Jedro

V tej fazi postopka se lahko ugotavlja, ali gre za nedovoljen dokaz le takrat, kadar gre za dokaze, ki so nezakoniti že na prvi pogled.

Izrek

Obdolženima B. V. in I. R. se iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor še za en mesec in petnajst dni, to je do 26. 7. 2015.

Obrazložitev

1. Pri Okrožnem sodišču v Celju teče zoper obdolžena B. V. in I. R. preiskava zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zoper obdolženega I. R. pa še zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Obdolženca sta v priporu iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor teče od 11. 3. 2015 dalje. Obdolžencema je bil pripor podaljšan s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju II Ks 9569/2015 z dne 10. 4. 2015, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 9569/2015 z dne 23. 4. 2015 do 11. 6. 2015, obdolženemu B. V. do 6.20 ure, obdolženemu I. R. pa do 6.35 ure.

2. Okrožni državni tožilec je na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena ZKP dne 2. 6. 2015 predlagal, da se obdolžencema podaljša pripor za čas dveh mesecev iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V predlogu obširno obrazlaga utemeljenost suma, kot zakonske podlage za pripor za vsa dejanja, za katera je bila zoper obdolženca s sklepom I Kpr 9569/2015 z dne 30. 4. 2015 preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju uvedena preiskava. V predlogu navaja, da se objektivne in subjektivne okoliščine, ki izkazujejo realno konkretno nevarnost, da bi obdolženca na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljevala, od odreditve pripora niso spremenile. Ocenjuje, da je pri obeh obdolžencih še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja ter obrazlaga okoliščine, ki utemeljujejo takšno oceno, ter obrazlaga neogibnost pripora za varnost ljudi in sorazmernost tega ukrepa s posegom v osebno svobodo obdolžencev. Ugotavlja, da obstajajo objektivni razlogi, zaradi katerih preiskovalna sodnica preiskave do sedaj ni mogla končati. Niso bili še izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagala obramba, ter ni bila še zaslišana priča, katere zaslišanje je državni tožilec predlagal v zahtevi za preiskavo. Pridobiti bo potrebno tudi strokovno mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija o vrsti in količini ter teži droge, ki je bila dne 11. 3. 2015 zasežena soobdolženemu P. Š. Višje sodišče bo moralo še odločiti o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zavrnila zahtevi zagovornikov za izločitev dokazov. Po končani preiskavi pa bo tudi tožilstvu potreben določen čas za sprejem odločitve po drugem odstavku 184. člena ZKP.

3. O predlogu državnega tožilca sta se pisno izjavila zagovornika obdolženih B. V., odvetnica M. K. iz Celja, in I. R., odvetnik M. C. iz Zreč. Oba podaljšanju pripora nasprotujeta. Navajata dejstva in okoliščine, na podlagi katerih ocenjujeta, da utemeljen sum v smeri kaznivih dejanj, za katera je uvedena preiskava pri obeh obdolžencih, ni podan, saj ocenjujeta, da zbrani podatki in dokazi ne zadostujejo za sklep, da je podan dokazni standard, ki je potreben za uvedbo preiskave. Oba tudi trdita, da utemeljen sum temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, predvsem pravice iz 38. člena Ustave RS – varstvo osebnih podatkov. Menita, da so vsi podatki in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi odredb preiskovalnega sodnika po določbi 149.b člena ZKP z dne 21. 5., 19. 6., 4. 11., 13. 11. in 24. 11. 2014, to je analitično poročilo ter izpisi prometa za telefonske številke, v zvezi s katerimi so bile izdane odredbe, ter tabele in vsi dokazi, pridobljeni na podlagi teh listin oziroma dokazov, nezakoniti. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, s katero so bile razveljavljene določbe členov 162 do 169 Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Operaterji so morali nemudoma vse podatke, ki so jih pridobili na podlagi teh določb, uničiti. Poudarjata, da so bili podatki v telefonskem prometu analizirani v analitičnih informacijah s strani operaterjev shranjeni zaradi zahteve zakona, katerega del je bil (XIII. poglavje) po ugotovitvah Ustavnega sodišča nesorazmeren in je nesorazmerno posegel v pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Zagovornik obdolženega R. tudi poudarja, da pravica do informacijske zasebnosti sicer ni neomejena, da je dopustna omejitev le, če je skladna z načeli pravne države, vendarle nerazveljavljeni ZEKom-1 ne ZKP takšnih omejitev nimata in zakonodajalec obdelave prometnih podatkov ni zamejil in jih tudi sedaj ne zamejuje zgolj na določena (huda) kazniva dejanja, za katera bi bilo mogoče oceniti, da zaradi njihove teže hramba podatkov oziroma dostop do njih upravičujeta poseg v zasebnost posameznika. Zagovornika še navajata, da je bilo tekom preiskave ugotovljeno z zaslišanjem prič (M. K., T. P. in I. K.), da operaterji podatke posredujejo sodiščem sedaj na podlagi 151. člena ZEKom-1, kar je po oceni zagovornikov nedopustno, saj gre pravzaprav za enake podatke kot so bili prejšnji podatki, ki so bili sicer brisani iz tako imenovane „retencijske baze“, ki sedaj v skladu z odločbo Ustavnega sodišča ne obstaja več, podatki pa so shranjeni v drugi „komercialni bazi“, ki pa se po oceni zagovornikov očitno uporabljajo tudi v nasprotju z namenom njihovega zbiranja.

