Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da sta abstraktna zahtevka edini možni način, da tožena stranka doseže učinkovito sodno varstvo, ker da ne more vedeti, kakšna dejanja bo izvajala tožnica v bodoče. Prepovedano ravnanje mora izhajati iz konkretnega protipravnega ravnanja in mora biti v tej smeri dovolj konkretizirano. Pojavne oblike žaljivih obdolžitev in obrekovanj, morajo biti vsebinsko dovolj opredeljene, da je jasno, na kaj se prepoved nanaša. Pojem nelojalnega dejanja, ki zajema širjenje neresničnih podatkov o drugem podjetju, ki škodijo oziroma utegnejo škoditi ugledu ali poslovanju drugega podjetja je vsebinsko enak pojmu obrekovanja ali žaljive obdolžitve v kazenskem pravu, kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Temu pritožbeno sodišče dodaja le, da bi tudi izrekanje vrednostne sodbe, ki bi lahko prizadela ugled drugega podjetja, lahko bilo dejanje nelojalne konkurence, če bi bili izpolnjeni vsi elementi generalne klavzule iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Ni nelojalno le razširjanje neresnic o dejstvih, nelojalno je lahko tudi razširjanje škodljivih vrednostnih sodb o drugem podjetju, ki bi lahko prizadele njegov ugled ali poslovanje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 29. 6. 2018 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper točko I izreka sklepa z dne 31. 5. 2018 ugodi ter se ta sklep v točki I izreka razveljavi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Tožnici se prepoveduje razširjati trditve, da toženka protipravno prevzema njene posle.

Za primer nespoštovanja te prepovedi se tožnici izreka kazen 11.000 EUR.

Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, prilegajočem se navedeni začasni prepovedi.“

II. Pritožba tožene stranke zoper drugi odstavek točke I in točko II izreka sklepa z dne 31. 5. 2018 se zavrne in se sklep v izpodbijani točki II izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo zaradi prepovedi dejanj nelojalne konkurence, s katero je zahtevala naj se tožeči stranki prepove zavajanje poslovnih partnerjev tožene stranke, drugih tržnih subjektov in potrošnikov z navajanjem neresničnih podatkov o toženi stranki, neupravičena uporaba elektronskih naslovov nekdanjih zaposlenih, pogojevanje sodelovanja s samostojnimi vodniki na nelojalen način ter objavo navedene sodbe v medijih. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožeči stranki prepove širiti neresnice glede domnevnega protipravnega prevzemanja poslov s strani tožene stranke, o protipravnem zaposlovanju posameznikov, ki so bili predhodno zaposleni pri tožeči stranki, zavajati poslovne partnerje, da bodo v primeru sodelovanja s toženo stranko tudi sami kršili zakonodajo s področja varstva konkurence, neupravičeno uporabljati elektronske naslove nekdanjih zaposlenih oseb, prenehanje obrekovanja in žaljivih obdolžitev oseb, zaposlenih pri toženi stranki, prenehanje postavljanja ultimatov samostojnim vodnikom glede sodelovanja s toženo stranko ter opustitev ostalih dejanj, ki predstavljajo nelojalno konkurenco.

Izpodbijana sklepa

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31. 5. 2018 predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo glede prepovedi razširjanja trditev, da toženka protipravno prevzema posle tožnice. V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. S sklepom z dne 29. 6. 2018 je zavrnilo ugovor tožnice proti ugodilnemu delu prvo navedenega sklepa in ga v točki I izreka potrdilo.

3. V zvezi s prepovedjo razširjanja trditev tožnice o protipravnem prevzemu poslov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bila tožeča stranka vir govoric, da je tožena stranka majhna neverodostojna družba in da so delavci, ki so zapustili tožnico in se zaposlili pri toženki, kriminalci. To naj bi izhajalo iz izjave B. S., elektronskega sporočila D. N. iz družbe K. z dne 12. 1. 2018, v katerem je imenovani toženki očital krajo tožničinih rezervacij, odnašanje poslovne dokumentacije in parazitsko obnašanje. Tožnica naj bi tudi širila informacije med poslovnimi partnerji, da se je na trgu začela pojavljati toženka, ki v nasprotju s pošteno poslovno prakso želi pustiti vtis, da je povezana s tožnico in prevzeti sodelovanje s poslovnimi partnerji (sporočila T. P. in L. M. z dne 23. 1. 2018 ter S. M. dne 25. 1. 2018). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica verjetno razširjala trditve med poslovnimi partnerji, da ji je toženka protipravno prevzemala posle. Pri tem pa je to informacijo širila apodiktično in enostransko, kot da bi šlo za jasno ugotovljeno in nesporno dejstvo in je zamolčala toženkino dejavno zoperstavljanje tožničinemu stališču. Izbrana oblika in vsebina sporočanja je bila pretirana, saj je tožnica upoštevala zgolj svoje interese in nič interesov toženke, s tem pa je zašla v protipravnost. Pritožba tožeče stranke proti odločitvi o izdani začasni odredbi

