Jedro

V času vložitve tožbe veljavni 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je določal, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pri čemer za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Glede na takšno zakonsko ureditev, pri kateri gre pri fizični osebi in tej isti fizični osebi, ki posluje kot samostojni podjetnik, za eno in isto osebo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi na pasivni strani ves čas lahko šlo le za eno toženo stranko.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Prva in druga tožena stranka sta dolžni v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe nerazdelno plačati tožeči stranki zneske: 302.163,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1992 do plačila, 6.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1992 do plačila in

10.074,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.1.1002 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora v 8 dneh toženima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 3.600,00 SIT. Proti navedeni sodbi, za katero opozarja, da jo je izdalo sodišče 23.7.2001, pismeni odpravek pa je dobila šele 15.4.2005, je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Navaja, da se je sodišče pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala pasivne legitimacije. S takšno odločitvijo se tožeča stranka ne strinja in opozarja, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, zlasti ni zaslišala predstavnika tožeče stranke (kršitev 22. čl. Ustave RS o enakopravnosti strank) in ni zaslišala drugotožene stranke. Opustitev izvedbe dokazov z zaslišanjem strank je bistven razlog za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Neizpodbitno dejstvo je, da sta bila v času sklenitve pravnega posla toženca s tožečo stranko v posebnem razmerju. Prvotožene stranke je bila lastnica M.K., ki kot samosotjna podjetnica odgovarja za dolgove z vsem svojim premoženjem. V.K. in M.K. pa sta na zvijačen način z listinami, ki so se enkrat glasile na E. d.o.o. (last V.K.), drugič pa na M. s.p. naročala in prevzemala blago pri tožeči stranki. Sicer pa se takšen zaključek ponuja tudi iz spisa opr.št. II Pg. Ugotovitev sodišča, da vsaj ena izmed toženih strank ni pasivno legitimirana, je povsem zmotna, ker je v nasprotju z listinskimi dokazi.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V takšnem sporu se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožeča stranka pa poskuša v pritožbi ravno to, s tem ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, zlasti pa da ni zaslišalo predstavnika tožeče stranke, pa tudi ne drugotožene stranke. Teh trditev torej pritožbeno sodišče ne bi moglo upoštevati, čeprav bi bila lahko vprašljiva utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje v tem delu (češ da izpovedba direktorja tožeče stranke ne bi vplivala na drugačno odločitev, kot je sprejeta). Vendar pa tožeča stranka zatrjuje tudi, da je podana pasivna legitimacija vsaj ene od toženih strank in da je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje o tem zmotna, ker je v nasprotju z listinskimi dokazi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tem oziroma o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo na podlagi listin: naročilnice, računov in odpremnic. Kar ste tiče slednjih, je po mnenju pritožbenega sodišča zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami; gre za to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se vse tri odpremnice, na podlagi katerih so izdani sporni računi, glasijo na M. d.o.o., ne pa na toženo stranko, kar pa ne drži. Vse tri odpremnice namreč glasijo na M., torej na isto osebo, ki je izdala naročilnico št. 28/91 z dne 13.12.1991 (v zgornjem levem kotu naročilnice napisan takšen naziv naročnika, na spodnjem desnem kotu je odtisnjen žig naročnika z istim fantazijskim dodatkom "M." ter s pristavkom "b."). Glede na obstoj te kršitve je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP), pri katerem bo moralo odpraviti ugotovljeno nasprotje. Pri tem bo upoštevalo tudi, da tožena stranka niti ni prerekala po tožeči stranki zatrjevanega dejstva, da je zaračunano blago toženi stranki bilo izročeno (njen edini ugovor je bil, da je terjatev tožeče stranke zastarala, kar pa verjetno ne bo držalo, kot je bilo na prvi stopnji že ugotovljeno. V ponovljenem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi sledeče: tožeča stranka je v tožbi navedla dve toženi stranki, in sicer: 1.) M. (tekom postopka je precizirala, da gre za samostojnega podjetnika - glavna obravnava z dne 5.5.1999); 2.) M.K.; pri tem je navajala, da je drugotožena stranka lastnica obrti oz. nosilka samostojne dejavnosti prvotožene stranke. V času vložitve tožbe veljavni 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je določal, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pri čemer za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (1. odst. 5. čl. ZGD). Glede na takšno zakonsko ureditev, pri kateri gre pri fizični osebi in tej isti fizični osebi, ki posluje kot samostojni podjetnik, za eno in isto osebo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi na pasivni strani ves čas lahko šlo le za eno toženo stranko (in sicer M.K., oziroma Ma.K., kot je bilo navedeno s strani pooblaščenca tožene stranke na glavni obravnavi, čeprav tožeča stranka tej popravi očitno ni sledila in zato tudi ne sodišče prve stopnje, oz. to isto osebo v obliki s.p., če takšen status še ima), ne pa za dve toženi stranki, kot je to navajala tožeča stranka in kot je to povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede ene od obeh navedenih toženih strank bo moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, če je ne bo tožeča stranka ustrezno popravila.