Jedro

Odškodnina za škodo zaradi plinovoda kot nevarnega objekta predstavlja zahtevek zaradi grozeče nevarnosti, ki ni predmet odločanja v nepravdnem postopku v smislu 110. člena ZUreP-1, pač pa v pravdnem postopku.

Odškodnina za obseg v lastninsko pravico se lahko določi kot enotno plačilo ali v obliki ponavljajočih se periodičnih plačil.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep v odločitvi o plačilu zakonskih zamudnih obresti od določene odškodnine razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožbi zavrneta in sklep v nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi ustanovitve trajne služnosti v javno korist na parcelah št. 474 in 476, k. o. X, na podlagi odločbe Republike Slovenije, Upravna enota Žalec z dne 21. 6. 2007, določilo odškodnino v skupnem znesku 24.870,44 EUR, ki jo je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagateljema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi dalje.

2. Zoper navedeni sklep se pritožujeta obe nepravdni stranki.

3. Predlagatelja izpodbijata navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej obširno (na 2-9 strani) izpodbijata odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Opozarjata, da odločbe o razlastitvi ni, obstoji le odločba o ustanovitvi trajne služnosti v javno korist z dne 21. 6. 2007. Menita, da ni odločilno, kdaj je postala odločba pravnomočna. Pritožba zoper odločbo ni zadržala njene izvršitve. Odločba je bila izvršena pred njeno morebitno pravnomočnostjo. Zato menita, da je pomembno le to, kdaj je nastala škoda. Pojasnjujeta, da je škoda nastala z dnem posega v njuno lastninsko pravico 24. 7. 2007, zato jima gredo od tedaj zakonske zamudne obresti od določene odškodnine, najkasneje pa od pravnomočnosti vknjižbe trajne služnosti, to je od 12. 11. 2007. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Nadalje se ne strinjata, da jima ne gre odškodnina iz naslova neizpeljane in nedokončane sanacije zemljišč. Nasprotni udeleženec ni poskrbel za vrnitev kmetijskih nepremičnin, parc. št. 474 in 476, v prvotno stanje, zato sta upravičena do odškodnine za njihovo sanacijo. Izvedenka posega sanacije ni ocenila, ker je pojasnila, da to ni njena pristojnost, pač pa izvedenca gradbene stroke. Škoda, ki jo je sodišče odmerilo je dejanska škoda, ki je nastala v zvezi s pridelkom za obdobje petih let, ki pa so že minila. Dejstvo pa je, da je delovni koridor bistveno slabše kakovosti zaradi nevrnitve nepremičnin v prejšnje stanje. Zato ni razloga, da se ne bi ocenila potrebna sanacija. Brez odločitve o tem ne moremo govoriti o pošteni in popolni odločitvi glede odškodnine zaradi posega v lastninsko pravico. Nerazumljivi so razlogi sodišča, da če bi dovolilo poseg oziroma sanacijo