Jedro

Tožnica za podaljšanje roka za popravo tožbe ni zaprosila, popravljene in dopolnjene tožbe pa v danem roku tudi ni vložila. Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je vložila po preteku s sklepom določenega roka. Zato je pravilen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da je dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetni zadevi očitno nerazumna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani št. II P 1075/2013. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je prošnja tožnice v obravnavanem primeru očitno nerazumna, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na to je tožničino prošnjo kot neutemeljeno zavrnil (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Organ za brezplačno pravno pomoč je namreč po pribavi spisa zgoraj navedene zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani ugotovil, da je tožnica vložila tožbo zaradi neresničnega in nepravilnega obračuna terjatve v višini 5.014,42 € na Okrožno sodišče v Mariboru, ki se je s sklepom z dne 20. 3. 2012 izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. To pa je tožnico z dopisom z dne 21. 8. 2013 pozvalo, naj v roku 15 dni tožbo popravi tako, da bo razumljiva in bo vsebovala točno določen tožbeni zahtevek in dejstva, na katera opira ta zahtevek ter jo pri tem opozorilo, da bo v nasprotnem primeru tožbo zavrglo. Rok za popravo tožbe je bil tožnici na njen predlog večkrat podaljšan, nazadnje s sklepom z dne 5. 3. 2014 in sicer za 15 dni od prejema tega sklepa. Ta sklep je bil tožnici vročen dne 29. 4. 2014, rok za popravo tožbe je iztekel z dnem 14. 5. 2014, tožnica pa ni ponovno predlagala podaljšanja roka. Glede na to, da je tožnica zamudila nazadnje podaljšani rok za popravo tožbe, še preden je vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je tožničina prošnja v obravnavanem primeru očitno nerazumna, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči, saj prejema socialno pomoč v znesku 25,00 € in varstveni dodatek v višini 190,00 €. Večkrat je prosila za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe in vedno ji je bilo ugodeno. Dne 29. 4. 2014 pa je zamudila prošnjo za podaljšanje roka, ker je pošto prepozno dvignila na Zavodu za socialno delo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Po presoji sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč zgoraj navedena določila pravilno uporabil in ugotovil, da tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena, ker je očitno nerazumna (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Tožnica je prosila za odobritev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v zadevi, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Ker je bila tožničina tožba nerazumljiva in nepopolna, jo je sodišče s sklepom pozvalo, naj tožbo dopolni oziroma popravi. Rok za popravo tožbe je bil tožnici na njeno prošnjo večkrat podaljšan, nazadnje s sklepom z dne 5. 3. 2014, katerega je tožnica sprejela dne 29. 4. 2014. S tem sklepom določen rok za popravo tožbe se je iztekel s 14. 5. 2014. Tožnica za podaljšanje roka, določenega s tem sklepom ni zaprosila, popravljene in dopolnjene tožbe pa v danem roku tudi ni vložila. Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa je vložila dne 19. 5. 2014, to je po preteku s sklepom z dne 5. 3. 2014 določenega roka.

Podaljšanje roka, ki ga določi sodišče, je v skladu s tretjim odstavkom 110. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) treba predlagati preden se rok izteče. Če stranka tega ne stori, je možnost popraviti tožbeno pomanjkljivost zamudila. Če tožnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP).

Glede na zgoraj navedene dejanske okoliščine in citirana določila ZPP, je tudi po presoji sodišča zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da je dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetni zadevi očitno nerazumna, pravilen, iz tega razloga pa tudi pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP niso izpolnjeni.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).