Jedro

V obravnavanem primeru gre za isto dejansko stanje in enako pravno podlago. Ponovno je namreč predlagan osebni stečaj nad tožnikom - torej gre za istega dolžnika, njegove obveznosti se niso spremenile - torej upniki ostajajo enaki. To pomeni, da je dejansko stanje enako kot je bilo v času prejšnje prošnje za dodelitev BPP oziroma prejšnjega osebnega stečajnega postopka nad tožnikom. Zgolj zaradi podanega predloga za odpust dolga pa ni mogoče govoriti, da gre za drugačno dejansko stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kranju zavrglo prošnjo tožnika, vloženo 20. 6. 2012, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki oprostitve plačila predujma za postopek osebnega stečaja. V obrazložitvi organ za BPP navaja, da je z vpogledom v evidence izdanih odločb ugotovil, da je bila tožniku v isti zadevi že odobrena BPP dne 7. 11. 2011 z odločbo št. Bpp 987/2011, s katero mu je bila odobrena izredna BPP v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka - predujma za začetne stroške stečajnega postopka osebnega stečaja nad tožnikom. Zato je organ za BPP tožnika 17. 7. 2012 pozval, da pojasni, zakaj ponovno prosi za BPP v obliki oprostitve plačila predujma za postopek osebnega stečaja, saj mu je bila ta že odobrena za stečajni postopek št. St 2145/2011, ki ga je vodilo Okrožno sodišče v Kranju. Tožnik je v odgovoru navedel, da je sodišče 30. 5. 2012 izdalo sklep o končanju stečajnega postopka, ker je stečajni upravitelj ugotovil, da stečajne mase ni in predlagal, da se stečajni postopek konča. Po pravnomočnosti sklepa o končanju stečajnega postopka pa je tožnik ponovno vložil predlog za uvedbo stečajnega postopka in odpusta dolgov skupaj s prošnjo za BPP za oprostitev plačila predujma za začetne stroške stečajnega postopka. Organ za BPP ugotavlja, da je iz navedb tožnika razvidno, da gre za isto dejansko stanje in enako pravno podlago. Upoštevajoč, da je bila v isti zadevi že izdana odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero tožnik opira svojo prošnjo, pa se nista spremenili, organ za BPP zaključuje, da so podani pogoji za zavrženje predmetne prošnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju obrazložitve sklepa še navaja, da v primeru, da bi šteli, da se je dejansko stanje v čemerkoli spremenilo, česar pa tožnik v odgovoru na poziv ne zatrjuje, bi bilo treba ugotoviti, da je uvedba stečajnega postopka očitno nerazumna, saj je bilo že v izvedenem stečajnem postopku ugotovljeno, da stečajne mase ni, tožnik pa ne razpolaga s premoženjem in ne prejema dohodka, ki bi omogočil kakršnokoli poplačilo njegovih upnikov, saj je denarna socialna pomoč iz stečajne mase izvzeta. Tako ne bi moglo priti do realizacije namena osebnega stečaja. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 21/2012. Če ni stečajne mase, se stečajni postopek sploh ne začne oziroma se, če se to ugotovi, ustavi. Pričakovanje tožnika je zaradi navedenega očitno nerazumno. Še posebej zato, ker je iz javnih sredstev za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka za postopek St 2145/2011 Okrožnega sodišča v Kranju že bilo izplačanih 1.954,00 EUR, ki niso niti za upnike, niti za tožnika prinesli nobenega uspeha. Pričakovanje uspeha v stečajnem postopku istega dolžnika en mesec po neuspešnem zaključku prejšnjega, je očitno nerazumno v smislu 24. člena ZBPP. Pri tem organ za BPP dodaja, da velja navedena presoja zgolj v smislu ugotovitve upravičenosti do BPP in nima vpliva na odločitev sodišča v stečajnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z razlogi izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je res, da mu je Okrožno sodišče v Kranju z odločbo z dne 7. 11. 2011 BPP že odobrilo za začetne stroške osebnega stečaja. Vendar je tožnik kot pravni laik šele po prejemu sklepa o končanju stečajnega postopka z dne 30. 5. 2012 spoznal, da bi moral, če bi se hotel rešiti tudi stalnega pritiska upnikov zaradi obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s poslovanjem njegove družbe A. d.o.o., ki je šla leta 2003 v stečaj, poleg osebnega stečaja predlagati tudi odpust obveznosti. Kot pravni laik je menil, da je namen stečaja poleg poplačila upnikov tudi odpust obveznosti, ki dolžniku po določeni dobi omogoči, da kolikor toliko normalno zaživi. Zato je bil zelo presenečen, ko se je postopek osebnega stečaja čez pol leta končal brez tega. Poudarja, da mu za obstoj možnosti odpusta dolgov med postopkom osebnega stečaja nihče ni povedal, še zlasti ne sodišče ali stečajni upravitelj. Zato poleg osebnega stečaja ni izrecno predlagal tudi odpusta obveznosti. Navaja, da se po končanju stečajnega postopka z dne 30. 5. 2012 glede njegovih obveznosti do njegovih upnikov ni zgodilo ničesar novega. Šele po prejemu sklepa o končanju postopka osebnega stečaja z dne 30. 5. 2012 je ugotovil, da lahko bistveni namen osebnega stečaja uresniči šele z odpustom obveznosti, kar mora predlagati sam, zato je naknadno 20. 6. 2012 podal predlog za uvedbo osebnega stečaja in tudi odpusta obveznosti. Prejšnji predlog za uvedbo postopka osebnega stečaja in nov predlog se torej bistveno razlikujeta, saj je sedaj predlagan tudi odpust obveznosti. Navaja pa tudi, da je še vedno v enako težkem finančnem stanju kot pred tem, vendar meni, da zaradi novega predloga odpusta obveznosti dejansko stanje ni enako, zato je organ za BPP Okrožnega sodišča v Kranju z izpodbijanim sklepom odločil napačno. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov, pri čemer predlaga tudi svoje zaslišanje, tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da v roku 15 dni ponovno odloči o dodelitvi BPP tožniku oziroma podrejeno, da se mu odobri BPP v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka - predujma za začetne stroške postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti.

Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in izpostavlja, da je postopek odpusta obveznosti mogoč samo znotraj postopka osebnega stečaja ter da je to možnost tožnik imel, kolikor je ni izkoristil, pa to ne spremeni dejstva, da gre za isto zadevo, saj gre za isto osebo in iste obveznosti ter isto dejansko stanje glede možnosti poplačila upnikov. Poudarja, da je bila tožnikova vloga zavržena, saj mu je bila enaka oblika BPP že odobrena in pravna pomoč tudi realizirana. Navedbo o pritisku upnikov pa označi kot pavšalno, nekonkretizirano, neobrazloženo in nepodprto z dokazi. Po mnenju organa za BPP bi bila ugoditev prošnji tožnika v nasprotju s 1. in 2. alinejo prvega odstavka in tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. Začeti stečajni postopek je namreč nerazumen ob dejstvu, da stečajne mase ni, poleg tega pa ni izpolnjen pogoj za začetek stečajnega postopka po 382. členu ZFPPIPP. Pričakovanje tožnika je tudi v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, poraba javnih sredstev bi namreč morala biti razumna in ekonomična. Stranka zagotovo ne bi, če bi ji finančni položaj to omogočal, dvakrat zaporedoma vlagala predloga za postopek osebnega stečaja, to je, glede na višino stroškov postopka, mogoče z gotovostjo zaključiti. Poudarja tudi, da o vlogi, ki jo je organ zavrgel, ni bilo vsebinsko odločeno. V obrazložitvi je zgolj zaradi dodatne argumentacije neodobritve navedel nekaj razlogov, ki bi v primeru vsebinskega obravnavanja pomenili razloge za zavrnitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2012 odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Navaja, da pričakuje, da se bo zaposlil in da se bo njegovo socialno stanje s tem spremenilo. Ponovni postopek osebnega stečaja zanj zato ni očitno nerazumen, saj mu bo omogočil možnost preizkusa odpusta dolgov, kar je zanj bistveni namen osebnega stečaja, pa mu v prvem postopku to ni bilo omogočeno, saj ni mogel podati predloga za odpust dolgov, ker se je le-ta hitro in nepričakovano končal. Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je bila tožniku izredna BPP v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega postopka - predujma za začetne stroške postopka osebnega stečaja, odobrena z odločbo Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 987/2011 z dne 7. 11. 2011. Prav tako ni spora o tem, da je bil navedeni stečajni postopek, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. St 2145/2011, končan s sklepom 30. 5. 2012, ker je stečajni upravitelj ugotovil, da stečajne mase ni. Tožnik je nato 20. 6. 2012 ponovno vložil predlog za uvedbo osebnega stečajnega postopka in odpusta dolgov, skupaj s prošnjo za dodelitev BPP za oprostitev plačila predujma za začetne stroške stečajnega postopka.

Sodišče ugotavlja, da iz navedb tožnika v upravnem postopku ter v tožbi izhaja, da gre za isto dejansko stanje in enako pravno podlago. Ponovno je namreč predlagan osebni stečaj nad tožnikom - torej gre za istega dolžnika, njegove obveznosti se niso spremenile - torej upniki ostajajo enaki, glede na navedbe tožnika samega pa je še vedno podana tudi njegova insolventnost. To pomeni, da je dejansko stanje enako kot je bilo v času prejšnje prošnje za dodelitev BPP oziroma prejšnjega osebnega stečajnega postopka nad tožnikom. Glede tožnikovega sklicevanja na to, da je sedaj poleg začetka stečajnega postopka vložil tudi predlog za odpust obveznosti, pa je potrebno pojasniti, da je takšen predlog za odpust dolga procesni predlog znotraj postopka osebnega stečaja. Po določbi prvega odstavka 398. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) lahko namreč stečajni dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vloži predlog za odpust svojih obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, v delu, v katerem v tem postopku ne bodo poplačane. Zgolj zaradi podanega predloga za odpust dolga torej ni mogoče govoriti, da gre za drugačno dejansko stanje, zato s tem ugovorom tožnik ne more uspeti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem je treba pojasniti, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu, da zasliši tožnika, saj glede na zgoraj navedeno nesporno dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev, tožnikovo zaslišanje ne bi moglo vplivati na odločitev (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).