na način, da se opravi odvoz 0,5 m plasti zemlje na delovnem pasu, bi to povzročilo nasprotnemu udeležencu nesorazmerne stroške. Vrednost posega, ki bi ga moral opraviti, da bi se opravila vrnitev zemljišč v prejšnje stanje, pa ga noče, mora udeleženec povrniti predlagateljema. Čeprav se je načeloma strinjati, da se škoda zaradi morebitnega zmanjšanja pridelka za vsa prihodnja leta medsebojno izključuje z odškodnino za dokončno sanacijo zemljišča, pa je dejstvo, da dokončna sanacija zemljišč nedvomno ni bila nikoli opravljena, pač pa sta predlagatelja sama zemljišče delno sanirala z nanosom mrtvice. Dokler ne bo popolne sanacije, škoda na pridelku še vedno nastaja. Zato se ta škoda s povrnitvijo škode za sanacijo zemljišča ne izključuje. Nadalje izpodbijata predlagatelja nepriznanje odškodnine, ki obsega izgubljeni dobiček iz naslova hmelja. Na spornih nepremičninah sta gojila tudi hmelj, vendar ga več ne moreta, saj izgradnja plinovoda to onemogoča. Institut za hmeljarstvo in Kmetijska svetovalna služba sta podala mnenje glede izgradnje plinovoda. Hmeljarstvo je vitalna dejavnost manjše kmetije. Z metodami kolobarjenja pa kmetija po določenem času zamenja kulturo. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi bil hmelj kultura, pri kateri je izguba. Pritožnika sta v preteklosti imela na teh zemljiščih že hmelj, kar izkazuje potrdilo H., iz katerega izhaja, da imajo nepremičnine v tem območju sistem kapljičnega namakanja in pogoje za pridelavo hmelja. Izgradnja plinovoda je zmanjšala možnost koriščenja težje kmetijske mehanizacije. Splošno znano v kmetijski dejavnosti je, da so stroji v kmetijstvu vsi težji. Omejitve na nepremičninah, na kateri se kmetijska dejavnost s stroji nad 8 ton ne sme vršiti, vplivajo na izpad dohodka. Drži, da predlagatelja v času, ko se je zgodil poseg, nista izvajala hmeljarske proizvodnje, sta pa jo v preteklosti in po sistemu kolobarjenja na določen obseg let. V minulih dvajsetih letih sta dejansko gojila vrtnine, kot tudi hmelj. Sodišču očitata, da sploh ni odločalo in se izreklo o odškodnini iz naslova izgubljenega dobička in naslova celovite sanacije. Sklep tudi nima razlogov glede nadomestila za škodo zaradi plinovoda kot nevarnega objekta, prav tako glede plačila letnega nadomestila za uporabo trajne služnosti. Sodišče ni odločilo o celovitem zahtevku predlagateljev. Sodišče bi moralo priznati vsaj minimalno letno nadomestilo za uporabo zemljišč. Nadomestilo je mogoče prisoditi kot enkratno plačilo, ali v ponavljajočih se periodičnih plačil. To nadomestilo jima pripada po načelu pravičnosti. Končno pa pritožnika izpodbijata še odločitev o stroških postopka, saj menita, da jima sodišče neutemeljeno ni priznalo nagrade za vsak opravljen narok.