4. Tožeča stranka se je zoper sklep z dne 29. 6. 2018 pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in prvostopni sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi ugovoru tožeče stranke in razveljavi sklep IV Pg 250/2018 z dne 31. 5. 2018 v izpodbijani točki I izreka ter v celoti zavrne predlog za zavarovanje z začasno odredbo, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih, pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka zavarovanja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

5. V pritožbi v bistvenem navaja naslednje pritožbene razloge: - Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so bile izjave tožnice izražene na apodiktičen način, ampak je šlo le za izražanje vrednostnih sodb o protipravnih ravnanjih toženke.

- Sodišče prve stopnje ni upoštevalo konteksta v katerem so bile izjave podane in tudi ne ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje oseb, na katere se te izjave nanašajo. Tožeča stranka je poslovne partnerje obvestila o svojem stališču glede toženkinih ravnanj. Izhajati je treba iz stališča, da so naslovniki tožničinih izjav že zaradi tega, ker so vedeli, da sta se stranki znašli v sporu, utemeljeno pričakovali, da ima tožena stranka drugačno, bržkone nasprotno stališče od tožnice. Razlogi izpodbijanega sklepa so si v zvezi s tem v nasprotju, saj sodišče prve stopnje naprej govori o širjenju trditev, potem pa o razširjanju stališč o toženkinem protipravnem prevzemanju tožničinih poslov (primerjaj prvi stavek točke 20 obrazložitve sklepa o začasni odredbi in točko 5 izpodbijanega sklepa).

- Pri tehtanju med pravico tožnice do svobode izražanja in pravico toženke do ugleda, je treba razlikovati med dejstvi in mnenji. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena. Sodišče prve stopnje bi se lahko šele potem, ko bi opravilo ustrezno tehtanje v smislu presoje ali je šlo pri danih izjavah za izražanje mnenja ali dejstev, ukvarjalo s kontekstom danih izjav v okviru katerega bi se lahko upoštevala intenziteta izjav. Tožeča stranka ni prešla meje zaničevanja ali blatenja tožene stranke. Želela je le zaščititi svoje nedokončane posle in preprečiti nastanek škode. Prav tako je tožnica poslovne partnerje seznanila z obstoječimi in bodočimi sodnimi spori, kar pa logično in življenjsko izkustveno pomeni, da imata stranki ravno nasprotno stališče. Prvostopenjsko sodišče je z izrečeno prepovedjo nesorazmerno poseglo v tožničino ustavno pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS.

- Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se prepoved tožnici lahko naloži na podlagi protipravnega ravnanja delavcev tretje pravne osebe, predvsem M. B. in D. N. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izražanje dejstev s strani L. M., saj gre za njegovo lastno mnenje, pri čemer je treba čustveno stanje avtorja besedila presojati v celotnem kontekstu zadeve. Sodišče prve stopnje je nadalje sovražnost L. M. brez utemeljitve pripisalo ostalim tožničinim delavcem. Prvostopenjsko sodišče je v celoti poklonilo vero toženkinim dokazom posredne narave, po drugi strani pa ni dokazno ocenilo izjave prič, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je napravilo zmotno dokazno oceno, odločitev pa je arbitrarna.

Pritožba tožene stranke

6. Tožena stranka je sklep z dne 31. 5. 2018 izpodbijala v zavrnilnem delu (točka II izreka) in glede višine izrečene denarne kazni (drugi odstavek točke I izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podrejeno prvostopni sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naložil plačilo stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi.

7. V pritožbi v bistvenem navaja naslednje pritožbene razloge: - Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da gre pri predlogu za prenehanje z obrekovanjem in žaljivimi obdolžitvami oseb, zaposlenih pri toženi stranki, za premalo konkretiziran zahtevek. Ker gre za kaznivi dejanji inkriminirani v določbah KZ - 1, ne sme veljati načelo, da se ne da vnaprej določiti sodne prepovedi tovrstnih kršitev. Toženka je navedla le nekaj primerov kršitev, o katerih je bila obveščena. Najmanj verjetno pa je, da tožnica o toženi stranki širi tudi druge neresnične trditve. Tožena stranka ni imela druge izbire, kot da zahtevek oblikuje na način, da vanj zajame vsa morebitna obrekovanja in žaljive obdolžitve, saj bi se pri preveč natančni opredelitvi ravnanja tožeča stranka zlahka izognila kršitvi.

