pogodb o zaposlitvi pri drugih delodajalcih. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave tožene stranke za določen čas za čas trajanja mandata. Pogodba o zaposlitvi v točki 7.1 določa, da je veljavnost te pogodbe vezana na mandat člana uprave, zato ta pogodba preneha z dnem prenehanja mandata. Ker bi tožniku v vsakem primeru mandat prenehal 1. 1. 2014, po 1. 1. 2014 ni več pravne podlage za priznanje delovnega razmerja tožniku, pri čemer je glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je s 1. 4. 2013, torej naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, tožnik brez prekinitve zaposlil pri drugem delodajalcu. Takšne ugotovitve pomenijo, da že 1. 1. 2014 ni bilo objektivnih pogojev za vrnitev tožnika na delovno mesto člana uprave tožene stranke, saj bi bil pogoj za to ustrezno imenovanje s strani nadzornega sveta tožene stranke. Tako od 1. 1. 2014 dalje tudi ni bilo realne podlage za priznanje tožnikovih pravic iz delovnega razmerja na podlagi sicer nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi (prim. stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014). Za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je tudi bistvena okoliščina, da zaposlitev tožnika po sicer nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri drugih delodajalcih ni bila kratkotrajna in je trajala neprekinjeno od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 30. 10. 2014, kot izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožnik je v tem času prejemal relativno visoko plačo, ki je glede na razliko, ki mu jo je sodišče prve stopnje prisodilo, mesečno znašala okoli 5.000,00 EUR bruto. Vrhovno sodišče RS je v odločitvah,v katerih je obravnavalo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, glede kratkotrajnih zaposlitev štelo, da ZDR oz. ZDR-1 ne določata, da bi kratkotrajne zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča, vplivale na nemožnost reintegracije delavca k delodajalcu, ki mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi oz. da bi takšne zaposlitve morale že same po sebi vplivati tudi na datum sodne razveze (prim. sodbo opr. št. VIII Ips 56/2016 z dne 22. 11. 2016, sodbo VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015). Takšno stališče pa a contrario pomeni, da dolgotrajnejše zaposlitve po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (lahko) vplivajo na datum sodne razveze. Zakon v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča določa trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar predstavlja skrajni datum, ne pa pravila v vseh primerih. Revizijsko sodišče je že obrazložilo, da je začetek opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika oziroma aktiviranje takšnega statusa po prenehanju delovnega razmerja lahko pomembna okoliščina za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze (npr. sodba opr. št. VIII Ips 72/2015), lahko pa tudi datum sklenitve novega delovnega razmerja z novim delodajalcem za polni delovni čas (sodbe opr. št. VIII Ips 98/2012, VIII Ips 211/2012 in VIII Ips 72/2015). Tožnik je bil torej ves čas od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki pa do dne, ko bi mu po pogodbi o zaposlitvi v vsakem primeru prenehal mandat ter s tem pogodba o zaposlitvi, za tem pa še nadaljnjih 10 mesecev zaposlen pri dveh delodajalcih, zato je glede na te okoliščine primera podan pravni položaj, ko lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi z zadnjim dnem delovnega razmerja pri toženi stranki, to je z 31. 3. 2013. V nasprotnem primeru bi tožniku priznalo tudi dvojno vključenost v zavarovanja. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Delavcu v tem obdobju tudi ne more priznati razlike plače pri bivšem in sedanjem (oziroma v času odločanja že bivšem) delodajalcu, saj ob nepriznanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, bivšemu delavcu ni mogoče priznati tudi plače kot pravice v povezavi z obstojem delovnega razmerja (kvečjemu odškodnino), kar je sodišče prve stopnje spregledalo (prim. stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 148/2015 z dne 23. 2. 2016). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, le-to razvezalo z dnem 31. 3. 2013, na podlagi 5. točke 358. člena ZPP. Glede na takšno odločitev je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da se vsi tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na reparacijo zavrnejo, saj tožnik s 1. 4. 2013 ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki.

13. Ker sodišče prve stopnje v tem delu ni ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja glede okoliščin, ki določajo višino denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Zato je v tem delu, ob smiselni uporabi 354. člena ZPP, pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je tudi razveljavilo odločitev o stroških postopka, saj bo o stroških odločilo sodišče potem, ko bo odločilo o višini denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. Že sedaj pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno vrednost spornega predmeta ugotavljalo glede na višino plače in plačano nagrado za delovno uspešnost, ki jo je tožena stranka tožniku izplačala na podlagi sporazuma z dne 6. 3. 2013. Vrednost spornega predmeta se po določbi drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, zato nagrade za delovno uspešnost, izplačane za nazaj, ki se nanaša na daljše časovno obdobje od šestih mesecev pred nastankom nagrade, ni mogoče upoštevati pri vrednosti spornega predmeta.

14. Do ostalih pritožbenih navedb, predvsem v zvezi z nesklepčnostjo tožbenega zahtevka se glede na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 3. 2013 pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.