4. Nasprotni udeleženec izpodbija višino določene odškodnine (razen iz naslova manjvrednosti parc. št. 474 in 476, k. o. X) iz vseh pritožbenih razlogov. Glede določitve odškodnine za parcelo 455, k. o. X, opozarja, da je bila služnost ustanovljena na podlagi odločbe upravnega organa le na nepremičninah parc. št. 474 in 476, iste k. o., ne pa tudi na parc. št. 455, ki sicer leži v 100 m varnostnem pasu plinovoda. Meni, da je treba odškodnino določiti le zaradi obremenitve s služnostjo parc. št. 474 in 476. S tem, ko je sodišče priznalo predlagateljema tudi odškodnino za parc. št. 455, na kateri ni bila ustanovljena služnost, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer pa meni, da ni osnove za prisojo odškodnine za manjvrednost te parcele. Domneva sodne izvedenke, da bi potencialni kupec od predlagateljev lahko zahteval znižanje kupnine zaradi dejstva, da se nepremičnina nahaja v varovalnem pasu, ne zadošča. Gre za nedokazano domnevo. Izvedenka je obstoj škode zaradi manjvrednosti te parcele ugotovila kot možnost. Dejstvo, da bo kupec uveljavljal manjvrednost nepremičnine, bi moralo sodišče kot tudi izvedenka ugotoviti s stopnjo prepričanja. Gre za bodoče negotovo dejstvo. Predlagateljema gre le odškodnina za škodo, ki jima je dejansko nastala. Pritožnik pa sicer meni, da iz Pravilnika o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov (Ur. l. RS, št. 12/2010 s sprem., v nadaljevanju Pravilnik), ki v 3. členu opredeljuje varnostni pas, iz 6. in 12. člena ne izhaja, da bi bilo treba za postavitev objektov in naprav ali saditev posameznih kultur na parc. 455 pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca. Sodišče ni raziskalo, ali zaradi bližine plinovoda na navedeni parceli res ne bo možno postaviti kmetijskih objektov brez soglasja nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec nasprotuje tudi odškodnini zaradi uničenega in zmanjšanega pridelka za preteklo obdobje 2007-2012 in za trajni izpad pridelka v prihodnje, saj meni, da bi moralo tako sodišče upoštevati dejanske posevke, ne pa krajevno običajno kolobarjenje, za kar ni nobene podlage. Zato bi moralo uporabiti pri prisoji odškodnine varianto 1 sodne izvedenke. Pri izračunu višine odškodnine pa bi bilo treba upoštevati delovno površino 1440 m2, ne pa 2000 m2, kot jo je. Dela so potekala v delovnem pasu 16 m, kot ga predpisuje Uredba o državnem lokacijskem načrtu za prenosni plinovod R25D (Ur. l. RS št. 138/2006, v nadaljevanju Uredba). Gradnja plinovoda je bila znotraj predpisanega delovnega pasu. Površini 2000 m2 nasprotuje. Izvedenka natančne izmere prizadetega delovnega pasu ni opravila. Ocenila je, da ta verjetno presega 16 m. Mnenje izvedenke o širšem delovnem pasu bi lahko zadoščalo, vendar pa so v spisu še drugi listinski dokazi, in sicer zapisnik Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano z dne 16. 8. 2007, iz katerega izhaja, da je inšpektorica Š. izmerila širino delovne trase in ugotovila, da ta ne presega 17 m, ki je javna listina. Predlagatelja pa zapisnika niti nista poskusila izpodbiti. Zato sodišče ne bi smelo slediti mnenju izvedenke za površino 2000 m2. Sodišče mora vse dokaze posebej skrbno pretehtati. Ker sodišče zapisnika ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka, v tej posledici pa je zmotno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s širino delovnega pasu. Pritožnik tudi ugovarja priznani odškodnini za delno sanacijo nepremičnin. Meni, da predlagatelja za svojo trditev o sanaciji mrtvice nista predložila nobenega dokaza, in sicer nobenih računov za nakup zemljine in fotografij sanacijskih del. O sanaciji tudi ni govora v poročilu škode, ki ga je pred pravdo zanju izdelal Z. J. Sodišče je samo na podlagi izjav predlagateljev verjelo, da sta opravila sanacijska dela v vrednosti 6.621,00 EUR. Sicer pa sanacija ni bila tako kvalitetna in obsežna, da bi bila lahko tako visoko ocenjena. Ker je sodišče predlagateljema priznalo odškodnino za sanacijo brez podlage v dokazih, je podana bistvena kršitev določb postopka. Odločitev sodišča glede teka zamudnih obresti od pravnomočnosti odločbe o ustanovitvi služnosti je napačna, saj nasprotni udeleženec ne more biti v zamudi s plačilom, dokler o višini odškodnine ni določeno. Nasprotni udeleženec je predlagateljema v ponudbi z dne 26. 1. 2007 za sklenitev pogodbe o služnosti v javno korist ponudil odškodnino v znesku 7.762,64 EUR. Ker se z njo nista strinjala, niti nista želela podpisati pogodbe, je bila služnost v javno korist ustanovljena z upravno odločbo, predlagatelja pa sta v tem nepravdnem postopku predlagala določitev odškodnine. Ker je udeleženec izpolnil svojo zakonsko dolžnost iz 59. člena Energetskega zakona (EZ) v zvezi s ponudbo odškodnine lastnikom nepremičnin, ni v zamudi s plačilom ponujenega zneska. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Stranki na medsebojni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi predlagateljev:

