Jedro

Pri presoji žaljivosti je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera.

Glede na medsebojni odnos pravdnih strank kot bivših zakoncev in dejstvo, da je tožena stranka sporno izjavo, da tožnica ni skrbela za otroka, navedla tekom tajnega postopka za ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze pred Metropolitanskim cerkvenim sodiščem pri uveljavljanju svoje pravice, ter da o žaljivem namenu izjave iz okoliščin tudi ni mogoče sklepati, je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja protipravnosti zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano vmesno sodbo (pravilno: sodbo) je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je iz naslova zatrjevanih pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma okrnitve pravice do osebnega življenja in do duševne intergritete od tožene stranke zahtevala plačilo 5.000,00 EUR s pripadki. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 1.120,38 EUR.

(2.) Zoper takšno odločitev je pritožbo vložila tožeča stranka in z njo uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Pritožnica se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke zaradi pomanjkanja objektivnega elementa razžalitve. Za izpolnitev slednjega namreč zadošča že ugotovljeno dejstvo, da so za žaljivi očitek, da naj bi tožeča stranka ne skrbela za otroka, vedeli duhovniki, branilec vezi in notar, skupno pet oseb. Da je izpolnjen pogoj, da za žalitev izvedo tretje osebe, bi zadoščala ena sama oseba in bi že zato sodišče moralo tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi. Poleg tega pa tudi ne drži navedba sodišča, da se zaradi tajnosti postopka pred Metropolitanskim cerkvenim sodiščem Ljubljanske nadškofije z žaljivo izjavo ni mogel seznaniti nihče drug, saj so se pisanja pritožnici vročala z navadno pošiljko, s katero bi se torej lahko seznanili drugi. Dodatno pritožba navaja, da je objektivni kriterij podan tudi takrat, ko tretje osebe za žalitev ne izvedo. Za to, da je podana razžalitev v objektivnem pomenu zadostuje že samo ogrožanje časti in zaupanja, pri tem pa je pomembno, da je konkretna žalitev žaljiva sama po sebi, po moralnih kriterijih povprečnega človeka. Očitek, da tožeča stranka ni skrbela za otroka, je objektivno gledano žaljiv v očeh vsake osebe, zato je objektivni kriterij podan. Upoštevati je treba tudi opredelitve kazenskega prava, ki določajo, da je žalitev podana objektivno v tem opisanem smislu. Pritožnica glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(6.) Pritožbeni očitki v zvezi s krogom seznanjenih oseb in posledično izpolnjenim objektivnim kriterijem razžalitve dobrega imena in časti so sicer utemeljeni (tako je nekdo je lahko prizadet v časti tudi, če so bile žaljive besede izrečene le njemu), vendar pa to na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ni vplivalo. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča, slednje svoje odločitve ni oprlo izključno na ta (kvantitativni) vidik objektivnega kriterija, temveč je odgovor na vprašanje, koliko ljudi je bilo s sporno izjavo tožene stranke seznanjeno, predstavljal le del širšega ugotavljanja elementa protipravnosti ravnanja tožene stranke. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da protipravnost v obravnavanem primeru ni podana, pravilno temelji na presoji vseh okoliščin primera, med drugim tudi na dejstvu, da je bil s sporno izjavo seznanjen le ozek krog ljudi. Tudi dejstvo, da so bila pisanja tožnici vročana z navadno pošto, tega ne spremeni, saj predstavlja zgolj hipotetično možnost, da bi se druge osebe z žalitvijo seznanile, to pa za objektivni kriterij razžalitve, za prezir, zmanjšanje veljave tožeče stranke v očeh drugih, že samo po sebi ne more zadoščati.

(7.) Pritožba v nadaljevanju sicer pravilno izpostavlja, da mora biti konkretna žalitev žaljiva sama po sebi, vendar je stališče, da je že s tem objektivni kriterij razžalitve v podan, napačno. Ne zadošča namreč zgolj pritožničina ocena, da očitek „da ni skrbela za otroka“ predstavlja objektivno žalitev. Drži sicer, da se žaljivost presoja objektivno, vendar slednje pomeni, da je pri presoji žaljivosti treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera. (1) Takšno je tudi stališče kazenskopravne teorije, na katero se pritožba zato v tem pogledu napačno sklicuje. (2) Glede na medsebojni odnos pravdnih strank kot bivših zakoncev in dejstvo, da je tožena stranka sporno navedbo podala med trajanjem tajnega postopka za ugotovitev neveljavnosti zakonske zveze pred Metropolitanskim cerkvenim sodiščem in pri uveljavljanju svoje pravice, ter da o žaljivem namenu izjave iz okoliščin tudi ni mogoče sklepati, je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja protipravnosti zavrnilo.

(8.) Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa obenem ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(9.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila stroškov ni upravičena.

(1) Primerjaj, Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 917/2008. (2) Deisinger, M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, 2002, komentar k 169. členu, str. 181.