Jedro

Utemeljitev nepristojnosti Okrožnega sodišča v X ter odločitev, da iz svoje pristojnosti izvzame točke I, II, IV in V zahtevka (ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb ter plačila zneskov in predlog za izdajo začasne odredbe), ne pa tudi odločanje o III. in VI. točki tožbenega zahtevka, torej o izbrisni tožbi, sta zmotni. Pritrditi je potrebno pritožbi, da sta tako pravna teorija kot sodna praksa zavzeli stališče, da vrednosti spornega predmeta za ugotovitveni zahtevek, ki je prejudicialen, ni treba posebej opredeliti ter, da je potrebno upoštevati okoliščino medsebojno povezanih zahtevkov. Upoštevaje vsebino tožbenih zahtevkov v obravnavani zadevi, je odločitev sodišča tudi neekonomična.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da Okrožno sodišče v X ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 122106 z dne 16. 10. 2007 ter Notarski zapis kreditne pogodbe št. 122106 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 1592/2007 z dne 30. 10. 2007 (I. točka tožbenega zahtevka), plačila zneska 455,26 EUR (II. točka tožbenega zahtevka), na ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 126977 ter Notarski zapis kreditne pogodbe št. 126977 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 692/08 z dne 3. 10. 2008 (IV. točka tožbenega zahtevka), plačila zneska 218,13 EUR (V. točka tožbenega zahtevka) ter o predlogu za izdajo začasne odredbe (točka I. izreka) ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v tem delu odstopljena Okrajnemu sodišču v Y kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (točka II. izreka).

2. Zoper citirani sklep vlagajo pritožbo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede odločitve sodišča, da ni stvarno pristojno za odločanje v I., II., IV. in V. točki tožbenega zahtevka navajajo, da gre v I. in IV. točki za prejudicialna ugotovitvena zahtevka do dajatvenega zahtevka v II. in V. točki ter izbrisne tožbe v III. in VI. točki zahtevka. Ne glede na različne dejanske in pravne podlage med njimi, je vrednost spornega predmeta za te zahtevke lahko samo enotna oziroma ena. Ta je v tožbi označena skupna vrednost 99.304,37 EUR za prvo kreditno pogodbo in 40.422,61 EUR za drugo kreditno pogodbo, kar kaže na pristojnost okrožnega in ne okrajnega sodišča. Sklicuje se na pravno teorijo in sodno prakso, po kateri je vmesni ugotovitveni zahtevek treba zaradi prejudicialnosti presojati v razmerju do glavnega zahtevka in skupaj z njim. Vrednosti spornega predmeta za tak zahtevek zato ni treba posebej opredeliti. Namen je v zagotovitvi skupnega obravnavanje med seboj povezanih zahtevkov, ne glede na opredelitev njihove vrednosti. Poudarja dva zaključka, ki izhajata iz teh stališč in sicer, da so v obravnavani zadevi zahtevki, ki so v razmerju prejudicialnosti, med seboj tako povezani, da jih je mogoče obravnavati le skupaj, ne glede na različno dejansko ali pravno podlago. Zato je ugotovitev sodišča, ki je izvzelo ugotovitev ničnosti in dajatvena zahtevka, zmotna. Drugi zaključek je ta, da je treba kot vrednost spornega predmeta vzeti eno skupno vrednost. Tožeča stranka je za 4 nedenarne in 2 denarna zahtevka navedla posamezne vrednosti spornega predmeta, a je bistveno dejstvo, da so vsi zahtevki medsebojno povezani. Po stališči sodišča prve stopnje bi bilo torej naslovno sodišče stvarno pristojno zgolj za odločanje o izbrisni tožbi, ne pa tudi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki je v razmerju prejudicialnosti tudi do izbrisne tožbe. Takšna odločitev bi privedla do absurdnih in nerazumljivih posledic ločenega obravnavanja, sicer medsebojno povezanih zahtevkov. Sodišče mora tudi vselej upoštevati načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, kot tudi pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z načelom ekonomičnosti, nedvomno pa predstavlja tudi kršenje pravice tožeče stranke iz 23. člena Ustave RS. Glede sklepa sodišča, da ni pristojno za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, se sklicuje na vse svoje predhodne navedbe. Predlog za začasno odredbo je vložila za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter druge kreditne pogodbe in drugega notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Na kakšni podlagi je naslovno sodišče lahko napravilo zaključek, da ni stvarno pristojno za odločanje o začasni odredbi, ni jasno. Začasna odredba se nanaša na kreditni pogodbi in vpisa hipotek, in sicer po kreditni pogodbi 1 v višini 166.251,06 CHF, po kreditni pogodbi 2 pa v višini 63.704,00 CHF, skupaj torej 229.955,06 CHF. Če je torej naslovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o izbrisni tožbi, potem je nedvomno stvarno pristojno tudi za odločanje o začasni odredbi, po kateri si tožeča stranka prizadeva začasno zadržanje razpolaganja s terjatvami po kreditni pogodbi, torej vknjižbi hipoteke.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja več tožbenih zahtevkov: ugotovitev ničnosti dveh kreditnih pogodb, neveljavnost vknjižbe ter vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (nedenarne tožbene zahtevke) ter dva zahtevka na plačilo zneskov 455.26 EUR ter 218,13 EUR. Hkrati je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje obeh kreditnih pogodb, notarskega zapisa kreditnih pogodb ter sporazuma o zavarovanju denarnih terjatev. V tožbi je označila sporno vrednost obeh dajatvenih zahtevkov ter sporno vrednost zahtevkov na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (vsp. 98.849,11 EUR ter vsp 40.204,48 EUR).

