Jedro

S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati ugovorov, s katerimi stranka izpodbija izvršilni naslov. Enako velja za sodni postopek, tožnica izvršilnega naslova namreč prav tako ne more izpodbijati s tožbo upravnem sporu, vloženo zoper sklep o izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o davčni izvršbi na tožničina denarna sredstva z dne 18. 5. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) sklenila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolgovanega zneska, ki na dan 18. 5. 2021 znaša 50,00 EUR (glavnica) in stroški sklepa 10,00 EUR, skupaj 60,00 EUR. Družbi R., d. d., kot izplačevalki se nalaga, da izvrši sklep z rubežem tožničinih sredstev, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 (1. do 3. točka izreka). R., d. d., je organ odredil, da na dan prejema sklepa zarubi dolžničina denarna sredstva do višine dolgovane obveznosti ter jih prenese na prehodni podračun prvostopenjskega organa (4. točka izreka). V nadaljnjih točkah izreka se družbi R., d. d., prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožnici, slednji pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi (5. očka izreka). Stroške davčne izvršbe plača tožnica (6. točka izreka), pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ pojasnjuje, da po podatkih davčne knjigovodske evidence tožnica v predpisanem roku ni poravnala svoje obveznosti, to je stroškov predhodne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi št. 4934-13347/2020-1 z dne 23. 1. 2020 na dolžnikove premičnine, zato je bilo treba začeti davčno izvršbo v skladu z določbami ZDavP-2, ki so citirane v nadaljevanju obrazložitve sklepa.

3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo z odločbo št. DT-499-29-307/2021-4 z dne 20. 12. 2021, zavrnilo pa je tudi tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi odločbe toženka povzema določbi 143. in 145. člena ZDavP-2 ter ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen istega zakona. Pojasnjuje, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, torej sklepa z dne 23. 1. 2020 (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). S pritožbo zoper izpodbijani sklep je mogoče ugovarjati samo vsebini sklepa, ta pa se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo, v kateri navaja, da izpodbijani sklep ni zakonit, saj ni Ministrstvu za finance ničesar dolžna. V kolikor bi toženki kaj dolgovala, bi slednja morala ob novem sklepu/odločbi priložiti dokaze. Zahteva, da jo prenehajo terjati in da se ji povrne vse, kar je davčni organ neupravičeno trgal z obrestmi, bančnimi stroški ter njenimi stroški, ki znašajo 40 EUR. Iz poprave tožbe jasno izhaja, da tožnica predlaga odpravo izpodbijanega sklepa za celoten terjani znesek, stroške postopka pa priglaša v višini 60 EUR.

5. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve svoje odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit. Toženka je tožnici pravilno pojasnila, da s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati ugovorov, s katerimi stranka izpodbija izvršilni naslov. Enako velja za sodni postopek, tožnica izvršilnega naslova namreč prav tako ne more izpodbijati s tožbo upravnem sporu, vloženo zoper sklep o izvršbi.1 Sodišče zato sledi razlogom prvostopenjskega organa in toženke ter se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)2 nanje sklicuje, saj so tožbeni ugovori povsem enaki pritožbenim.

8. Glede na zgoraj pojasnjeno sodišče ne more upoštevati sicer zgolj pavšalno navržene tožbene trditve, da dolg, ki se terja z izpodbijanim sklepom, ne obstaja. Predmet davčne izvršbe v konkretnem primeru so stroški predhodnega izvršilnega postopka v višini 50,00 EUR, ki so bili tožnici odmerjeni oziroma naloženi v plačilo s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-13347/2020-1 z dne 23. 1. 2020, ki je postal izvršljiv 20. 2. 2020. Tožnica ne trdi, da bi navedeno obveznost (pravočasno) izpolnila, kar pomeni, da je davčni organ na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 utemeljeno začel davčno izvršbo z izdajo predmetnega sklepa o izvršbi. Davčna izvršba je bila tako začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.

9. Drugih za ta postopek relevantnih ugovorov tožnica ne navaja. Zato je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožbo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

10. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnica sama nositi svoje stroške, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 449/2012 z dne 25. 4. 2013 in X Ips 135/2016 z dne 12. 7. 2016 ter sodbi Upravnega sodišča I U 474/2020-9 z dne 21. 12. 2022 in II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023. 2 Ta določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.