Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke nesklepčen, torej je neutemeljen po materialnem pravu.

Na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Pritožbama je zato ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Oporoka A. A., umrle dne ...2014, nazadnje stanujoče ..., ..., z dne 22.5.2012, je neveljavna.“ - v II. točki izreka razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v odločanje o podrednem tožbenem zahtevku in o stroških postopka.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je oporoka A. A., umrle dne ... 2014, nazadnje stanujoče ..., ..., z dne 22. 5. 2012, neveljavna (I. točka izreka). Prvi toženki in drugi toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 2.244,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta prva toženka in druga toženka. Tretji toženec pritožbe ni vložil, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da se učinki odločitve pritožbenega sodišča raztezajo tudi nanj. Toženci so v obravnavani zadevi enotni sosporniki, zato se spor lahko reši le na enak način za vse sospornike, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

3. Prva toženka sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in navaja, da tožbeni zahtevek ni v skladu z veljavno sodno prakso. Postavljen bi namreč moral biti tako, da bi tožnik zahteval razveljavitev oporoke, ne pa ugotovitev, da je oporoka pravno neveljavna. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010, na katero se prva toženka sklicuje in jo citira. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške.

4. Druga toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Enako kot prva toženka navaja, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj bi moral tožnik zahtevati razveljavitev oporoke, kot to določa 61. člen Zakona o dedovanju, kar pa bi lahko dosegel samo z ustreznim oblikovalnim zahtevkom. Uporaba ugotovitvenega zahtevka je v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 245/2014 mogoča le tedaj, če glede konkretno zatrjevanega razloga za neveljavnost oporoke Zakon o dedovanju nima posebnih določb, kar pa v tem primeru ne velja. Četudi pa bi sodišče štelo, da je ugotovitveni zahtevek v obravnavanem primeru dopusten, le-ta ni pravilen, saj bi tožnik moral tožiti na ugotovitev ničnosti in ne na neveljavnost oporoke. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 336/2009. Druga toženka nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP. Argument sodišča, da so izjave oseb, ki opisujejo nedostojen odnos tožnika do matere, neverodostojne zato, ker je te izjave predložila prva toženka, je v nasprotju z načelom vestne in skrbne presoje dokazov. Sodišče ni podalo jasnih razlogov, zakaj je navedene izjave štelo za neverodostojne, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče ni opredelilo do pisnih izjav prič, ki jih je predložila toženka, izpovedbe oporočnih prič pa je upoštevalo le pri oceni verodostojnosti izpovedbe prve toženke. Sodišče je dokazu z izvedencem podelilo večjo vlogo kot ostalim dokaznim sredstvom, s čimer je kršilo določbe 8. člena ZPP. Ker ni upoštevalo drugih relevantnih dejstev, o katerih so izpovedale ali bi lahko izpovedale priče, je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno. Sodišče ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, se do njih ni konkretizirano opredelilo ali pa jih je upoštevalo neenakovredno ter je pri ugotavljanju dejstev sledilo zgolj izpovedbi tožnika in njegove žene. Druga toženka na podlagi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožnik je na pritožbi odgovoril in predlagal njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik je s tožbo izpodbijal veljavnost oporoke svoje pokojne matere z dne 22. 5. 2012. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in ugotovilo, da je oporoka zapustnice neveljavna. Obrazložilo je, da je bil pri zapustnici v času nastanka oporoke prisoten vsaj zmerno hud upad spoznavnih sposobnosti v sklopu demence, ki ji je onemogočal, da bi bila sposobna oblikovati pravo voljo za vsebinsko sestavo oporoke in da bi bila sposobna razumeti pomen tega pravnega opravila.

8. Tožnik je iz razloga zapustničine oporočne nesposobnosti zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke, čeprav materialno pravo in sodna praksa v tem primeru narekujeta postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke in ne za ugotovitev njene neveljavnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato utemeljen pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbenega zahtevka.

9. Prvi odstavek 61. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami – v nadaljevanju ZD) določa, da lahko tisti, ki ima pravni interes, v določenem roku zahteva razveljavitev oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje, zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star petnajst let, ali v primeru grožnje, sile, zvijače ali zmote. Že materialni predpis torej v primeru oporočne nesposobnosti jasno predvideva zahtevek za razveljavitev oporoke, kar potrjuje tudi sodna praksa.

10. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010 zavzelo jasno stališče, da mora tožnik v primeru zatrjevane oporočiteljeve nesposobnosti slediti določbi ZD in postaviti zahtevek za razveljavitev oporoke. V nasprotnem primeru je takšna tožba nesklepčna. Sodišče lahko tožniku nekaj prisodi le, če sta za to izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je tožnik po materialnem pravu do tega upravičen ter da svoje upravičenje zahteva z ustreznim tožbenim zahtevkom. Ob tem je pomembno poudariti, da mora sodišče pri odločanju ostati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, čeprav je tožnik po materialnem pravu upravičen do česa drugega, in stranki ne sme predlagati spremembe nesklepčnega tožbenega zahtevka. Tako ne držijo navedbe tožnika iz odgovora na pritožbo, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti. Postavitev zahtevka je stvar tožnika, pravila o materialnem procesnem vodstvu pa v primerih nesklepčnih zahtevkov od sodišča terjajo zgolj aktivnost v smeri dopolnitve trditev, ne pa obratno, postavitve zahtevka, ki bi se prilegal trditveni podlagi.

11. V preteklosti je bilo sicer mogoče zaslediti primere, kot je obravnavani, v katerih je sodna praksa dopuščala ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar pa je navedena odločba Vrhovnega sodišča v skladu z zgornjimi stališči prakso poenotila in odstopanj od tedaj ni več.

12. Splošna pravila civilnega prava o neveljavnosti pravnih poslov, ki predvidevajo tudi ugotovitveni zahtevek, se uporabljajo le v primerih, ko v ZD kot specialnemu predpisu ni posebnih določb glede zatrjevanega razloga za neveljavnost oporoke. Eden takšnih primerov je, ko tožnik zatrjuje, da oporoka sploh ni nastala, ko gre torej za neobstoječo oziroma ponarejeno oporoko, ki je zapustnica ni ne napisala ne podpisala(1). Očitek tožnika v obravnavani zadevi pa ni bil usmerjen v neobstoj oporoke, temveč v njeno neveljavnost zaradi oporočne nesposobnosti, kar pa ZD v 61. členu izrecno ureja in zanjo predvideva zahtevek za razveljavitev.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke nesklepčen, torej je neutemeljen po materialnem pravu. V zvezi z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, kar omenja tožnik, je pripomniti, da tudi napačen napotitveni sklep zapuščinskega sodišča ugotovljenega ne spremeni. Ne glede na njegovo vsebino je namreč stranka tista, ki nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

14. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo nesklepčnemu zahtevku (341. člen ZPP). Na to sta opozarjali obe pritožbi, na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbama je zato ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). Glede na navedeno se v presojo ostalih pritožbenih navedb, ki jih je podala druga toženka, ni spuščalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker je sodišče prve stopnje odločilo le o primarnem tožbenem zahtevku, ki ga je pritožbeno sodišče s to odločbo zavrnilo, bo moralo v nadaljevanju odločiti še o podrednem zahtevku in o celotnih stroških tega postopka, saj so ti vezani tudi na odločitev sodišča prve stopnje glede podrednega tožbenega zahtevka (zato je pritožbeno sodišče odločitev o povrnitvi stroškov postopka v II. Točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo; četrti odstavek 163. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 240/2012 z dne 5. 9. 2013.