Jedro

1. Če je tožena stranka zakonito znižala plače v skladu z 62. členom Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovisnko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 22/91), delavci na podlagi izdanih listin niso upravičeni do razlik v plači v gotovini, ampak lahko listine uporabijo za namene, za katere so bile izdane, tj. v procesu lastninjenja podjetja ali za izterjavo v primeru stečaja (4. odstavek 62. člena navedene panožne kolektivne pogodbe).

2. Če je med strankama dogovorjena devizna klavzula, se v primeru zamude zamudne obresti priznavajo le v višini obresti, ki veljajo za devizne vloge. Ni pa mogoče na eni strani zahtevati plačilo glavnice v tolarski protivrednosti DEM na dan plačila, po drugi strani pa zamudne obresti od iste glavnice, izražene v tolarskem znesku, po zakonski obrestni meri po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 14/92, 13/93), oz. po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95), ki so bistveno višje (ker vsebujejo revalorizacijo, s čemer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 3.722,94 DEM na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije, ter zakonite zamudne obresti od posameznih tolarskih zneskov mesečnih razlik v plači, ki so navedeni v izreku, od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 42.840,00 SIT ter sodno takso v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče prve stopnje razveljavi napadeno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da 62. člen panožne kolektivne pogodbe, na katerega se izpodbijana sodba opira, določa, da delavci za premalo izplačane plače prejmejo listine, s katerimi bodo sodelovali v procesu lastninjenja ali jih prijavili v stečajno maso, ne določa pa, da je delodajalec delavcem dolžan zneske razlik izplačati. Zato obveznost tožene stranke po izplačilu vtoževanega zneska ne obstaja. Podjetje je bilo v spornem obdobju zaradi izgube pred stečajem, delavcem pa je izplačevalo nižje plače v skladu s sklepi delavskega sveta. Tožena stranka nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni hotelo združiti postopkov, ki tečejo pred sodiščem v zvezi s tožbami, ki so jih vložili tudi drugi delavci zoper toženo stranko, čeprav bi s tem prispevalo k znižanju stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da absolutnih bistvenih kršitev določb postopka prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo, prav tako pa ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba in ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni združilo v skupno obravnavanje več tožb delavcev zoper isto toženo stranko. Pogoje za združevanje zadev določa 313. člen ZPP, sodišče pa samo presodi, ali je združevanje zadev smotrno zaradi pospešitve obravnavanja ali zmanjšanja stroškov.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je utemeljen. Novi dokazi, ki jih je k pritožbi priložila tožena stranka, kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožena stranka je očitno sprejela vsaj en sklep delavskega sveta o znižanju plač za 20%, tj. do višine 80% izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi, za čas od junija do decembra 1991 (sklep 20. seje delavskega sveta z dne 31.7.1991), medtem ko sklepov za nadaljnje obdobje, za katero tožeča stranka vtožuje razliko v plači, tožena stranka ni priložila k pritožbi. V kolikor je tožena stranka zakonito znižala plače v skladu z 62. členom Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 22/91), delavci na podlagi izdanih listin niso upravičeni do razlik v plači v gotovini, ampak lahko listine uporabijo za namene, za katere so bile izdane, tj. v procesu lastninjenja podjetja ali za izterjavo v primeru stečaja (4. odstavek 62. člena navedene panožne kolektivne pogodbe).

Preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno opraviti po uradni dolžnosti, pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri svoji odločitvi, ker je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača razlike v plači v bruto znesku skupaj z zamudnimi obrestmi od bruto zneskov razlik. Delodajalec je namreč delavcu dolžan v primeru, če plače niso bile znižane zakonito (tj. v skladu s SKPG oz. panožno kolektivno pogodbo), izplačati le razlike v plačah v neto znesku, s tem da je od bruto zneskov razlik dolžan odvesti davke in prispevke v skladu z določbami Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur.l. RS št. 48/90 do 64/94), ki je veljal v obdobju, za katerega tožnik zahteva razliko v plači, oz. v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96) ter Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97). Ker delavec ni upravičen do izplačila plač v bruto zneskih, je nepravilna tudi odločitev o obrestnem zahtevku, ki je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe. Tožeči stranki je namreč sodišče prve stopnje prisodilo zamudne obresti od bruto zneskov razlik v plači namesto od neto zneskov. Poleg tega je v obravnavanem primeru nepravilna tudi odločitev, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti tolarsko protivrednost zneska (bruto) razlik v DEM na dan plačila, zamudne obresti pa od iste glavnice, izražene v tolarskih (bruto) zneskih mesečnih razlik v plači, od zapadlosti do plačila. Če je med strankama dogovorjena devizna klavzula (tako kot v obravnavanem primeru v listinah o razlikah v plači), se v primeru zamude zamudne obresti priznavajo le v višini obresti, ki veljajo za devizne vloge. Ni pa mogoče na eni strani zahtevati plačilo glavnice v tolarski pritivrednosti DEM na dan plačila, po drugi strani pa zamudne obresti od iste glavnice, izražene v tolarskem znesku, po zakonski obrestni meri po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti - Ur. l. RS št. 14/92, 13/93, oz. po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95), ki so bistveno višje (ker vsebujejo revalorizacijo, s čemer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti denarnih obveznosti v domačem denarju). Na ta način bi se revalorizacija (ki jo zagotavlja tudi devizna klavzula, pri denarnih terjatvah v domačem denarju pa deloma zamudne obresti) priznavala dvakrat, kar ni utemeljeno.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je prvostopenjsko sodišče ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v nakazani smeri ter upošteva zgoraj navedena stališča, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).