Jedro

Zgolj dejstvo, da je potreba po spornih delih pri toženi stranki obstajala, v tem sporu ni odločilno, ampak je odločilno, ali je tožena stranka za tožnico glede na njene omejitve iz invalidske odločbe lahko našla ustrezno delo, bodisi na njenem, bodisi na drugem delovnem mestu.

Tudi sicer je odločilno, ali je tožena stranka tožnici kot invalidki s III. kategorijo invalidnosti (ki nima pravice do poklicne rehabilitacije) lahko zagotovila delo glede na izobrazbo in znanja, ki jih tožnica ima, in ne glede na tista, ki bi jih lahko pridobila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reparacijski in reintegracijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo z njene strani predlaganih dokazov, zato ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pri toženi stranki so še vedno obstajala dela, ki bi jih tožnica lahko opravljala, kar je deloma potrdila priča A.A.. V postopku je predlagala imenovanje izvedenca s področja varnosti pri delu, da bi dokazala, da je pri toženi stranki mogoče delovni proces organizirati tako, da se zaposlitev tožnice ohrani. Prav tako je predlagala, naj sodišče prve stopnje pozove toženo stranko, da predloži sistemizacijo z opisom delovnih mest in nalog ter mesečne urne kartice za zaposlene čistilke, strežnice oziroma oddelčne gospodinje, da se bo lahko ugotovilo, da obstaja možnost organiziranega in prilagoditvenega dela, kar bi vse lahko ugotovil tudi izvedenec. Ker dokaz z izvedencem ni bil izveden, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Priča A.A. je dopuščala možnost prilagoditve in zaposlitve tožnice v depoju perila, zato je dokaz z izvedencem nujno potreben zaradi razjasnitve teh okoliščin. Sodišče prve stopnje je prezrlo njegovo izpoved, da bi tožnica lahko opravljala tudi kakšna druga dela, če bi osvojila še kakšna računalniška ali podobna znanja. B.B. pa je izpovedal, da so pri reviziji ugotovili, da so bremena na delovnih mestih minimalno 5 kg, tožnica pa ima omejitev premeščanja bremen do 7 kg, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič C.C., D.D., E.E., F.F. in A.A., saj je navedlo le, da gre za neprimerne dokaze. Tožnica je z zaslišanjem teh prič želela dokazati, da je do vključno 3. 5. 2016 opravljala dela, skladno z omejitvami po invalidski odločbi, ker je delovni proces to omogočal, in da bi bilo delovni proces mogoče organizirati tako, da bi tožnica še naprej lahko opravljala delo. Te priče, ki opravljalo delo strežnice, čistilke oziroma oddelčne gospodinje, bi lahko potrdile, da delajo po več tednov brez prostega dneva. Ker je zaslišanje prič relevanten dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo in ni navedlo, zakaj ne, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je na delovno mesto v depoju perila, na katerem bi delo lahko opravljala tožnica, v maju 2017 zaposlila E.E.. Tožnica bi lahko delala v skladu s svojimi omejitvami z osebo, ki na depoju perila dela sedaj štiri ure, E.E. pa bi lahko opravljala dela po tožničini pogodbi o zaposlitvi, saj ne gre za invalidno delavko. Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za tožnico nima ustreznega delovnega mesta, v nasprotju z izpovedjo A.A., je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 8. 12. 2016 podala tožnici iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), tj. zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2008 za delovno mesto strežnica II; - da je bila tožnica z odločbo Zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ) z dne 25. 3. 2016 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožna za delo z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg brez dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž ter flekcijsko - rotacijskih gibov ledveno - križne hrbtenice na 30 stopinj in s polnim delovnim časom; - da je tožena stranka tožnici 29. 4. 2016 izdala sklep o čakanju na delo doma in 3. 5. 2016 opravila poizvedbe pri drugih delodajalcih glede možnosti, da tožnici zagotovi ustrezno delovno mesto; - da je tožena stranka po prejemu negativnih odgovorov drugih delodajalcev pridobila notranje mnenje glede razporeditve tožnice na drugo delovno mesto in tožnico 3. 6. 2016 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka 12. 7. 2016 podala vlogo na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je mnenje izdala 10. 11. 2016; ter - da je tožena stranka tožnici odločbo o čakanju na delo doma izdala še 5. 10. 2016 in v času odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka tožnici ni mogla ustrezno prilagoditi njenega delovnega mesta strežnica II, da bi bilo skladno z odločbo ZPIZ in da ji tudi ni mogla ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta. Tožena stranka je tako po presoji sodišča prve stopnje tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov (prvi odstavek 116. člena ZDR-1), to so določbe 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 16/07 in nasl.) in 101. do 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.).

8. Pritožbena navedba, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za tožnico nima ustreznega delovnega mesta, v nasprotju z izpovedjo A.A., v resnici predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), ki vsakomur (med drugim) v postopku pred sodišči zagotavlja enako varstvo pravic. Očitane kršitve tožnica sodišču prve stopnje očita iz razloga, ker ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje prič C.C., D.D., E.E., F.F. in A.A., imenovanje izvedenstva za varstvo pri delu, poziv toženi stranki, naj predloži sistemizacijo z opisom delovnih mest in nalog ter mesečne urne kartice za zaposlene čistilke, strežnice oziroma oddelčne gospodinje) in ker ni v zadostni meri obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaze z zaslišanjem prič.