4. Preiskovalna sodnica je skladno z določbo tretjega odstavka 205. člena ZKP pojasnila, da preiskava še ni bila zaključena in da tudi sklep o uvedbi preiskave še ni pravnomočen. Zaslišane še niso bile vse priče, katerih zaslišanje sta predlagala zagovornika dne 20. 5. 2015, saj sodišče ni razpolagalo z osebnimi podatki ene od prič, ki jih je pridobilo šele dne 1. 6. 2015. Preiskovalna sodnica mora zaslišati kot priče G. R., A. Z. in A. R. ter V. Z. (katerih zaslišanje je predlagal zagovornik obdolženega I. R. v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1). Zaslišana tudi ni bila priča M. F. v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine in člani komisije T. za realizacijo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-65/13. Kot priči bo potrebno zaslišati osebi iz pravnih služb TM d.o.o. in T. d.d., ter pridobiti dopise o zavrnitvi izdaje odredbe (po 149.b členu ZKP) ter pridobiti odredbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 21. 5. 2014 I Kpd 21261/2014. Prav tako bo potrebno odločiti o dokaznih predlogih z dne 29. 5. 2015 za pridobitev izvedenskega mnenja forenzične stroke o odtisih, ki so bili najdeni na prestavni ročici traktorja – dejanje po prvem odstavku 205. člena KZ-1; v zvezi z istim dejanjem pa tudi zaslišati kot pričo V. Ž., kar je predlagalo tožilstvo. Preiskovalna sodnica meni, da bo v roku dveh mesecev mogoče zaključiti preiskavo in da bo imelo državno tožilstvo primeren čas za odločitev o obtožnem aktu.

5. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen nad pet let zapora, podaljšati pripor še za tri mesece. Zoper oba obdolženca je bila uvedena preiskava tudi zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do deset let, zato je formalni pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen.

6. Odločanje o podaljšanju pripora obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: utemeljen sum, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

7. Utemeljen sum, da naj bi obdolžena storila kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, poleg kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki je ugotovljen v sklepu o uvedbi preiskave; sklep, kot navaja preiskovalna sodnica, sicer še ni pravnomočen. Vendar navedbe obeh zagovornikov v izjavi o predlogu državnega tožilca ponujajo le drugačno presojo dejstev in podatkov in do sedaj zbranega dokaznega gradiva, ki je bilo podlaga za sklep, da je zakonska podlaga za pripor, to je utemeljen sum, obstaja, zato presoje o utemeljenosti suma ne izpodbijajo.