7. Drugače kot v pravdnem postopku, se v nepravdnem postopku kot je obravnavani, v katerem se ureja premoženjsko razmerje med nepravdnima strankama, in sicer določa odškodnina zaradi prisilne ustanovitve služnosti plinovoda, ne zahteva, da o obliki odškodnine, ki je sodišče ne prizna, odloči o tem v izreku sklepa. Sodišče ne odloča o zahtevku, ki ga je ena stranka postavila proti drugi stranki, zahtevek tudi sicer ni bistvena sestavina predloga v predlagalnih nepravdnih postopkih (21. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), ampak ureja razmerja med udeleženci, ki se sami niso uspeli sporazumeti. Zato zavrnitev višje odškodnine od priznane ni nujno predmet izreka sklepa. V nepravdnem postopku zadošča, da je o celoviti vsebini določitve odškodnine razvidno iz obrazložitve sklepa. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka, češ da sodišče v izreku sklepa ni odločilo o celoviti zahtevi predlagateljev.

Določitev odškodnine, ki jo mora nasprotni udeleženec plačati predlagateljema, ki sta solastnika (vsak 1/2) spornih nepremičnin, je v skladu z določbo 2. odst. 393. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Gre za deljivo terjatev predlagateljev, za katero velja pravilo, da se, ker ni določeno kaj drugega, deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ni določilo odškodnine za dokončno sanacijo zemljišča v ocenjenem delovnem pasu (2000 m2) v višini 20.000,00 EUR. Čeprav je iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za kmetijsko stroko D. H. V. razbrati, da nasprotni udeleženec spornih nepremičnin v ocenjenem delovnem pasu ni vrnil v prvotno stanje, torej v takšno, kot je bilo pred posegom vanju, predlagatelja nista upravičena še do odškodnine v vrednosti sanacije spornih zemljišč. Dejstvo je, da je sodišče to škodo priznalo delno že v okviru sanacije zemljišč v letu 2007 in delno 2008 v znesku 6.621,00 EUR (3.405 + 3.216 EUR), ki sta jo predlagatelja sama opravila, delno pa s priznanjem odškodnine za škodo na bodočih pridelkih zaradi nepopolne izvedbe sanacije v znesku 4.137,00 EUR. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je izvedenka ocenila škodo na pridelkih le za obdobje od 2007 do 2012 (v znesku 2.440,83 EUR), glede trajnega bodočega zmanjšanja pridelkov pa ne. Iz izvedenskega mnenja izvedenke (list. št. 95, 138), ki mu predlagatelja nista nasprotovala, in njenega zaslišanja, je razvidno, da gre za oceno bodoče trajne izgube oziroma zmanjšanja pridelka zaradi nedokončane sanacije, ob tem, da je bila ta s strani predlagateljev z nanosom mrtvice že delno opravljena. Izvedenka je v skladu s pravili stroke ocenilo, da bo znašal trajni bodoči izpad oziroma izguba na pridelku zaradi nedokončane vzpostavitve zemljišč v prvotno stanje v bodoče (od leta 2013) 25 % letno. Na podlagi tega je v skladu s strokovnimi metodami ocenjevanja ovrednotila zmanjšanje prihodka s pridelavo pridelkov (žitaric in vrtnin) v znesku 4.137,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da se priznana odškodnina iz naslova delne sanacije s strani predlagateljev in za trajno zmanjšanje pridelka, izključuje z odškodnino za dokončno sanacijo zemljišča, kar je potrdila tudi sodna izvedenka. Priznana odškodnina v zvezi s trajnim zmanjšanjem pridelka v prihodnjih letih ne daje podlage za prisojo še odškodnine v zvezi z dokončno sanacijo zemljišč, kot zmotno meni pritožba. Če gre predlagateljema odškodnina za bodoče trajno zmanjšanje pridelka zaradi nepopolne sanacije zemljišč, potem ne moreta biti upravičena še do plačila stroškov za katerikoli ukrep sanacije zemljišč.

9. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za priznanje letnega nadomestila zaradi trajne služnosti v znesku 824,70 EUR od 1. 1. 2008 dalje, je pravilna, le iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. V skladu z določbo 8. odst. 110. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUreP-1), ki je v obravnavani zadevi pravni temelj za določitev odškodnine v primeru ustanovitve služnosti v javno korist na podlagi upravne odločbe, pripada lastniku odškodnina, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnin ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Lastniku pripada odškodnina za poseg v njegovo lastninsko pravico. Kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, je treba pri tem upoštevati zmanjšano možnost uporabe, kot tudi zmanjšano možnost pridobivanja plodov in nižjo tržno vrednost nepremičnine. Odškodnina (nadomestilo ali odmena) se lahko sicer določi kot enkratno plačilo ali v obliki ponavljajočih periodičnih plačil. V tej zvezi ni mišljena kot odmena za uporabo tuje stvari, pač pa kot odškodnina za poseg kot celoto. Toda za določitev nadomestila za uporabo, ki ga predlagatelja uveljavljata (iz opisa dejanskega stanja razvidno, da želita tako imenovano letno uporabnino oz. tržno najemnino) za izvrševanje trajne služnosti na služnostnem pasu, ki je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, v citiranem zakonu ni pravne podlage. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ravno zaradi trajne služnosti, torej trajne uporabe služne stvari, že priznalo manjvrednost nepremičnin parc. št. 474 in 476, k. o. X, predlagatelja nista upravičena zahtevati dodatno še letno nadomestilo za uporabo služnosti. Ker 110. člen ZUreP-1 ne daje pravne podlage za določitev uporabnine, je nasprotno pritožbeno navajanje neutemeljeno.

