Jedro

Začasna odredba je izjemno sredstvo ter jo sodišče izda le tedaj, ko ugotovi, da brez nje otroku preti nastanek težko nadomestljive škode ali da bo prišlo do nasilja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za določitev začasne preživnine ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in v nerazveljavljenem delu (glede zavrnitve predloga za začasno zaupanje otroka tožnici v varstvo in vzgojo), potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Odločilo je še, da tožnica nosi stroške predloga za začasno odredbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da v celoti skrbi za vse otrokove potrebe, toženec pa za otroka ne poskrbi v nobenem pogledu. Otrok potrebuje stalno, stabilno in predvidljivo okolje. Zgolj zato, ker toženec ne prispeva k preživljanju skupnega otroka, stikov z njim pa praktično nima, še ni mogoče sklepati, da ne nasprotuje trenutnemu režimu, ko je otrok pri materi. Sodišče bi moralo upoštevati, da mora tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, prispevati preživnino v denarju. Na tožnico je sedaj prevaljeno celotno preživninsko breme. Prvo sodišče ni izhajalo iz ogroženosti otrokovih nujnih potreb. Tožnica ni zmožna v celoti pokriti otrokovih nujnih potreb. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da breme vzgoje in varstva v celoti nosi tožnica. Ker ne zmore kritja celotne otrokove preživninske obveznosti je ogrožena otrokova eksistenca. V predlogu opredeljene otrokove potrebe ne presegajo njegove osnovne eksistence. Višino predlagane začasne preživnine je tožnica opredelila le glede na osnovne oziroma nujne potrebe otroka. To je sodišče prezrlo. Tožnica je morala vzpostaviti popolnoma nove bivalne pogoje za otroka. Ob sklenitvi najemne pogodbe za stanovanje je morala plačati tudi varščino v višini dveh mesečnih najemnin. Ob najemnini mora plačevati še vrtec ter poskrbeti za osnovne življenjske potrebe otroka. V pritožbi tožnica podrobneje navaja nujne otrokove potrebe ter jih opredeljuje po višini. Toženec niti v najmanjši meri ne poskrbi za kritje otrokovih najnujnejših potreb vse od selitve tožnice in otroka. Ker otrokove najnujnejše potrebe ne morejo biti v celoti krite, otroku nastaja škoda. Toženčev premoženjski položaj je veliko boljši od tožničinega. Regres za letni dopust je le enkratni letni vir, ne pa redni mesečni dohodek. Tožnica mora plačevati sama znesek kredita v višini 328,84 EUR, čeprav je bil najet v povezavi s skupnim življenjem pravdnih strank. Ta obveznost tožnici redno nastaja vsak mesec in je tožnica enostransko ne more prekiniti brez finančnih posledic. Otrokovo nujno preživljanje je ogroženo.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi terjale začasno dodelitev otroka tožnici v varstvo in vzgojo pred izdajo končne odločbe. Tožnica si je z otrokom odselila iz dosedanjega skupnega stanovanja pravdnih strank ter si poiskala najemno stanovanje. Tožnica ne trdi, da bi toženec v nastalem položaju po njeni odselitvi s svojim ravnanjem kakorkoli oteževal oziroma posega v njeno skrb za otroka in da bi bil otrok zato ogrožen. Začasna odredba je izjemno sredstvo ter jo sodišče izda le tedaj, ko ugotovi, da brez nje otroku preti nastanek težko nadomestljive škode ali da bo prišlo do nasilja. Takšna situacija v obravnavani zadevi ni podana, zato je prvo sodišče v tem delu pravilno zavrnilo tožničin predlog. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep v tem obsegu (2. točka 365. člena ZPP).

6. Drugačna situacija je glede vprašanja obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe o začasni preživnini za otroka. Glede na pritožbene navedbe in pritožbi priložena dokazila (v teh postopkih so pritožbene novote dovoljene - 414. člen ZPP) ter upoštevajoč prvi odstavek 408. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izkazana nevarnost, da bi brez izdaje začasne odredbe o začasni preživnini lahko bilo ogroženo otrokovo nujno preživljanje. Prvo sodišče je materialnopravno zmotno prištelo regres zgolj k zadnjim trem plačam tožnice. Regres je enkraten prejemek v koledarskem letu, zato ga je treba porazdeliti na 12 mesecev. Ta izračun pokaže, da znaša tožničina povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih okoli 1.222,00 EUR. Prvo sodišče je upoštevalo, da mora tožnica po odselitvi plačevati mesečno najemnino za stanovanje 320,00 EUR, ni pa upoštevalo tožničine kreditne obveznosti v mesečnem znesku 328,84 EUR, kar je napačno. Tožnica te obveznosti ni prevzela po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, ampak že v času njenega trajanja ter za skupne potrebe pravdnih strank, med drugim tudi za ureditev oziroma opremo skupnega stanovanja. To obveznost mora tožnica plačevati tudi po razhodu s tožencem, kar pomeni, da znaša njen razpoložljivi mesečni prejemek po odbitku teh dveh izdatkov le 574,00 EUR.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da znašajo posamezne nujne otrokove potrebe 199,00 EUR (vrtec), 90,00 EUR (hrana doma) ter 40,00 EUR (obleka, obutev in osebna nega), kar znižuje tožničina preostala razpoložljiva sredstva na znesek 245,00 EUR mesečno. Prvo sodišče je kot nujne stroške navedlo tudi stroške bivanja, katerih pa po višini ni ugotovilo (zato se v tem delu njegove odločitve niti ne da preizkusiti). Tožnica jih je opredelila v mesečnem znesku 191,75 EUR za oba, pri čemer jih sicer ni specificirala in ni predložila dokazil, je pa to storila v pritožbi in priložila posamezne dokazne listine (414. člen ZPP). Če so ti izdatki izkazani, bi ostalo tožnici le še okoli 53,00 EUR mesečno. Po naravi stvari to tudi pomeni, da ta sredstva ne bi zadoščala niti za kritje tožničinih preostalih osnovnih eksistenčnih potreb, zaradi česar bi tožnica morala za svoje najnujnejše potrebe poseči tudi v sredstva, ki bi šla sicer za kritje otrokovih nujnih izdatkov.

8. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi ter razveljavilo sklep o zavrnitvi predloga za začasno preživnino in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Prvo sodišče bo moralo pozvati tožnico, da opredeljene stroške bivanja po posameznih postavkah izkaže z dokazili (še za preostale postavke, glede katerih ni priložila dokazil pritožbi), tožnico pa naj tudi pozove, da opredeli in izkaže stroške lastnega preživljanja.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena in četrti odstavek 163. člena ZPP).