Jedro

Nasprotna udeleženka je dolžna vrniti v obliki odškodnine tudi tisti del po vojni zaplenjenega premoženja, ki se je nahajal v drugi republiki prejšnje države, izročen pa je bil slovenski oblasti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Pokojni R. H. je bil leta 1944 ustreljen. Na podlagi priglasitve Okrajnega ljudskega odbora Kranj je Okrajno sodišče v Kranju z odločbo Zp 217/46 izreklo zaplembo vsega njegovega premoženja, na podlagi izvedenega popisa pa vse zaplenjeno premoženje izročilo MLO-ULI ... Navedena priglasitev in sodna odločba sta bili v obnovitvenem kazenskem postopku s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju Ks 414/2000 z 8. 12. 2000 razveljavljeni, kazenski postopek pa ustavljen. Predlagatelj je zahteval vrnitev zaplenjenega premoženja. Sodišče prve stopnje je v nepravdnem postopku večkrat odločalo, s tremi delnimi sklepi je pokojnemu upravičencu v obliki obveznic Republike Slovenije vračalo zaplenjene delnice in deleže, nazadnje pa je s sklepom s 4. 3. 2009 pokojnemu upravičencu vrnilo tudi večinski paket delnic rudnika R. in veleposestvo D., in sicer v obliki odškodnine v višini 1,540.000 USD v protivrednosti EUR v obveznicah Republike Slovenije s pripadajočimi obrestmi. Vrnitev je naložilo nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in potrdilo prvostopenjski sklep.

3. Nasprotna udeleženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in zavrnitev zahteve za vrnitev premoženja. Poudarja, da je bilo za samo izvedbo zaplembe posestva D. zaprošeno Okrajno sodišče v Zagrebu, glede večinskega paketa delnic rudnika R. pa Okrajno sodišče v Beogradu. Predlagatelj odločb o izvedbi zaplembe ni predložil in tudi ne listin, ki bi izkazovale stanje posestva v času zaplembe. Preden sta se sodišči spustili v obravnavanje, bi morali upoštevati prvi odstavek 145.č člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), po katerem o vračanju zaplenjenega premoženja odloča sodišče, ki je izvršilo kazen o zaplembi, to pa ni bilo nobeno sodišče v Republiki Sloveniji. Nasprotna udeleženka prepisuje svoje navedbe iz zadnje pripravljalne vloge in pritožbe ter vztraja pri stališču, da je glede na 145.a člen ZIKS vračanje zaplenjenega premoženja urejeno specifično, ker je treba glede oblik in obsega vračanja, omejitev in vrednotenja smiselno uporabiti določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen). To odraža zakonodajalčev namen, da se enako vračata podržavljeno premoženje po ZDen in po ZIKS. Zato revidentka opozarja na sodno prakso v denacionalizacijskih postopkih, po kateri je treba v denacionalizacijskih zadevah vlagati zahteve v tisti republiki, kjer je bilo to premoženje podržavljeno in ga tudi Republika Slovenija ne vrača. Ker gre pri vračanju po ZDen in po ZIKS za isti institut, ga ni mogoče različno obravnavati. Tudi ZDen ni uredil situacije, kako je v primeru, če se je podržavljeno premoženje nahajalo v drugi republiki, pa se kljub temu ne vrača v Republiki Sloveniji. Nemožnost vračila premoženja ne more biti razlog za grajano stališče nižjih sodišč.

4. Revizija je bila vročena predlagatelju, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi. Zato z njo ni mogoče uveljavljati nepopolnosti in nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Revizijske trditve o nepredložitvi izvedbenih odločb in listin glede stanja premoženja gredo v opisani nedovoljeni smeri in so zato neupoštevne.

7. Na revidentkine trditve v zvezi s 145.č členom ZIKS je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo že v odločbi II Cp 4207/2000 s 6. 9. 2006, ko je razveljavilo prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za vrnitev spornega dela zaplenjenega premoženja. Sklicevanje nasprotne udeleženke na navedeno zakonsko določbo je zmotno, saj je v njej rešeno le vprašanje krajevne pristojnosti, ne pa pristojnosti v sporu z mednarodnim elementom.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, zakaj je nasprotna udeleženka poleg z delnimi sklepi že vrnjenega zaplenjenega premoženja dolžna v obliki odškodnine vrniti tudi veleposestvo D. in večinski paket delnic rudnika R. Oblike vračanja so različne. Sodišči sta s pravilnimi razlogi pojasnili, zakaj v obravnavanem primeru ni možna vrnitev v naravi, nemožnost vrnitve v naravi pa na revizijski stopnji niti ni več sporna (primerjaj tretji odstavek 145. člena ZIKS in 16. člen ZDen). Sporno pa je, ali sploh obstaja dolžnost vrnitve tistega zaplenjenega premoženja, ki se v času zaplembe ni nahajalo na ozemlju sedanje Republike Slovenije.