8. Zagovornika menita, da utemeljen sum temelji na nedovoljenih dokazih. Razlogi, ki jih navajata, ne utemeljujejo sklepa, da naj bi bili dokazi, pridobljeni na podlagi odredbe, izdane po 149. b členu ZKP, nezakoniti. V tej fazi postopka Vrhovno sodišče lahko ugotavlja, ali gre za nedovoljen dokaz le takrat, kadar gre že za prima facie nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nezakoniti na prvi pogled. Zatrjevanje obeh zagovornikov, da je bila pridobitev podatkov na podlagi odredbe po 149.b členu ZKP nezakonita, ker je bilo XIII. poglavje ZEKom-1 razveljavljeno z že citirano odločbo Ustavnega sodišča in da operaterji tudi sedaj dajejo podatke sodiščem iz drugih baz, ki niso namenjene zbiranju podatkov za namen kazenskega postopka, ne omogoča sklepanja, da gre že za prima facie nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nezakoniti na prvi pogled. Prav v zvezi s temi dokazi bo preiskovalna sodnica še dopolnila dokazni postopek z zaslišanjem prič. Zagovornik obdolženega R. meni, da bi moral zakon določati, za katera kazniva dejanja je odredbo mogoče izdati, saj ni nobenih omejitev glede na težo kaznivega dejanja ali z zagroženo zaporno kazen, kar bi predstavljalo varovalko za hrambo podatkov oziroma dostop do njih in opravičilo za poseg v zasebnost posameznika. Načeloma je mogoče zaključiti, da z vidika sorazmernosti izvajanja ukrepa po 149. b členu ZKP ni mogoče trditi, da izdajanje odredb ni zakonito, oziroma da ni sorazmerno s ciljem, ki ga ukrep po 149.b členu ZKP zasleduje, saj gre za ukrep v zvezi z njegovim namenom, to je odkrivanjem in preiskovanjem ter dokazovanjem kaznivih dejanj. Ukrep je tako lahko sorazmeren s ciljem, ki ga zasleduje, ki mora biti pravno dopusten, kar je odkrivanje kaznivih dejanj. Podatki o lastnikih GSM številk, izpisih odhodnih in dohodnih klicev in podatki o lastnikih klicanih in klicočih številk, preko katerih je bila vzpostavljena komunikacija, niso podatki, ki bi presegali legitimni cilj, ki ga država zasleduje in ki je v splošnem interesu, kot je bolj proti kriminalu. Ukrep je torej lahko sorazmeren in nujen in zato tudi skladen z 38. členom Ustave RS, saj gre za preiskovanje oziroma odkrivanje kaznivih dejanj, kar je v skladu z delovanjem pravne države. Odkrivanje kaznivih dejanj pa narekuje tudi javni interes.

