Jedro

Imuniteto sindikalnega zaupnika v zvezi s sindikalno dejavnostjo zagotavlja 4. odstavek 5. člena ZDR. Zoper tožnika ni bil voden disciplinski postopek zaradi sindikalnega delovanja, temveč zaradi kršitve delovne obveznosti, zaradi katere pa ne uživa imunitete, zato delodajalec za vodenje disciplinskega postopka ne potrebuje predhodnega soglasja sindikalne organizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo odločbi disciplinske komisije in komisije II. stopnje tožene stranke z dne 10.7. in 7.9.1998 tako, da je namesto ukrepa prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo za dobo enega leta izreklo disciplinski ukrep javni opomin. V ostalem pa je glede tega zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o znižanju osebne ocene za mesec april 1998 in da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko plače zaradi znižanja osebne ocene ter mu povrniti stroške postopka. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče je spremenilo odločbi disciplinske komisije, ker je ugotovilo, da ni bilo podlage za izrek najstrožjega ukrepa, saj tožena stranka ni ugotavljala okoliščin po 89. členu ZDR, ki bi utemeljevale tak izrek. Zahtevek glede znižanja osebne ocene pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila ta ocena tožniku utemeljeno znižana in v skladu s pravilnikom.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje oz., da jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo razlike plače tožniku zaradi znižanja osebne ocene s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter, da mu povrne pravdne stroške, v 8 dneh pod izvršbo. Pritožnik navaja, da je sodišče zmotno razlagalo določbe 5. člena ZDR in 48. člena kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo glede imunitete sindikalnega poverjenika, ki ga je imel tožnik v času vodenja disciplinskega postopka. Sindikat ni soglašal z vodenjem postopka zoper tožnika, niti ne za znižanje osebne ocene ter je zato sodišče zmotno presodilo disciplinske odločbe tožene stranke. Tožena stranka ni zaprosila za soglasje sindikata pred uvedbo navedenih postopkov in je kršilo imuniteto sindikalnega poverjenika. Tožnik tudi ni v ničemer kršil navodila direktorja glede odvajanja napitnin. V navodilu ni nikjer zapisano, da je potrebno napitnino deponirati. Poleg tega se tožena stranka ne more zgovarjati na podpisano pogodbo z investitorji, saj pobiranje, evidentiranje in shranjevanje napitnine ne sodi v delovni proces pobiranja cestnine.

Sodišče ni pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova osebna ocena znižana v skladu s 55. členom kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo, ker očitane kršitve niso določene v aktu podjetja. Ugotavljanje delovne uspešnosti se določa z metodologijo po vnaprej dogovorjenih merilih, kar pa v tožnikovem primeru ni bilo vnaprej znano tako, da toženec ni imel pravne osnove za znižanje osebne ocene. Poleg tega ni tožena stranka posredovala nobenega dokaza, da tožnik ni nosil imenskega obeska. Poleg tega tudi ni zahtevala predhodnega soglasja sindikata in je s tem kršila določbe 1. do 4. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravndem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik se zmotno sklicuje na imuniteto, ki jo sicer zagotavlja v zvezi s sindikalno dejavnostjo 4. odstavek 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Zoper tožnika ni bil voden disciplinski postopek zaradi sindikalnega delovanja, temveč zaradi kršitve delovne obveznosti, zaradi katere pa ne uživa imunitete in zato delodajalec ne potrebuje predhodnega soglasja sindikalne organizacije. Povsem isto velja tudi glede izpodbijanih sklepov o znižanju ocene delovne uspešnosti, saj se ti nanašajo na oceno opravljanja delovnih obveznosti tožnika v mesecu aprilu 1998 in ne na sindikalno dejavnost. Glede na navedeno je stališče v izpodbijani sodbi, da se tožnik ne more sklicevati na imuniteto pravilno in je zato pritožba glede tega neutemeljena.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje tako glede tožniku očitane kršitve delovnih obveznosti in utemeljenosti znižanja ocene uspešnosti. Zaradi tega pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. in 10. točki 40. člena Kolektivne pogodbe za cestno dejavnost, ko kljub pisnemu navodilu direktorja ni odvajal napitnine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je delavec, poleg pisnih navodil nadrejenih, dolžan upoštevati tudi ustna navodila, če so ta jasna in določna ter dana z namenom izvajanja delovnih nalog na posameznem delovnem mestu. Glede na to je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb 89. člena ZDR lahko spremenilo izrečeni disciplinski ukrep v milejšega in tožniku izreklo javni opomin. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo utemeljnost razlogov za znižanje osebne ocene tožnika za april 1998 in s tem pravilnost izpodbijanih sklepov ter je glede teh zadovoljivo obrazložilo svoje stališče. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi in z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod II. tč. v izreku izpodbijane sodbe.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).