- Glede zahtevka, naj tožnica preneha z ostalimi dejanji, ki predstavljajo nelojalno konkurenco, je izpodbijana odločitev pomanjkljiva in preskopa in se je ne da preizkusiti. Tožena stranka je v konkretnih okoliščinah ta zahtevek postavila iz previdnosti glede na ravnanja tožeče stranke, ki so bila usmerjena v dejanje nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo specifičnih okoliščin predmetne zadeve in narave dejanj, ki jih izvršuje tožeča stranka. Tožena stranka ne more vedeti, kakšna dejanja bo izvajala tožeča stranka, zato ta zahtevek ni preširok, ampak je edini način, da z njim tožena stranka doseže učinkovito sodno varstvo.

- Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala, da tožnica na poslovne partnerje toženke naslavlja dopise z opozorilom, da je toženka na nezakonit način zaposlila posameznike, ki so bili predhodno zaposleni pri tožnici (točka vii na stani 21 predloga za izdajo začasne odredbe). Zato je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da toženka ne more zahtevati prepovedi nečesa, za kar se ne trdi, da se je dogodilo in je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu nesklepčen.

- Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavajanja poslovnih partnerjev. Družba S. je z vidika tožene stranke njen poslovni partner. Ravnanje tožeče stranke pa je bilo očitno usmerjeno v odvračanje oziroma prekinitev poslovnega sodelovanja s to družbo, kar je v nasprotju s prepovedjo nelojalne konkurence. Tožena stranka ne more vedeti, katerim drugim poslovnim partnerjem je tožeča stranka takšne neresnične navedbe še sporočala. Zato je tudi v tem delu predlog tožene stranke utemeljen.

- Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek, da naj tožeča stranka preneha neupravičeno uporabljati elektronske naslove nekdanjih zaposlenih oseb in prepoved dajanja ultimatov samostojnim vodnikom. Pri ravnanju tožnice je šlo za izvajanje pritiskov nad poslovnim partnerjem z namenom, da se škoduje toženki, ki je posledica bistveno večje tržne moči in prevladujočega položaja. Zato gre za zlorabo svobode urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

Odločitev o pritožbah

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

9. V okviru nelojalne konkurence so prepovedana samo tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Zahtevek na prepoved nelojalne konkurence mora biti konkretiziran, zgolj prepoved abstraktnega dejanja ni dopustna.1 Zahtevki za „prenehanje“, ki jih je v sedmih alinejah nanizala tožena stranka so povsem abstraktni in tako široki, da jim ni možno niti delno ugoditi. Skupno jim je le, da gre za ravnanje tožnice. Kaj konkretno naj bi bila prepovedana vsebina očrnjevanja in drugega nelojalnega ravnanja pa iz abstraktnih opisov prepovedi ne izhaja. Še celo pri zahtevkih, ki bi jih tožnica zlahka konkretizirala, npr. neupravičenem uporabljanju elektronskih naslovov nekdanjih zaposlenih, ali postavljanju ultimatov samostojnim vodnikom, ni konkretno navedla na katere naslove oziroma osebe se zahtevek nanaša. 10. Zahtevek naj tožeča stranka „preneha tudi z ostalimi dejanji, ki predstavljajo nelojalno konkurenco“ je le prepis abstraktne zakonske prepovedi. Iz njega ni razvidno, na kaj konkretno naj bi merila izrečena prepoved. Enako velja tudi zahtevek za „prenehanje z obrekovanji in žaljivimi obdolžitvami oseb, zaposlenih pri toženi stranki“. Tudi ta zahtevek je preširok, saj v njem ni opredeljeno konkretno protipravno ravnanje, s katerim naj bi tožnica kršila konkurenco in ki naj bi ji bilo v bodoče prepovedano. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta abstraktna zahtevka edini možni način, da tožena stranka doseže učinkovito sodno varstvo, ker da ne more vedeti, kakšna dejanja bo izvajala tožnica v bodoče. Prepovedano ravnanje mora izhajati iz konkretnega protipravnega ravnanja in mora biti v tej smeri dovolj konkretizirano. Pojavne oblike žaljivih obdolžitev in obrekovanj, morajo biti vsebinsko dovolj opredeljene, da je jasno, na kaj se prepoved nanaša. 11. Pritožba toženke je neutemeljena tudi v delu glede zavrnitve zahtevkov o prepovedi razširjanja trditev o protipravnem zaposlovanju nekdanjih tožničinih delavcev in zavajanju poslovnih partnerjev. Navedena zahtevka sta nekonkretizirana. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pismo tožnice družbi S., s katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo, ne pomeni širjenja govoric pred klientelo tožene stranke, saj se nanaša le na razmerje med omenjenima družbama. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da pri poslovanju tožnice s turističnim vodnikom upoštevaje načelo svobodnega sklepanja poslov ne gre za nelojalno ravnanje na trgu.

12. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

13. Pojem nelojalnega dejanja, ki zajema širjenje neresničnih podatkov o drugem podjetju, ki škodijo oziroma utegnejo škoditi ugledu ali poslovanju drugega podjetja (1. alineja tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK-1) je vsebinsko enak pojmu obrekovanja ali žaljive obdolžitve v kazenskem pravu (159. in 160. člen KZ-1), kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Temu pritožbeno sodišče dodaja le, da bi tudi izrekanje vrednostne sodbe, ki bi lahko prizadela ugled drugega podjetja, lahko bilo dejanje nelojalne konkurence, če bi bili izpolnjeni vsi elementi generalne klavzule iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1. Ni nelojalno le razširjanje neresnic o dejstvih, nelojalno je lahko tudi razširjanje škodljivih vrednostnih sodb o drugem podjetju, ki bi lahko prizadele njegov ugled ali poslovanje.

14. Vendar je zahtevek, naj tožnica preneha širiti neresnice glede domnevnega protipravnega prevzema njenih poslov tako kot vsi ostali zgoraj navedeni zahtevki premalo konkretiziran, da bi mu bilo mogoče ugoditi. Ob tako abstraktnem zahtevku tudi v tem primeru ni jasno, na kaj se nanaša izrečena prepoved. Iz zahtevka ni mogoče razbrati za kakšne neresnice in za katere posle sploh gre, zato mu ni mogoče ugoditi. V nadaljevanju pritožbeno sodišče le še na kratko odgovarja na nekatere pritožbene trditve.

15. Tožnica ima prav tudi kar zadeva zmotno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje glede neupoštevanja konteksta v katerem naj bi bile dane neresnične izjave o prevzemanju poslov tožnice. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da sta bili tožeča stranka in tožena stranka v preteklosti poslovno povezani. Poslovno sta sodelovali do začetka leta 2018 in opravljali istovrstno dejavnost. Obe sta bili poznani tudi vsem drugim udeležencem na trgu, posebej še poslovnim partnerjem, ki se ukvarjajo z opravljanjem dejavnosti v istem tržnem sektorju. Pri toženki se je naenkrat zaposlilo večje število oseb, ki so bile prej zaposlene pri tožnici. Ob upoštevanju naštetih okoliščin je življenjsko logično, da so tretje osebe, ki so bile seznanjene s prenehanjem sodelovanja in spori med strankama, izjave ene in druge pravdne stranke dojemale kot izražanje mnenj prizadete strani, ne pa kot trditve o gotovih dejstvih.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi indicev, da so s tožnico povezane osebe izjavile, da je toženka majhna neverodostojna družba, da so delavci zaposleni pri toženki kriminalci, da je toženka kradla tožničine rezervacije in zavajala poslovne partnerje (točke 13 do 20 obrazložitve prvega sklepa), sklenilo, da naj bi tožnica verjetno razširjala trditve pred potencialnimi poslovnimi partnerji, da ji je toženka protipravno prevzemala posle. V navedenih ugotovitvah ni najti nobenih trditev o konkretnih poslih, ki naj bi jih toženka prevzela, zato so utemeljene pritožbene navedbe, da je navedeno sklepanje sodišča prve stopnje zmotno.

17. Ker so pritožbeni razlogi tožnice utemeljeni, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora v zvezi s točko I izreka sklepa o izdani začasni odredbi spremenilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu prvostopnega sklepa v izpodbijanem delu ni zasledilo bistvenih kršitev določb postopka, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o zavrnitvi pritožbe tožene stranke zoper drugi odstavek točke I izreka sklepa z dne 31. 5. 2018 je smiselno zaobsežena z ugoditvijo pritožbi tožeče stranke.

19. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo. Stroški nastali v zvezi z začasno odredbo delijo usodo vseh drugih stroškov postopka (151. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Sodbi VSRS III Ips 95/2003 z dne 28. 1. 2004 in III Ips 3/2017 z dne 13. 6. 2018.