Jedro

Za obdobje, ko je bil tožnik odsoten z dela nad 30 dni, je bila tožena stranka (njegov delodajalec) le izplačevalec nadomestila plače, nadomestilo plače je izplačevala v breme zavoda. Ker ji je zavod refundiral nadomestilo plače le za 6 ur dnevno (pri tožniku je bila v presežku ugotovljena invalidnost, le da ni prejemal delne invalidske pokojnine, ker ni pričel z delom s krajšim delovnim časom), je tožniku upravičen do nadomestila plače le v tem obsegu. Ne nazadnje je bilo v pravnomočno zaključenem socialnem sporu odločeno, da ima tožnik (zavarovanec) pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja le za 6 ur dnevno, sodišče pa je na takšno pravnomočno odločitev vezano.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se: - v celoti zavrne tožbeni zahtevek v 1. točki izreka, - v 3. točki izreka pa se spremeni tako, da so tožeče stranke dolžne solidarno toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 79,92 EUR.

Tožeče stranke so toženi stranki dolžne solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam na račun prikrajšanja pri nadomestilu plače plačati neto znesek 911,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti dalje od 19. dne v mesecu do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (1. točka). Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške na račun socialnega spora zoper zapis v višini 225,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 dalje do plačila je sodišče kot neutemeljen zavrnilo (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 157,69 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa, od tega datuma dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper prvo in tretjo točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnikov, tožnikom pa naloži tudi plačilo stroškov pravdnega postopka, prav tako tudi stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od izdaje sodbe dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožena stranka navaja, da je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je bil tožnik odsoten polni delovni čas, kot glasijo potrdila o zdravstveni zadržanosti z dela, zato mu v nadomestilu pripada za polni delovni čas, tožena stranka pa poudarja, da je pravna presoja sodišča v zvezi zgoraj navedenim dejstvom nepravilna. ZZZS, C.., je dne 28. 2. 2008 izdala odločbo, s katero je kot neutemeljena zavrnila pritožbo delavca B.B. zoper odločbo št. ... z dne 8. 1. 2008, ki jo je izdal ZZZS, D.. Zavarovanec B.B. je imel pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja od 7. 11. 2007 dalje, le za največ 6 ur dnevno. Od dne 7. 11. 2007 dalje se je na podlagi pridobljene pravice do dela s skrajšanim delovnim časom delovna zmožnost zavarovanca zmanjšala iz 8 na 6 ur dnevno. Tožena stranka navaja, da 4. odstavek 9. člena ZDR določa, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljenega dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz opravičenih razlogov ne začne delati. Peti odstavek 9. člena ZDR pa določa, da so upravičeni razlogi, zaradi katerih delavec ne začne delati, primeri, ko je delavec upravičeno odsoten z dela po zakonu ali kolektivni pogodbi. Kot opravičljiv razlog za odsotnost z dela med drugim šteje tudi odsotnost zaradi zdravstvenih razlogov. B.B. je bila priznana za razliko do polnega delovnega časa (2 uri na dan) invalidnost. Če bi torej tožena stranka obračunavala nadomestilo plače za polni delovni čas bi kršila določila 7. in 9. odstavka 137. člena ZDR. Tožena stranka navaja, da po višini tožbeni zahtevek res ni bil sporen, vendar je bil med strankama vsekakor ves čas postopka sporen temelj tožbenega zahtevka. Pravna presoja sodišča v zvezi z utemeljitvijo tožbenega zahtevka je nepravilna, saj je sodišče navedlo, da je izplačevalec nadomestila za čas bolniške odsotnosti delodajalec, ki mora poskrbeti za refundacijo sredstev od zavoda. To drži le ko gre za primer do 30 delovni dni, ostala nadomestila pa gredo v breme zdravstvenega zavarovanja. Kadar je zavarovana oseba nezmožna opravljati delo tudi po poteku 30 dni, delodajalčevi obveznosti izplačevati nadomestilo plače sledi dolžnost ZZZS izplačati denarno nadomestilo. Tako skladno s 3. odstavkom 137. člena ZDR v času daljše odsotnosti z dela delodajalec izplača nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. Obračunavanje nadomestila plače v breme zdravstvenega zavarovanja po mnenju tožene stranke ne sodi med pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, gre za pravico, ki sodi v okvir zdravstvenega zavarovanja, za kar pa je na podlagi 2. točke 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa ob tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo pod A in B ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank za plačilo razlike v nadomestilu plače v skupnem znesku 911,27 EUR, pri čemer je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti stroške na račun socialnega spora zoper zapis v višini 225,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 dalje do plačila zavrnilo. Sodišče je svojo odločitev glede plačila nadomestila plače utemeljilo na določilih Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) in sicer na 169. člen, ki sicer ureja odsotnost dela zaradi zdravstvenih razlogov in določa, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe in v drugih primerih v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju. Prav tako je svojo odločitev utemeljilo na določilih 137. člena ZDR, ki sicer ureja nadomestilo plače. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je navedlo, da je bil tožnik odsoten polni delovni čas, kot glasijo potrdila o zdravstveni zadržanosti z dela, tako da mu nadomestilo pripada za polni delovni čas osmih ur in ne le šestih ur, pri čemer je navedlo, da višina tožbenega zahtevka ni sporna, prav tako pa je štelo, da je izplačevalec plače delodajalec, ki le refundira nadomestilo od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Kot pravilno navaja pritožba je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, C. dne 28. 2. 2008 izdala odločbo, s katero je kot neutemeljeno zavrnila pritožbo delavca B.B. zoper odločbo št. ... z dne 8. 1. 2008, ki jo je izdal ZZZS, D.. Iz odločbe izhaja, da ima zavarovanec B.B. pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja od 7. 11. 2007, le za največ 6 ur dnevno, v ostalem je UE znesek za refundacijo nadomestila plače za zavarovanca zavrnila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno da iz sklepa in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. XI Ps 2029/2008 (sodišče zmotno navede opr. št. X Ips 2029/2009, pri čemer gre le za pisno pomoto) izhaja, da je bil del tožbenega zahtevka, torej zahtevek ki se glasi, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... in št. ... zavrne, pri čemer je bil zavržen s sklepom tožbeni zahtevek, kjer je tožnik zahteval, da mu ZPIZ plača nadomestilo za duševne bolezni. Navedena odločitev sodišča je postala pravnomočna, torej sodišče v delovnem sporu glede pravic izhajajočih iz nje vanjo ne more posegati. Pritožba utemeljeno navaja, da 4. odstavek 9. člena ZDR določa, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz opravičenih razlogov ne začne delati, pri čemer 5. odstavek 9. člena ZDR določa, da so upravičeni razlogi, zaradi katerih delavec ne začne delati, primeri, ko je delavec upravičeno odsoten z dela po zakonu ali kolektivni pogodbi, lahko pa jih s pogodbo o zaposlitvi določata tudi stranki sami. Opravičljiv razlog je odsotnost dela zaradi zdravstvenih razlogov.