10. Povrnitev bodoče škode iz naslova izgubljenega dobička (v znesku 50.000,00 EUR), sta predlagatelja tekom postopka utemeljevala s trditvami, da sta leta 2013 nameravala začeti s pridelavo hmelja, vendar jima postavitev plinovoda onemogoča uporabo težke mehanizacije. V skladu s 110. členom ZUreP-1 se prizna tudi odškodnina, ki obsega izgubljeni dobiček. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja. Upošteva se dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati ob normalnem poteku stvari ali glede na posebne okoliščine (3. odst. 168. člena OZ). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da predlagatelja nista uspela dokazati bodoče škode iz naslova izpada dobička pri pridelovanju hmelja zaradi neuporabe težke mehanizacije. Prvič zato, ker sta po ugotovitvah sodišča prve stopnje v času posega in že nekaj let prej pridelovala le žitarice in vrtnine (iz tega naslova jima je že bil priznan izgubljen dobiček). Da je temu tako, je razvidno iz njune trditvene podlage, iz katere je razbrati, da sta hmelj pridelovala zelo dolgo nazaj in z njegovo pridelavo prenehala zaradi dotrajanosti žičnic in pomanjkanja sredstev. Glede na pred posegom bližje preteklo pridelovanje žitaric in vrtnin, tako ni izkazana zadostna verjetnost, da je bilo utemeljeno pričakovati, da bosta pridelovala hmelj. Dokazne listine I. in K. ter H. (prilogi A10, A9, llist. št. 188) tega ne potrjujejo. Okoliščine, da gre za območje, kjer je napeljan namakalni sistem, ki omogoča tudi pridelavo hmelja in to, da so bile na spornih nepremičninah v preteklosti postavljene hmeljske žičnice, tega ne spremenijo. Drugič zato, ker predlagatelja nezmožnosti uporabe težke kmetijske mehanizacije na nepremičninah, obremenjenih s podzemeljskim daljnovodom kot vzroka škode, nista z ničemer dokazovala, saj nista glede na konkretno ugovarjanje nasprotnega udeleženca izkazovala, kakšno mehanizacijo sta uporabljala, pa sta pri tem sedaj onemogočena. Zatrjevano (sporno) dejstvo, da težka mehanizacija pomeni več kot 8 ton in da njiv s takšno in lažjo mehanizacijo ni moč obdelovati, ni mogoče šteti za splošno znano dejstvo. Ta dejstva bi morala predlagatelja pravočasno dokazovati in se na v pritožbi omenjen javno dostopen podatek iz interneta ni moč več sklicevati. Tretjič pa zato, ker višine izgubljenega dobička tudi ni mogoče preveriti in ugotavljati, saj predlagatelja obsega prihodkov in poslovanja, ki bi jih iz naslova pridelave hmelja ustvarila glede na normalen tek stvari, nista opredelila, kot tudi nista podala primerljivih podatkov. Nista zatrjevala nobenih podatkov o pričakovani količini pridelanega hmelja na sezono in o ceni, kar bi omogočalo ovrednotenje izpada dobička. Sicer pa je sodna izvedenka kmetijske stroke pojasnila, da pridelava hmelja ni več ekonomsko donosna in da zaradi izrazito nizkih cen hmelja zaradi njegovega presežka predlagatelja dobička ne bi ustvarila, temveč bi imela izgubo. Glede na navedeno ni bilo podlage za priznanje odškodnine v obliki izgubljenega dobička.

11. Predlagatelja sta nazadnje opredelila in specificirala predlog za določitev odškodnine v vlogi z dne 8. 3. 2013 (list. št. 215). Iz nje ne izhaja, da bi v okviru predloga uveljavljala tudi morebiti davke in prispevke. S končno oblikovanim predlogom to ni bilo zajeto. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o tem odločati v okviru določitve odškodnine. Tudi sicer pa je pritožbeno navajanje o priznanju davkov in prispevkov v sklopu določitve odškodnine zaradi ustanovitve prisilne služnosti povsem pavšalno, saj pritožnika ne navedeta, katero vrsta davka ali prispevka imata v mislih, kot tudi ne, kakšen je njun položaj po določenih davčnih predpisih.

