Jedro

V zadevi je bistveno le, da gre za gradnjo objekta, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, pa to ni bilo pridobljeno, zato na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikova navedba, da je vložil pobudo za spremembo namembnosti zemljišča v zazidljivo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega objekta tlorisnih dimenzij 6,55 m + 3,36 m + 3,51 + 3,36 m + 2,50 m v obliki črke L na zemljišču parc. št. 2150 k.o. A. Naložila mu je, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti njegovo nadaljnjo gradnjo (1. točka) in ga na svoje stroške odstraniti do 15. 6. 2014 ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za objekt mu je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka) ter ugotovila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da v tem postopku ni bilo ugotovljenih posebnih stroškov (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik na zaslišanju izjavil, da je investitor gradnje predmetnega objekta, ki jo je začel izvajati neposredno po pridobitvi lokacijske informacije približno v letih 2005 do 2006. Objekt uporablja za shranjevanje kmečkega orodja v kleti, v preostalem delu pa služi za sezonsko bivanje. Toženka ugotavlja, da se predmetna gradnja nahaja na območju, ki se ureja z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (Uradne objave št. 35/89 in naslednji, v nadaljevanju Odlok o PUP), ki v 7. členu opredeljuje, da na obravnavanem območju prevladuje kmetijska funkcija prostora ter naselja in zaselki pretežno ruralnega značaja. Skladno z 9. členom Odloka o PUP je na območju kmetijskih površin dovoljena gradnja objekta in naprav, namenjenih izključno kmetijski dejavnosti. Ugotavlja, da se predmetni objekt ne more šteti za enostavni objekt, saj niso bila pridobljena predpisana soglasja v varovanih območjih (varovana območja kulturne krajine „izolski amfiteater“), zato niso izpolnjeni pogoji za začetek gradnje brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega gre za objekt, pretežno namenjen sezonskemu bivanju, zaradi česar ga je šteti za manj zahtevni objekt. Ker tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje toženki, da obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte že zaradi njegove velikosti in rabe niti po takrat veljavnem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji) niti po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in naslednji), pa tudi ne po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/13 in naslednji). Ker se pravilnost in zakonitost odločbe presoja po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je v času vodenja postopka in odločanja, na drugačno odločitev ne vpliva navedba, da je tožnik vložil pobudo za legalizacijo oziroma spremembo namembnosti zemljišča v zazidljivo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da upravni organ druge stopnje ni upošteval njegove navedbe, da se v Občini Izola pripravlja predlog prostorskega akta, ki naj bi na kmetijskih zemljiščih dovolil gradnjo pomožnih kmetijskih objektov. Prepričan je, da obstaja dejanska možnost, da bo po sprejetju prostorskega akta za predmetni objekt pridobil gradbeno dovoljenje. V tem primeru bi bila odstranitev objekta in nato ponovna gradnja nesmiselna. Zato je pričakoval, da bo upravni organ druge stopnje izpodbijano odločbo odpravil in toženki odredil, da odločitev o rušenju odloži do pridobitve ustreznega gradbenega dovoljenja ali pa jo izda šele, ko bo po sprejemu novega „pravilnika“ nedvoumno, da taka gradnja ni dovoljena. Poudarja, da je bila prejeta lokacijska informacija nejasna in navaja, da bi moralo biti vsako obvestilo, ki ga posameznik prejme od republiške ali občinske institucije napisano jasno in razumljivo tudi povprečno izobraženemu posamezniku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral investitor spornega objekta na zemljišču s parc. št. 2150 k. o. A. razpolagati z gradbenim dovoljenjem, saj ne gre za enostavni objekt. Ker je v zadevi bistveno le, da gre za gradnjo objekta, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, pa to ni bilo pridobljeno, se sodišče strinja s toženko, da na drugačno odločitev ne vpliva navedba, da je tožnik vložil pobudo za spremembo namembnosti zemljišča v zazidljivo.

Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da je po izdaji izpodbijane odločbe (28. 12. 2013) začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o graditvi objekta (Uradni list RS, št. 110/2013, ZGO-1E), po katerem je pobuda za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina vključila v postopek sprememb prostorskega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah, lahko razlog za odlog izvršbe, ki pa ga mora inšpekcijski zavezanec seveda predlagati. Navedeno pomeni, da lahko tožnik, ne glede na odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, pri upravnemu organu na navedeni pravni podlagi še vedno predlaga odlog izvršbe, če navedeni pogoj izpolnjuje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.