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o ugotovitvenih tožbenih zahtevkih glede ničnosti kreditnih pogodb, za oba dajatvena tožbena zahtevka (vsp. 455,26 EUR in 218,13 EUR) ter za predlog za izdajo začasne odredbe. To odločitev je utemeljilo s tem, da se ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe izčrpa v dajatvenih zahtevkih, katerih vrednost pa v tem delu ne presega 20.000,00 EUR.

6. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter pritožbeno uveljavljenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z drugim odstavkom 19. člena ZPP, da ni pristojno za sojenje o vseh tožbenih zahtevkih, ki jih uveljavlja tožeča stranka.

7. Presoja sodišča, da gre v obravnavani zadevi za objektivno kumulacijo zahtevkov, v okviru katere je potrebno vrednost vsakega posameznega zahtevka določiti posebej, je napačna. Sodišče je spregledalo, da sta tožbena zahtevka v I. in IV. točki prejudicialna ugotovitvena zahtevka, tako do dajatvenega zahtevka iz točk II in V, kot tudi do izbrisne tožbe iz točk III in VI.

8. Utemeljitev nepristojnosti Okrožnega sodišča v X ter odločitev, da iz svoje pristojnosti izvzame točke I, II, IV in V zahtevka (ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb ter plačila zneskov in predlog za izdajo začasne odredbe), ne pa tudi odločanje o III. in VI. točki tožbenega zahtevka, torej o izbrisni tožbi, sta zmotni. Pritrditi je potrebno pritožbi, da sta tako pravna teorija kot sodna praksa1 zavzeli stališče, da vrednosti spornega predmeta za ugotovitveni zahtevek, ki je prejudicialen, ni treba posebej opredeliti ter, da je potrebno upoštevati okoliščino medsebojno povezanih zahtevkov. Upoštevaje vsebino tožbenih zahtevkov v obravnavani zadevi, je odločitev sodišča tudi neekonomična.

9. Kot vrednost spornega predmeta je v obravnavani zadevi potrebno vzeti skupno nediferencirano vrednost. Tožeča stranka je poleg dveh dajatvenih denarnih tožbenih zahtevkov navedla vrednost spornega predmeta za izbrisno tožbo, in sicer po prvi kreditni pogodbi 98.849,11 EUR ter po drugi kreditni pogodbi vrednost spornega predmeta v znesku 40.204,48 EUR. Ker gre za medsebojno povezane zahtevke, je potrebno upoštevati skupno vrednost spornega predmeta.

10. Ker je skupaj s tožbo tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim želi zavarovati terjatve, ki jih uveljavlja s tožbo, je tudi za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe pristojno isto, to je Okrožno sodišče v X2. 11. Judikata, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (VSRS sklep II Ips 303/2014 in VSL sklep I Cp 347/2018), nista primerljiva, ker se prvi nanaša na kriterij za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta, odločilnega za dovolitev revizije, drugi pa na določitev vrednosti tožbenega zahtevka, ko je denarni tožbeni zahtevek kumuliran z izbrisno tožbo. Za obravnavano zadevo je namreč bistveno, da so zahtevki, ki so sicer med seboj prejudicialni, tako povezani, da jih je mogoče obravnavati le skupaj ter, da sta ugotovitvena zahtevka predhodna tudi za oba izbrisna zahtevka in je zato potrebno kot vrednost spornega predmeta vzeti skupno vrednost (99.304,37 za prvo kreditno pogodbo ter 40.422,61 EUR za drugo kreditno pogodbo).

12. Glede na obrazloženo se je Okrožno sodišče v X neutemeljeno izreklo za nepristojno, saj skupna vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi presega znesek 20.000,00 EUR in je zato skladno s prvim odstavkom 32. člena ZPP za sojenje v zadevi stvarno pristojno Okrožno sodišče v X (z upoštevanjem 51.a člena ZPP).

1 VSL sklep R 88/2022, Revija Odvetnik, dr. Maja Ovčak Kos in Žiga Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, točka 3.4. Vmesni ugotovitveni zahtevek. 2 Četrti odstavek 266. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju: Če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za to odločitev pristojno sodišče, pred katerim teče postopek.