12. V zvezi z odškodnino za škodo zaradi plinovoda kot nevarnega objekta v znesku 15.000,00 EUR ima pritožba prav, da se sodišče prve stopnje o njej ni izreklo, vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zahtevek zaradi grozeče nevarnosti, ki lahko sodi v okvir določbe 3. odst. 133. člena OZ ali 179. člena OZ, ni predmet odločanja v nepravdnem postopku v smislu 110. člena ZUreP-1, pač pa v pravdnem postopku. Zato naj sodišče prve stopnje na podlagi pritožbe predlagateljev o tej odškodnini, ki meri sicer na dopolnitev sklepa v smislu 325. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, postopa v skladu s 17. členom ZNP.

O pritožbi nasprotnega udeleženca:

13. Izpodbijani sklep o določitvi odškodnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičninah št. 474 in 476, k. o. X ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Čeprav služnost ni bila ustanovljena na parc. št. 455 iste k. o., in pod njo ne leži plinovod, je v določeni odškodnini pravilno zajeta tudi odškodnina za to nepremičnino. V skladu z namenom 110. člena ZUreP-1 se odškodnina določi tudi na drugih nepremičninah, na katere vpliva postavljeni daljnovod. S pomočjo izvedenskega mnenja je bilo ugotovljeno, da 1/3 parc. št. 455 leži v varovalnem pasu plinovodnega omrežja (30. tč. 1. odst. 3. člena Pravilnika), ki v širini 5-100 m poteka na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi. Ne drži, da služnost te nepremičnine v ničemer ne obremenjuje. Nasprotno, izvedenka je v izvedenskem mnenju strokovno jasno in korektno obrazložila, da mora lastnik zaradi vpliva plinovoda z vidika kmetijske dejavnosti na tej nepremičnini za postavitev enostavnih in nezahtevnih kmetijskih objektov, kot so rastlinjak, kozolec, uta in tudi hmeljska žičnica, pridobiti soglasje sistemskega operaterja plinovoda, to je nasprotnega udeleženca, kar prej ni bilo treba. Da takšna omejitev velja za varovalni pas, izhaja ravno iz dokumenta - Smernice za načrtovanje, ki ga je sprejel nasprotni udeleženec na podlagi Pravilnika, kot je pojasnila izvedenka. Pritožbeno sklicevanje na določbo 12. člena Pravilnika, ki prepoveduje oziroma omejuje posamezno kmetijsko dejavnost v pasu 2,5 m na vsako stran osi plinovoda, ni utemeljeno, saj je izvedenka izključila te posebne omejitve na parc. št. 455. Sicer pa je v določbi 17. člena Pravilnika izrecno zapisano, da je za poseg v prostor v varovalnem pasu treba pridobiti soglasje od sistemskega operaterja. Odločilno je, da je izvedenka prepričljivo pojasnila, da je zaradi zahtevane pridobitve soglasja sistemskega operaterja plinovoda za postavitev nezahtevnih kmetijskih objektov na sporni nepremičnini, le-ta manj vredna za 10 % njene tržne vrednosti, to je 774,41 EUR. Kakšnih dodatnih vplivov postavljenega podzemeljskega plinovoda izvedenka ni ugotovila. Ker je izvedenka opisano motnjo ovrednotila kot tisto, ki zmanjšuje tej nepremičnini njeno tržno vrednost, je določitev odškodnine iz tega naslova utemeljena. Pri tem ni odločilna okoliščina, ali bo morebiti bodoči kupec zaradi bližine plinovoda uveljavljal znižanje cene, kot zmotno meni pritožba.