9. Zoper oba obdolženca je uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj velike tatvine, za katera je predpisana kazen zapora do pet let, o katerih senat Vrhovnega sodišča ne odloča o podaljšanju pripora. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je bil ugotovljen priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, niso toliko spremenile, da bi bilo mogoče oceniti, da ta priporni razlog pri obeh obdolžencih ne obstaja več. Način izvršitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki ga poudarja državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora, večja količina 800 g konoplje, ki je bila obema obdolžencema izročena kot del kupnine za izročeni traktor, pri čemer naj bi izročeno drogo oba obdolženca nameravala prodati, ter da naj bi R. tudi soobdolženemu S. kot plačilo za vožnjo traktorja izročil 100 g te droge, utemeljuje sklep o nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Dejstvo, da je bila zoper obdolženca uvedena preiskava tudi zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, to je velikih tatvin, daje podlago za sklepanje na odnos obeh obdolžencev do izvrševanja kaznivih dejanj, potrjuje tudi, da naj bi obdolženca s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ko naj bi drogo želela prodati neznanim kupcem, zasledovala premoženjsko korist, kar tudi utemeljuje nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Nadalje, tudi subjektivne okoliščine na strani obeh obdolžencev, potrjujejo sklep o nevarnosti ponovitve istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila do sedaj že kar nekajkrat kaznovana, kar obširno utemeljuje državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora. Do sedaj sta bila kaznovana zaradi različnih kaznivih dejanj, tako B. V. zaradi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine po drugem in prvem odstavku 205. člena KZ-1, dne 12. 6. 2013 s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 11. 2011, zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, Okrajnega sodišča v Celju zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, pa tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, za katerega je obdolženec sedaj v kazenskem postopku, to je kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 12. 2014. Sedaj obravnavana kazniva dejanja, tako tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, pa naj bi obdolženec storil v času preizkusne dobe, izrečene s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 33035/2010 z dne 11. 3. 2013, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Državni tožilec nadalje tudi poudarja, da je zoper B. V. pri različnih sodiščih vloženih tudi več obtožnih aktov, tako je pred Okrožnim sodiščem v Mariboru bila v marcu 2014 vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, pred Okrožnim sodiščem v Celju je bila vložena dne 11. 10. 2012 obtožnica zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1, poleg tega pa, kot navaja državni tožilec, je bila zoper obdolženca vložena tudi obtožnica zaradi kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Tudi obdolženi R. je bil že kaznovan zaradi različnih kaznivih dejanj: s sodbo Okrajnega sodišča Trbovlje z dne 17. 12. 2014 zaradi ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 251. člena KZ-1, s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 16. 2. 2011 zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ ter s sodbo istega sodišča z dne 14. 4. 2010 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi izvršil v času, ko teče preizkusna doba po sodbi Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 62739/2012 z dne 14. 12. 2013, s katero je bila določena v pogojni obsodbi kazen eno leto zapora in preizkusna doba v trajanju treh let. Tudi za tega obdolženca državni tožilec navaja, da je še v drugih kazenskih postopkih, zaradi kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ, prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ, nasilništva po prvem odstavku 269. člena KZ-1; ti postopki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Na Okrajnem sodišču v Trbovljah pa so bili zoper obdolženca vloženi obtožni predlogi zaradi kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, nasilništva po drugem in prvem odstavku 269. člena KZ-1 in krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. Zaradi kaznivega dejanja tatvine pa je bil vložen še obtožni predlog pri Okrajnem sodišču v Sevnici. Glede na raznolikost kaznivih dejanj, zaradi katerih sta bila obdolženca že pravnomočno obsojena, ter kazenski postopki zaradi različnih kaznivih dejanj, in dejstvo, da naj bi obdolženca kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storila v času teka preizkusne dobe po izrečenih pogojnih obsodbah, tudi subjektivne okoliščine poleg objektivnih okoliščin kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženca na prostosti ponovila specifično, to je istovrstno kaznivo dejanje.

10. Podaljšanje pripora za obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utrjuje tudi presoja neogibnosti pripora za varnost ljudi. Neogibnost pripora za varnost drugih se po navedenem ni v ničemer spremenila. Ob visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, to je kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki ogroža varnost, in sicer zdravje drugih potencialnih uživalcev mamil, je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obdolžencema.

11. Vrhovno sodišče je zato ugodilo predlogu državnega tožilca in pripor zoper obdolžencev B. V. in I. R. podaljšalo iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še za en mesec in petnajst dni, to je vključno do 26. 7. 2015. Potreben je namreč določen čas za opravo procesnih dejanj, ki se nanašajo na kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, to je zaslišanje prič G. R., A. R., A. Z. in V. Z., zaslišanje članov komisije za realizacijo odločbe Ustavnega sodišča, oseb iz pravne službe TM d.o.o. in T. d.d., ter pridobitev strokovnega mnenja v zvezi z mamili. Pri trajanju pripora v preiskavi je potrebno presoditi, ali je trajanje v skladu s pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Razumen čas trajanja pripora sodišče presoja glede na okoliščine konkretnega primera. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče upoštevaje obsežnost zadeve ter obseg procesnih dejanj, ki jih je še potrebno izvesti, in ker mora biti po končani preiskavi tožilcu omogočen potreben čas, da sprejme eno izmed odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP, ugotavlja, da je podaljšanje pripora za en mesec in petnajst dni razumen rok in da pravica obdolžencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni kršena.