Iz pravnomočne odločitve socialnega sodišča v zadevi opr. št. XI Ps 2029/2008 izhaja, da je tožnikova opravičena odsotnost le 6 ur dnevno, torej ima pravico do nadomestila plače za 6 ur, pri čemer pritožbeno sodišče le navaja, da iz obrazložitve odločitve izhaja, da tožniku ni bila priznana delna invalidska pokojnina, ker ni nastopil dela s skrajšanim delovnim časom. Delna invalidska pokojnina se namreč izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, kar se je že večkrat izrekla sodna praksa, da je za priznanje pravice do invalidske pokojnine pomemben dejanski pričetek dela s skrajšanim delovnim časom. Tožnik nikoli ni nastopil dela s skrajšanim delovnim časom, samega podpisa pogodbe o zaposlitvi pa tudi ni mogoče enačiti z nastopom dela. Tako tožena stranka ni bila dolžna tožniku plačati nadomestilo za 8 ur, pač pa le za 6 ur, saj je morala upoštevati pravnomočno sodno odločitev. Skladno z določili 137. člena ZDR delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, in sicer do 30 delovnih dni za posamezno odsotnost z dela, vendar največ za 120 delovni dni v koledarskem letu. Tako delodajalec za daljšo odsotnost iz dela izplača nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja, torej ne v lastno breme. Gre za strošek ZZZS in ne za strošek delodajalca, obveznost delodajalca je zgolj v tem, da nadomestilo nakaže delavcu, medtem, ko pa je izračun višine nadomestila plače odgovornost ZZZS. Kot je bilo izkazano v postopku, je tožena stranka obračunavala nadomestilo plače skladno z obvestilom o priznani višini refundacije bruto nadomestil plače za mesec november 2007, ko je ZZZS priznal refundacijo samo za 6 ur v obdobju od 7. 11. 2007 do 30. 11. 2007. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi poudarja, da je za pravice, ki sodijo v okvir zdravstvenega zavarovanja, na podlagi 2. točke 7. člena pristojno tudi socialno sodišče. Kot navedeno pa je odločitev v socialnem sporu postala pravnomočna in sodišče v delovnem sporu vanjo ne more posegati.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo nadomestila plače v višini 911,27 EUR, za kar je imelo pravno podlago v določilih 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na to, da tožniki niso uspeli v pravdi, so dolžni povrniti potrebne stroške postopka toženi stranki in sicer za stroške kilometrine na relaciji E. – F. – E. to je 216 KM v obe smeri. Upoštevajoč ceno super bencina 0,37 EUR to znaša 79,92 EUR, kar so dolžni tožniki solidarno povrniti toženi stranki. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške postopka. Tožena stranka je priglasila stroške poštnine v višini 1,82 EUR, kar je pritožbeno sodišče priznalo in odločilo, da morajo tožniki toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka v višini 1,82 EUR. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.