9. Odločilni razlogi za pritrdilen odgovor so ugotovitve, da je bila prav slovenska oblast tista, ki je z nezakonitim ravnanjem povzročila prehod upravičenčevega premoženja v državno last, najprej Okrajni ljudski odbor Kranj s priglasitvijo zaplembe, nato Okrajno sodišče v Kranju z izdajo sklepa o zaplembi celotnega premoženja upravičenca. Tudi vse zaplenjeno premoženje, ki je sicer postalo last takratne države, je bilo izrecno izročeno MLO-ULI ..., torej slovenski oblasti. Ta je zato z njim lahko upravljala in je s tem pridobila premoženjske pravice, ki najbolj ustrezajo današnjemu pojmu lastninske pravice. Ali je sodišče za posamezne sklope premoženja samo izvedbo zaplembe prepustilo oblasti kake druge takratne republike, ni odločilno. Vpis v zemljiško knjigo in druga izvedbena dejanja niso imeli konstitutivnega pomena, premoženje je prešlo iz oškodovančeve premoženjske sfere že na podlagi same sodne odločbe ali tudi samega zakona.

10. Z osamosvojitvijo Republike Slovenije, s sprejemom nove ustave in prehodom v nov družbeni, politični in ekonomski red se je država odločila popraviti povojne krivice ne samo pri različnih oblikah povojnega podržavljanja premoženja, temveč tudi oziroma predvsem moralno rehabilitirati po vojni po krivem obsojene osebe za določene vrste takratnih kaznivih dejanj. Zato je sprejela ustrezno zakonsko podlago, na podlagi katere je bilo mogoče obnoviti kazenske postopke. Tudi pokojni R. H. je bil v obnovljenem kazenskem postopku z razveljavitvijo priglasitve zaplembe okrajnega ljudskega odbora (ki je po takratnih avtentičnih razlagah pomenila enako kot kazenska sodba) moralno rehabilitiran, z razveljavitvijo sodne odločbe o zaplembi pa je bila odprta tudi pot za vrnitev zaplenjenega premoženja.

11. Slovenska oblast je bila torej tudi tista, ki je pokojnemu upravičencu z ustrezno zakonsko podlago in konkretno sodno odločbo v obnovitvenem kazenskem postopku omogočila vrnitev zaplenjenega premoženja. Pri sprejemanju zakonske ureditve zakonodajalec ni mogel predvideti in upoštevati vseh različnih situacij, do katerih prihaja v posamičnih primerih. Zato dejstvo, da ni posebej uredil specifične situacije, ko je bilo zaplenjeno premoženje v času zaplembe stalno (nepremičnine) ali začasno (delnice) v Republiki Sloveniji in v različnih republikah prejšnje države, ne more iti v škodo oškodovancev, kot se v konkretnem primeru neutemeljeno zavzema revizija. Izhajati je treba iz temeljnega namena ZIKS za popravo povojnih krivic. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da bi v taki situaciji različno obravnavanje posameznih sklopov premoženja glede na stalno ali začasno lokacijo v Republiki Sloveniji ali v kateri od drugih republik prejšnje države pomenilo neenako obravnavanje in diskriminacijo oškodovanca. Revidentkina trditev o drugačni sodni praksi v denacionalizacijskih zadevah je neupoštevna že iz razloga, ker nasprotna udeleženka ni navedla niti ene same sodne odločbe vrhovnega sodišča, ki bi potrjevala njeno stališče. Pri svojem stališču niti revidentka sama ni dosledna, saj takega ugovora ni uveljavljala za nekatere druge delnice bank ali podjetij s sedežem v Zagrebu, Beogradu in Splitu, ki jih je prvostopenjsko sodišče z delnimi sklepi v tej zadevi v obliki odškodnine v obveznicah Republike Slovenije že vrnilo pokojnemu upravičencu.

12. Revizijsko sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku zavrnilo neutemeljeno revizijo nasprotne udeleženke.