Jedro

Med nezavarovane nevarnosti oziroma okoliščine, v katerih zavarovalnica ne krije škode, gre med ostalim (po Splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo telesnih poškodb AO plus) v primeru, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana, to je lastnik ali uporabnik drugega vozila, soudeleženega v prometni nezgodi. V tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb pod pogojem, da ji je bilo omogočeno sodelovanje pri ugotavljanju škode, sicer se njeno poroštvo razteza le na nedvomno upravičene in primerne odškodninske terjatve (2. točka 3. člena Splošnih pogojev).

Res je, da prvostopenjsko sodišče na odločitev hrvaškega sodišča v kazenskem postopku, torej na tujo kazensko sodbo, ni vezano glede na določbo 14. člena ZPP. Odločilni razlog ni v tem, da se kazenska sodba v obsodilnem delu ne nanaša na tožnika, pač pa na drugega udeleženca prometne nezgode. Odločilno je, da navedena tuja sodna odločba v Republiki Sloveniji ni bila priznana v predpisanem postopku. O njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za obravnavani postopek, pa tudi ni moglo odločiti prvostopenjsko sodišče. V primeru nepopolnega izvedenskega mnenja mora sodišče, skladno z določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP, samo odpraviti pomanjkljivost izvedenskega mnenja, tudi če stranke tega posebej ne predlagajo, z zaslišanjem ali morebitno pisno dopolnitvijo mnenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (v I. in III. točki izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 34.913,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012, zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače in sicer presežni del zneskov 2.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, 1.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, 150,00 EUR iz naslova tuje pomoči v času zdravljenja in 1.479,48 EUR iz naslova izgubljenega dohodka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 3.656,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo nekaj ključnih pravno relevantnih dejstev, vendar pa ni upoštevalo nekaterih drugih dejstev, ki jih je poudarjala tožena stranka in sicer, da je tožnik v postopku pri zavarovalnici soudeleženega T. zahteval odškodnino iz naslova njegove odgovornosti, kar pomeni, da je takrat sam menil, da je za nesrečo odgovoren T. To kaže na željo tožnika pridobiti zavarovalnino iz naslova AO plus zavarovanja, kjer je pogoj, da je voznik sam povzročitelj oziroma odgovoren za prometno nesrečo. Poleg tega je tožnik v prijavi škodnega dogodka zapisal, da se nič ne spomni, štiri leta po dogodku na naroku pa je točno navedel svoje ravnanje pred nesrečo. Zoper oba udeležena v prometni nesreči na Hrvaškem je tekel tudi kazenski postopek, ki se je končal z obsodilno sodbo za T., tožnik pa ni bil obsojen. Sodišče sicer navaja, da te kazenske sodbe ni dolžno upoštevati, vendar tožena stranka meni, da je ni mogoče povsem zanemariti in prezreti. Res se obsodilna sodba ne nanaša na tožnika, temveč na drugega udeleženca kot povzročitelja prometne nesreče, a je dejstvo, da iz te sodbe izhaja, da je T. storil kaznivo dejanje zoper varnost v prometu s povzročitvijo prometne nesreče. Sodba T. očita, da je vozil na prekratki varnostni razdalji in se ni uspel izogniti naletu v vozilo tožnika. Trditev tožene stranke, da je T. prehiteval čez polno sredinsko črto, izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja dr. V. Iz tega mnenja je tudi razvidno, da so T. sledi zaviranja dolge le 2 metra, kar kaže, da je pozno reagiral z zaviranjem oziroma, da ni zaviral dovolj agresivno. Nenazadnje bi moral T. voziti tako, da lahko ustavi pred kakršnokoli oviro na vozišču. Tožena stranka meni, da bi zato moralo sodišče odgovornost (vsaj 50 %) za vtoževano nesrečo naprtiti tudi T. V izvedeniškem mnenju niso zapisane ugotovitve, da bi lahko T. varno obvozil tožnika po svojem pasu, če ta ne bi začel s premikom, pritožba pa opozarja tudi na drugačen opis prometne nezgode v prijavi nezgode, ki jo je priložil tožnik. Tožena stranka zato meni, da ravnanje tožnika ni izključni vzrok za nastanek nesreče, kar pomeni, da bi na potek dogodkov lahko vplival tudi drugi udeleženec prometne nezgode. Pritožuje se tudi zoper višino dosojene odškodnine tako za nepremoženjsko kot tudi premoženjsko škodo ter ugovarja odločitvi o teku zamudnih obresti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik zahteva od tožene zavarovalnice nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 12. 7. 2011 v ... na Hrvaškem in sicer na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za prostovoljno AO plus zavarovanje tožnika za škodo zaradi telesnih poškodb. Tožnik v celoti priznava svojo odgovornost za nastalo škodo v prometni nezgodi, v kateri sta bili udeleženi dve vozili. Tožena stranka tožbeni zahtevek v celoti oziroma vsaj deloma zavrača s trditvijo, da tožnik ni odgovoren oziroma ni v celoti odgovoren, da je prišlo do prometne nezgode in njenih posledic, pri čemer se je najprej sklicevala na kazenski postopek pred hrvaškim sodiščem, v katerem sta bila za povzročitev prometne nezgode obdolžena oba udeleženca, poleg tožnika še hrvaški državljan Ž. T., kasneje pa na pravnomočno kazensko sodbo hrvaškega sodišča(1), s katero je bil Ž. T. obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zoper varnost v prometu, medtem ko je bila obtožba zoper tožnika zavrnjena.

5. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je za obstoj temelja tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka za prometno nezgodo odgovorna v celoti. Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi je med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba, katere sestavni del so Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo telesnih poškodb AO plus (priloga B8, v nadaljevanju Splošni pogoji). Za odločitev pomembne določbe Splošnih pogojev je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo v obrazložitvi sodbe. Med nezavarovane nevarnosti oziroma okoliščine, v katerih zavarovalnica ne krije škode, gre med ostalim v primeru, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana, to je lastnik ali uporabnik drugega vozila, soudeleženega v prometni nezgodi. V tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb pod pogojem, da ji je bilo omogočeno sodelovanje pri ugotavljanju škode, sicer se njeno poroštvo razteza le na nedvomno upravičene in primerne odškodninske terjatve (2. točka 3. člena Splošnih pogojev)(2). Kljub temu, da v uvodnih določbah pogoji kot pravno priznano škodo opredeljujejo tisto škodo, katere povračilo bi lahko zahteval zavarovanec ob polni odgovornosti, glede na smisel in namen AO plus zavarovanja seveda to ne pomeni, da je upravičen do odškodnine le ob svoji izključni odgovornosti in ne tudi v primeru, če je za prometno nezgodo ugotovljena sokrivda obeh udeležencev. V tem primeru je z zavarovanjem AO plus krit le tisti del škode, za katerega odgovarja sam tožnik oziroma za katerega ni odškodninsko odgovoren drugi udeleženec prometne nezgode(3).

6. Prvostopenjsko sodišče je prepričanje, da je za nastanek škodnega dogodka v celoti odgovoren tožnik, oprlo predvsem na njegovo izpoved in izpoved priče Ž. T. ter na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke dr. P. V. Pri tem je pravilno ocenilo za neutemeljene ugovore tožene stranke, da je tožnik priznal krivdo T., ker je sprva uveljavljal odškodnino od njegove zavarovalnice. Prav tako drži, da sta izpovedi tožnika in priče Ž. T. glede poteka prometne nezgode dokaj skladni, kar bi kazalo, da je za škodni dogodek odgovoren izključno tožnik, ne pa drugi udeleženec Ž. T. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da je hrvaška kazenska sodba, s katero je bil Ž. T. pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki izvira iz istega škodnega dogodka, dejstvo, ki ga ni moč povsem zanemariti in prezreti. Res je, da prvostopenjsko sodišče na odločitev hrvaškega sodišča v kazenskem postopku, torej na tujo kazensko sodbo, ni vezano glede na določbo 14. člena ZPP. Odločilni razlog ni v tem, da se kazenska sodba v obsodilnem delu ne nanaša na tožnika, pač pa na drugega udeleženca prometne nezgode Ž. T. Odločilno je, kot v nadaljevanju ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da navedena tuja sodna odločba v Republiki Sloveniji ni bila priznana v predpisanem postopku. O njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za obravnavani postopek, pa tudi ni moglo odločiti prvostopenjsko sodišče(4).

7. Vendar pa se je tožena stranka na vsebino navedene tuje kazenske sodbe sklicevala kot na del svoje trditvene podlage, da je tožnik le delno sokriv za nastanek prometne nezgode (zapisnik o glavni obravnavi z dne 30. 6. 2015). To pomeni, da je tožena stranka, poleg trditve, da voznik Ž. T. svoje hitrosti ni dovolj prilagodil razmeram na cestišču in da ni zaviral dovolj agresivno, da bi preprečil trčenje, uveljavljal tudi ugovor o njegovi kršitvi cestnoprometnih predpisov zaradi prekratke varnostne razdalje pred trčenjem. Sodba o tem nima razlogov, čeprav so odločilni. Upoštevaje mnenje izvedenca P. V. v delu, ki ga prvostopenjsko sodišče povzema v obrazložitvi sodbe, je poglavitni vzrok za nastanek prometne nezgode ravnanje tožnika, kar gotovo drži, vendar to še ne pomeni, da je tudi izključni in edini vzrok za nastanek prometne nezgode, kot pravilno poudarja pritožba. Že to pomeni, da je treba ugotavljati morebitno soodgovornost Ž. T. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je kljub natančnim izračunom o načinu oziroma dinamiki vožnje obeh udeležencev mnenje izvedenca o poteku vožnje udeleženca Ž. T. pomanjkljivo. Ne zadošča zgolj ocena izvedenca, kakšen je bil namen T. in da se zaradi tožnikovega zavitja preko sredinske črte ni več mogel izogniti trčenju, ker ne odgovori, ali je vozil s primerno hitrostjo glede na razmere na cestišču, ali je upošteval varnostno razdaljo, ali je ustrezno reagiral glede na vožnjo tožnika. V primeru nepopolnega izvedenskega mnenja pa mora sodišče, skladno z določbo 3. odstavka 254 člena ZPP, samo odpraviti pomanjkljivost izvedenskega mnenja, tudi če stranke tega posebej ne predlagajo, z zaslišanjem ali morebitno pisno dopolnitvijo mnenja(5).

8. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti in zavzame pravilno materialnopravno stališče (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba Okrajnega sodišča v Slavonskem Brodu št. K-142/12-24 z dne 3. 7. 2013. Op. št. (2): Tožeča stranka se na poroštveno obveznost toženke v skladu s citirano določbo ne sklicuje.

Op. št. (3): Primerjaj VS RS II Ips 540/2005, VSL II Cp 1674/2010. Op. št. (4): Določbe 94. - 107. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki urejajo priznanje tuje sodne odločbe, se uporabljajo samo za tiste sodne odločbe, ki so bile izdane v civilnih zadevah (VS RS sklep Cp 15/2014), enako Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah v poglavju o priznanju in izvršitvi sodnih odločb (20. člen) ter uredba Sveta (ES) št. 44/2011 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Op. št. (5): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar J. Zobca k 254. členu.