Jedro

Presoje, da ima tožeča stranka procesno legitimacijo v tem sporu, ne uspe omajati niti revizijski očitek, da je bila vtoževana terjatev predmet rubeža v davčnem postopku. Rubež je procesno dejanje v izvršilnem postopku, ki služi zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati z zarubljenimi terjatvami. Smisel tega pravila je, da se prepreči takšno dolžnikovo razpolaganje, ki bi onemogočilo prednostno poplačilo njegove davčne obveznosti. Z vložitvijo tožbe na plačilo denarne obveznosti, ki jo uveljavlja od svojega dolžnika, pa davčni dolžnik še ni razpolagal z zarubljeno terjatvijo.

Pri prisilni izterjavi davčnega dolga ne pride do prenosa terjatve dolžnika na DURS. Imetnik terjatve, čeprav je le-ta zarubljena, ostaja davčni dolžnik, medtem ko ima davčni organ direktno zakonsko podlago za izterjavo dolžnikove terjatve v svojo korist, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, in ne vloži pravočasnega ugovora zoper sklep o prisilni izterjavi davčne obveznosti (56. člen ZDavP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 23,717.008,61 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,174.508,61 SIT od 19. 9. 2001, od zneska 15,700.000,00 SIT od 7. 12. 2001 in od zneska 6,842.500,00 SIT od 13. 1. 2002, vse do plačila. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku, ki je prešel v predmetni spor, uveljavljala plačilo stroškov za opravljene storitve po treh računih – verodostojnih listinah.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi vnovičnega odločanja pred sodiščem prve stopnje razveljavilo za znesek 15,700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2001 do plačila, s sodbo pa je v preostalem delu njeno pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem dajatvenem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavljala je revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala spremembo drugostopenjske sodbe, tako „da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne ali zadevo vrne v novo sojenje“. Pri tem je priglasila stroške revizije z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se je po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju ZPP).

Razlogi za zavrnitev revizije

6. Revizijska izvajanja se osredotočajo na vprašanje, ali ima tožeča stranka, ki sta ji bili (v reviziji še sporni) terjatvi do tožene stranke (po računu št. 11/2001 z dne 10. 8. 2001 za znesek 1,174.508,61 SIT in po računu št. 21/2001 z dne 14. 12. 2001 za znesek 6,842.500,00 SIT) zarubljeni s sklepom Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) pred vložitvijo predloga za izvršbo, aktivno legitimacijo v obravnavanem sporu. Revidentka meni, da je presoja sodišča druge stopnje, ki tožniku aktivne legitimacije ni odreklo, materialnopravno zmotna.

7. Revidentka ima sicer prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke napačno oprlo na določbi 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in 190. člena ZPP. ZIZ se namreč za presojo konkretnega primera ne uporabi, ker je davčno izvršbo na denarno terjatev dolžnika urejal takrat veljavni Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP; Ur. l. RS, št. 18/1996 in nasl.). Ne uporabi pa se niti 190. člen ZPP, saj iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi v konkretnem primeru prišlo do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda. Vendar pa tudi ob uporabi ustreznih določb ZDavP in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v davčnem postopku uporablja subsidiarno (peti odstavek 1. člena ZDavP), ni mogoče pritrditi stališču revizije, da naj tožeča stranka po začetku postopka prisilne izterjave davčnega dolga ne bi bila upravičena vložiti tožbe zaradi plačila istih terjatev, ki so bile predmet rubeža v davčni izvršbi. Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja v pravdnem postopku namreč zadošča že zatrjevanje stvarne legitimacije: tožnikova trditev, da je sam nosilec upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico. Izpolnjevanje te predpostavke pa je v danem primeru izkazano, saj tožeča stranka zatrjuje, da ima terjatev do tožene stranke in v tem postopku zahteva njeno varstvo.

