Jedro

Dejstvo, da toženec z nepremičnino nima namena razpolagati, ne izkazuje, da bo s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, marveč kaže na to, da ni razlogov za izdajo predlagane začasne odredbe. Z začasno odredbo je namreč izvršen poseg v pravice toženca pred izvedbo kontradiktornega postopka, zato je potreben restriktiven pristop. Izdajanje začasnih odredb je predvideno le za primere, ko je nujnost posega z začasno odredbo izkazana s konkretnimi ravnanji toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo predlog za zavarovanje tožnikove terjatve na način, da bi se tožencu prepovedala odtujitev ali obremenitev nepremičnin ID znak 000, parc. št. 823/42, k. o. X (ID ...).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi; podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je toženec kmalu po priznanju obstoja dolga svoje edino premoženje obremenil z ustanovitvijo hipoteke pri H. Takšno ravnanje kaže subjektivni element, ki je pomemben pri odločanju o predlagani začasni odredbi. Toženec - tudi po lastnih izpovedbah - nima kakšnega pomembnega drugega premoženja, pri čemer pa je svoje edino relevantno premoženje obremenil z ustanovitvijo hipoteke, zato je na stopnji verjetnosti izkazana nevarnost, da bo s tem premoženjem še razpolagal. Toženec je v svoji izpovedbi poudaril, da nepremičnine, na katere meri predlagana začasna odredba, nima namena odtujiti ali obremeniti, zato je izkazano, da bi z izdajo začasne odredbe utrpel zgolj neznatno škodo. Toženec v svojih izvajanjih ni nasprotoval predlagani začasni odredbi, zato se sodišče prve stopnje ne more samoiniciativno sklicevati na njegove ustavne pravice do zasebne lastnine. Zavarovanje s predlagano začasno odredbo ne bo predstavljalo hudega posega v toženčeva upravičenja, saj bo nepremičnino, kljub začasni odredbi, lahko še naprej uporabljal. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna podlaga izpodbijanega sklepa je 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), katerega vsebino je prvostopenjsko sodišče ustrezno in celovito povzelo. Po mnenju prvostopenjskega sodišča tožnik ni izkazal nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; niti ni dokazano, da bi toženec s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Dejstvo, da je tožnik obremenil nepremičnino z ustanovitvijo hipoteke pri H., ne zadošča za zaključke v smislu obstoja nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri sedanji obremenitvi toženčeve nepremičnine, na kateri je hipoteka bank za znesek 90.000,00 EUR, upoštevati tudi vrednost nepremičnine, ki po zatrjevanjih toženca znaša 310.000,00 EUR. Vrednost nepremičnine tako bistveno presega toženčev dolg do bank, poleg tega pa je treba pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da je ustanovitev novih hipotek na že obremenjenih nepremičninah podvržena strožjim pogojem upnikov, zato je tudi manj verjetna. Nenazadnje je tožnik v predlogu zatrdil, da toženec nima namena nepremičnine odtujiti, ker nima drugega bivališča. Temu je pritrdil sam toženec na naroku, ki se je vršil 9. 9. 2014. Zatrdil je, da nima namena nepremičnin, glede katerih se predlaga začasna odredba, odtujiti ali obremeniti, s tem pa je smiselno tudi ugovarjal obstoju nevarnosti kot drugemu pogoju iz 270. člena ZIZ.

6. S sklicevanjem na 33. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev. Ustavne pravice so tisti postulat, ki jim mora sodišče slediti, čeprav se stranke nanje izrecno ne sklicujejo.

7. Dejstvo, da toženec z nepremičnino nima namena razpolagati, ne izkazuje, da bo s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, marveč kaže na to, da ni razlogov za izdajo predlagane začasne odredbe. Z začasno odredbo je namreč izvršen poseg v pravice toženca pred izvedbo kontradiktornega postopka, zato je potreben restriktiven pristop. Izdajanje začasnih odredb je predvideno le za primere, ko je nujnost posega z začasno odredbo izkazana s konkretnimi ravnanji toženca.

8. V obravnavani zadevi obstajajo pritožnikova zatrjevanja zgolj na ravni splošnega; konkretne okoliščine, ki bi kazale na neznatno škodo v primeru izdaje začasne odredbe, pa niso izkazane.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena ZPP pritožbo zavrniti.

10. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, izdano v tem pravdnem postopku, v okviru katerega se o zavarovanju odloča.