10. Navedene kršitve iz razloga nezadostne obrazložitve odločitve o zavrnitvi dokazov z zaslišanjem prič niso podane. Sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve sodbe ni navedlo zgolj, da gre za neprimerne dokaze, kot navaja pritožba, ampak je navedlo tudi, da gre za neprimerne dokaze za ugotavljanje dejstva, ali je delo za tožnico pri toženi stranki obstajalo. Takšna obrazložitev je zadostna in omogoča preizkus pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da nekaterih dokazov ne izvede. Pravica stranke do sodelovanja v postopku, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, zajema tudi pravice, ki jih ima stranka v dokaznem postopku. Med drugim mora biti, da je ta pravica spoštovana, stranki zagotovljena pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena, saj sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče tako lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, ali če dokaz za ugotovitev določenega dejstva ni primeren. Dokaz z imenovanjem izvedenca za varstvo pri delu (ali izvedenca s kakšnega drugega področja) ni primeren dokaz za ugotavljanje dejstva, ali bi tožena stranka delovno mesto tožnice lahko ustrezno prilagodila ali jo premestila na kakšno drugo delovno mesto pri toženi stranki. To dejstvo pomeni ugotavljanje dejanske situacije pri toženi stranki glede organizacije delovnega procesa, za katero posebno znanje izvedenca ni potrebno. Sodišče prve stopnje ga je tako pravilno ugotavljalo z zaslišanjem vodje enote čiščenja, transporta, perila, odpadkov in pitne vode A.A. in strokovnega sodelavca za javna naročila, kakovost in varno delo pri toženi stranki B.B.. Za ugotavljanje tega dejstva ni bilo primerno niti zaslišanje prič C.C., D.D., E.E., F.F. in A.A., ki so pri toženi stranki zaposlene kot čistilke, strežnice oziroma oddelčne gospodinje, zato niso pristojne delavke za organizacijo delovnega procesa pri toženi stranki in možnosti njene prilagoditve. Pritožbena navedba, da je tožnica zaslišanje teh prič predlagala tudi zato, da bi izpovedale, da je tožnica do 3. 5. 2016 opravljala delo skladno z omejitvami invalidske odločbe in da je delovni proces omogočal prilagoditve tožničinim omejitvam, pa ne drži. Kot izhaja iz dokaznega predloga, podanega na naroku za glavno obravnavo 27. 6. 2017, tožnica zaslišanja teh prič iz navedenih razlogov ni predlagala. Sodišče prve stopnje prav tako ni bilo dolžno tožene stranke pozivati, naj predloži sistemizacijo z opisom delovnih mest in nalog ter mesečne urne kartice za zaposlene čistilke, strežnice oziroma oddelčne gospodinje, da bi se ugotovilo, katera dela so delavci na navedenih delovnih mestih opravljali in da so opravljali delo prek omejitev delovnega časa. Zgolj dejstvo, da je potreba po teh delih pri toženi stranki obstajala, v tem sporu ni odločilno, ampak je odločilno, ali je tožena stranka za tožnico glede na njene omejitve iz invalidske odločbe lahko našla ustrezno delo, bodisi na njenem, bodisi na drugem delovnem mestu. Predlagani dokazi pa za ugotavljanje navedenih relevantnih dejstev niso primerni.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.A.in B.B. pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici njenega delovnega mesta strežnice ni mogla prilagoditi tako, da bi bilo skladno z omejitvami, prav tako ni imela drugega ustreznega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici. Ne drži pritožbena navedba, da je A.A. v izpovedi dopuščal možnost, da bi tožena stranka lahko ustrezno prilagodila delo za tožnico v depoju perila, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Izpovedal je namreč, kot je povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi (8. točka obrazložitve), da delo v depoju perila za tožnico ni primerno zaradi dvigovanja bremen, težjih od 10 kg, razdeljevanje vsebine paketov, da bi bili ti lažji, pa bi bilo preveč zamudno in delovni proces na ta način ne bi bil učinkovit. Glede na navedeno ni utemeljena niti pritožbena navedba (ki je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podala), da je tožena stranka na ta oddelek v maju 2017 (torej že v obdobju, ki za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni relevantno) zaposlila E.E. in da se sodišče prve stopnje do tega dejstva ni opredelilo. Prav tako ne drži, da bi A.A. izpovedal, da bi se delo za tožnico lahko našlo, če bi osvojila računalniška ali podobna znanja, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Tudi sicer je odločilno, ali je tožena stranka tožnici kot invalidki s III. kategorijo invalidnosti (ki nima pravice do poklicne rehabilitacije1) lahko zagotovila delo glede na izobrazbo in znanja, ki jih tožnica ima, in ne glede na tista, ki bi jih lahko pridobila.

13. V pritožbi tožnica neutemeljeno opozarja tudi na izpoved B.B.. Tudi iz njegove izpovedi ne izhaja, kot neutemeljeno navaja pritožba, da bi tožena stranka imela delo, ki bi ga tožnica glede na svoje omejitve lahko opravljala. Izpovedal je namreč, da vsa delovna mesta, ki bi lahko prišla v poštev, zahtevajo dvigovanje bremen vsaj nad 5 kg, hkrati pa so prisotne še druge fizične obremenitve, ki niso skladne s tožničinimi omejitvami (stoječe delo, prisilna drža, sklanjanje, pomivanje, stegovanje, dvigovanje rok). Iz njegove izpovedi torej izhaja, da določena delovna mesta niso ustrezna zgolj zaradi dvigovanja bremen, ampak tudi zaradi drugih obremenitev, ki jih tožnica v skladu z invalidsko odločbo ne more opravljati.

14. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ta je pod pogoji iz 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.) priznana zgolj invalidom II. kategorije.