8. Presoje, da ima tožeča stranka procesno legitimacijo v tem sporu, ne uspe omajati niti revizijski očitek, da je bila vtoževana terjatev predmet rubeža v davčnem postopku. Rubež je namreč procesno dejanje v izvršilnem postopku, ki služi zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati(1) z zarubljenimi terjatvami. Smisel tega pravila je, da se prepreči takšno dolžnikovo razpolaganje, ki bi onemogočilo prednostno poplačilo njegove davčne obveznosti. Z vložitvijo tožbe na plačilo denarne obveznosti, ki jo uveljavlja od svojega dolžnika, pa davčni dolžnik še ni razpolagal z zarubljeno terjatvijo.

9. Tožena stranka se v reviziji tudi sklicuje, da naj bi s sklepom o prisilni izterjavi davčnega dolga dolžnikova terjatev prešla v premoženjsko sfero DURS, zaradi česar naj bi tožeča stranka s terjatvijo ob vložitvi predloga za izvršbo ne razpolagala. Tudi če bi to držalo, pa ni relevantno pri presoji procesne, pač pa kvečjemu stvarne legitimacije. Za procesno legitimacijo namreč zadostuje že tožnikova trditev, da ima terjatev do toženca iz njunega medsebojnega razmerja. Zatrjevani prenos terjatve na DURS bi tako lahko bil kvečjemu upošteven kot ugovorni razlog, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je terjatev (pred vložitvijo tožbe) prešla na drugega upnika.

10. Vendar pa tudi z gledišča meritornega preizkusa ugovora tožene stranke ni mogoče pritrditi zgoraj opisanemu revizijskemu stališču. ZDavP namreč v 53. členu določa, da se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Drugače kot pri sodni izvršbi, pri kateri se izvršba na denarno terjatev dolžnika opravlja z rubežem in prenosom terjatve (104. člena ZIZ), pa pravkar citirano določilo ZDavP ne omogoča zaključka, da bi tudi pri prisilni izterjavi davčnega dolga prišlo do prenosa terjatve dolžnika na DURS. Imetnik terjatve, čeprav je le-ta zarubljena, ostaja davčni dolžnik, medtem ko ima davčni organ direktno zakonsko podlago za izterjavo dolžnikove terjatve v svojo korist, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, in ne vloži pravočasnega ugovora zoper sklep o prisilni izterjavi davčne obveznosti (56. člen ZDavP). Revizijsko sodišče pripominja, da bi na vsebinsko odločitev v tem sporu utegnila vplivati kvečjemu okoliščina, če bi tožena stranka zarubljeni znesek terjatve na davčni račun plačala; vendar pa takšne trditve tožena stranka v tem postopku ni postavila.

11. S preostalimi revizijskimi navedbami tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da naj bi bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah pred sodiščem prve stopnje. Iz teh naj bi izhajalo, da tudi za (revizijsko sporna) zneska 1,174.508,61 SIT in 6,842.500,00 SIT »velja, da naj bi bila plačana z nepremičnino«, medtem ko je sodišče druge stopnje ugotovilo nasprotno. Vendar pa gre za uveljavljano kršitev protispisnosti le tedaj, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki. V konkretnem primeru pa sodišče druge stopnje v razlogih sodbe ni povzemalo vsebine listin in zapisnikov, temveč je o navedenem sklepalo na podlagi tega, da [glede drugega zneska] „ni bila postavljena trditev“ o plačilu z nepremičnino. Uveljavljana postopkovna kršitev zato ni podana.

12. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka). Revizijsko sodišče ob tem pripominja, da ta sodba ne vpliva na veljavnost sklepa o prisilni izterjavi dolga (priloga B8), s katerim so bile s strani DURS zarubljene terjatve davčnega dolžnika (v tem postopku tožnika), ki jih ima do svojega dolžnika (v tem postopku toženca).

13. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Tovrstna prepoved je izhajala tudi iz sklepa (o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika) Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, številka 471-901/02-3-93-83/511 z dne 12. 3. 2003 (priloge B8).