Jedro

Tožnik je uspel z 86 % svojega zahtevka, toženkin uspeh pa je 14 %. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa s tem niso nastali posebni stroški. Tožnik ni uspel z 9,57 EUR, zaradi tega posebni stroški postopka niso nastali, zato je tudi po stališču pritožbenega postopka tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača stroške postopka v višini 341,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo načela uspeha v postopku. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 260,05 EUR s pp, po spremembi tožbe z vlogo z dne 1. 12. 2017 pa 1.126,86 s pp. Spremembi tožbe je tožena stranka nasprotovala. Tožena stranka je tožniku za vtoževana referenčna obdobja iz naslova nadur obračunala 30 % dodatek v skupni višini 250,48 EUR. Tako je tožnik po spremembi tožbe v sporu uspel le 22,23 % tožena stranka pa v višini 77,77 %, zato je sodišče prve stopnje uspeh v sporu izračunalo narobe. Ker sodišče prve stopnje v sklepu sploh ni ugotovilo, v kolikšnem delu je tožnik z zahtevkom uspel in načela uspeha v pravdi ni obrazložilo, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo odgovarja. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožbo umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Opredeljuje se do tega, kdaj se šteje, da do umika tožbe pride takoj po izpolnitvi zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna s sodno prakso pritožbenega sodišča. Četudi bi tožnik tožbo umaknil kasneje, to ne bi imelo stroškovnih posledic, o stroških, ki bi nastali po izpolnitvi zahtevka, bi se odločalo po načelu krivde. Tožba tožnika je bila potrebna. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je tožniku priznane stroške postopka v celoti naložilo v plačilo toženki.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo o stroških postopka, ki se je zaključil z ustavitvijo zaradi umika tožbe. Za odločitev o stroških je odločilen uspeh tožnika v postopku, ta pa je odvisen od vprašanja, ali je bila v predmetni zadevi tožba spremenjena (zahtevek povišan) ali ne. Tožnik je 3. 2. 2017 vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo 260,05 EUR s pripadki. S pripravljalno vlogo z dne 1. 12. 2017 je predlagal spremembo tožbe, tako da se zahtevek zviša na 1.126,86 EUR s pripadki. Toženka je spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 23. 10. 2018 nasprotovala.

8. ZPP v 185. členu določa, da je potem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi.

9. Iz izpodbijanega sklepa kljub navedbi vrednosti spornega predmeta 1.126,86 EUR izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o ustavitvi postopka zaradi umika (nespremenjene) tožbe. Ob tem je zavzelo pravilno stališče, da je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek, prav tako je pravilno odločilo, da je bila tožba potrebna, in posledično štelo, da je tožnik uspel s svojim zahtevkom v celoti.

10. Toženka v pritožbi navaja, da je izpolnila tožnikov zahtevek v višini 250,48 EUR, tožnik je z zahtevkom po tožbi zahteval 260,05 EUR. Tako je tožnik uspel z 86 % svojega zahtevka, toženkin uspeh pa je 14 %. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa s tem niso nastali posebni stroški. Tožnik ni uspel z 9,57 EUR, zaradi tega posebni stroški postopka niso nastali, zato je tudi po stališču pritožbenega postopka tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije stroške pritožbe sama. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).