14. Pritožba neutemeljeno zavrača odškodnino za škodo zaradi uničenega pridelka. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo delovni pas 2000 m2 in kriterij krajevno običajnega kolobarja. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ocene o površini delovnega koridorja in upoštevanja navedene metode kot strokovno najprimernejše. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na mnenje sodne izvedenke. Izvedenka je svojo oceno o delovnem pasu 2000 m2 argumentirala z listinami v spisu, tudi z zapisnikom inšpektorice I. Š. z dne 19. 10. 2007 ob zaključevanju posega v nepremičnini in ugotovitvami ter merjenjem širine koridorja na terenskem ogledu. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je izvedenka ocenila obseg delovnega pasu le ob upoštevanju trditev predlagateljev. Ni sporno, da je bila širina 16 m delovnega pasu določena s projektom (z Uredbo) pred posegom v prostor. Da je bila ves čas posega takšna in da je obsegal delovni pas glede na dolžino čez parceli 474 in 476 (50+40 m) 1440 m2, je trdil nasprotni udeleženec, v nasprotju s predlagateljema, ki sta navajala, da so izvajalci pri gradnji plinovoda presegli to širino, in da je šlo za poseg do 2000 m2. Drži, da je zapisnik Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, javna listina v smislu 1. odst. 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. To zakonsko domnevo pa je moč izpodbijati. In ravno to je tudi predlagateljema uspelo z izvedenskim mnenjem izvedenke, ki sicer z izmerami ni mogla povsem natančno ugotoviti širine, na kateri je bilo zemljišče v preteklosti poškodovano zaradi posegov za namen postavitve plinovoda, jo pa je izmerila v času ogleda, saj so bile še vedno vidne posledice izkopa v rasti pridelkov in v konfiguraciji terena zemljišč, po katerih plinovod poteka. Ocenila je, da je širina pasu med 16 in 33 m (torej v povprečju 22 m2). Pri oceni pa je upoštevala tudi ugotovitve in ocene inšpektorata. Zapisnik inšpektorata z dne 16. 8. 2007, ki je bil izdan na podlagi ogleda inšpektorice Š. potrjuje, da je bil že začetni poseg več kot 16 m, in sicer do širine do 17 m, vendar pa naknadni zapisnik z dne 19. 10. 2007, ki ga nasprotni udeleženec povsem prezre, izvedenka pa ga je pri terenskem ogledu imela pred očmi, potrjuje, da je tedaj inšpektorica ocenila, da so bila opravljena dela na površini do 20 arov. Tudi ob zaslšanju je inšpektorica potrdila, da oktobra 2007 delovne površine sicer ni merila kot prvič, jo je pa do 20 arov prosto ocenila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki se med drugim opira na celovito in popolno izvedensko mnenje, je prepričljiva. Sodišče prve stopnje ocene o obsegu delovnega pasu ni oprlo na poročilo Z. J.; ugotovitve je sodišče prve stopnje štelo kot navedbe predlagateljev, saj je temu dokazu nasprotni udeleženec nasprotoval. Priči G. in M. pa nista opravili ogleda niti meritev koridorja, pač pa sta podatek o širini pasu pridobili od nasprotnega udeleženca.

Sodišče prve stopnje pa je tudi upravičeno uporabilo kriterij krajevno običajnega kolobarja. Nasprotni udeleženec trditvam predlagateljev glede oprave kolobarjenja kultur (različnih žitaric in vrtnin) pred posegom in nato po njem, ni ugovarjal. Sicer pa je izvedenka v mnenju prepričljivo in argumentirano pojasnila, zakaj je varianta po dejanskih posevkih pomanjkljiva (list. št. 94, 145-146) in da je zato metoda kolobarjenja glede na pravila stroke pravilnejša in ustreznejša. Pritožbeno sodišče takšnim razlogom pritrjuje in vanje ne dvomi, pri tem pa dodaja, da je izvedenka dodatno pojasnila, da je ocena po dejanski rabi neustrezna, ker niso upoštevani naknadni posevki v tekočem letu, katerih vrednost se izrazi v nadaljnji proizvodnji. Zato je na podlagi usmeritev kmetijske stroke za primere ustanovitve služnosti z izgradnjo infrastrukture upoštevala metodo krajevno običajnega kolobarja za njivske površine, ki je sprejemljivejša. Nasprotni udeleženec pojasnilu izvedenke, da pomanjkljiva ocena izpada pridelka po posevkih tako ne odraža dejanskega stanja, ni več ugovarjal. Varianta 1 tako ne prikazuje celovitih dejanskih posevkov, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na kriteriju kolobarja. Sicer pa je dodati, da je tudi iz mnenja izvedenca M. G., ki se upošteva kot del navedb nasprotnega udeleženca, razvidno, da je pri izračunu odškodnine za izpad pridelka na konkretnih njivskih površinah upošteval vrednost krajevnega značilnega kolobarjenja.

15. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede priznane odškodnine v zvezi z delno sanacijo zemljišč z mrtvico, o kateri je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v tem postopku, saj gre za dejansko škodo, ki je nastala v zvezi s prisilno ustanovitvijo služnosti v javno korist v okviru 110. člena ZUreP-1. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče o tej škodi odločalo brez podlage v dokazih. Sodišče prve stopnje je imelo oporo v strokovnem in prepričljivem izvedenskem mnenju sodne izvedenke, ki je opravila ogled in na podlagi ugotovitev na kraju samem in razpoložljivih podatkov o stanju nepremičnin ob izvršitvi gradnje prenosnega plinovoda pojasnila oceno opravljenih sanacijskih del v letu 2007 v obsegu 240 m2 in v letu 2008 v obsegu ocenjenega delovnega pasu zemljišč (list. št. 96, 157). Ugotovila je, da so bila zaključna dela posega opravljena slabo, saj je bil nivo trase, kjer se je polagal plinovod, bistveno nižji od okoliškega zemljišča, predlagatelja pa sta nepremičnini z delno sanacijo vsaj nekoliko usposobila. Ravno s to delno sanacijo sta predlagatelja zmanjšala škodo na pridelku, ki bi sicer bila še večja, kot je obrazložila sodna izvedenka. Zavrnjen pa je tudi pavšalni pritožbeni ugovor o previsoko ocenjenem strošku za opravljeno delo, saj je sodna izvedenka z dopolnitvijo mnenja natančno opredelila, kaj zajema strošek sanacije in kako ga je obračunala, temu pa nasprotni udeleženec ni več konkretno ugovarjal. ZPP ne pozna dokaznih pravil, ki bi vnaprej dajala določenim dokazom oziroma vrsti dokazov (večjo) dokazno moč. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da zato, ker predlagatelja nista predložila nobenih računov o nabavi zemlje in fotografij sanacije, o obstoju škode ni moč govoriti. Velja dodati, kar je izpostavila tudi sodna izvedenka, da je tudi izvedenec G. v poročilu priznal in upošteval rekultivacijo zemljišča, kar je le drug izraz za sanacijo mrtvice, ki zajemala strojna in ročna dela ter gnojilo.

O zakonskih zamudnih obresti:

16. Pritožbi pa utemeljeno izpodbijata odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je odločilo in v razlogih izpodbijanega sklepa zavzelo stališče, da gredo predlagateljema obresti od določene odškodnine od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi. Takšna odločitev je nejasna in nedoločljiva, saj sodišče nikjer ne navede, kdaj naj bi upravna odločba (v konkretnem primeru ni bila izdana odločba o razlastitvi, pač pa o ustanovitvi trajne služnosti v javno korist z dne 21. 6. 2007, priloga A3) postala pravnomočna, to pa tudi ni razvidno iz spisa. Tudi sicer je takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje zmotno. Sklicevanje na odločbi VS RS II Ips 79/2011 in II Ips 15/2011 ni utemeljeno, saj gre v navedenih primerih za drugačno dejansko stanje kot v konkretnem primeru. Med strankama je spor o tem, kdaj je prišel nasprotni udeleženec v zamudo. Kot pravilno opozarjata predlagatelja, je bila odločba o prisilni ustanovitvi služnosti v javno korist izdana v nujnem postopku (104. in 9. odst. 110. člen ZUreP-1). Pritožba zoper to odločbo ni zadržala njene izvršitve. ZUreP-1 ne ureja teka zakonskih zamudnih obresti. Zato je treba pri ugotavljanju, kdaj je prišel nasprotni udeleženec v zamudo, izhajati iz splošnih določb OZ o zamudi, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščino, kdaj je posamezna priznana škoda nastala. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, je ostalo dejansko stanje glede zamude za posamezne vrste priznane škode nepopolno ugotovljeno.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo, razveljavilo odločitev o obrestih in v tem delu vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne mora dopolniti postopka (355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu sklep potrdi, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Kar se tiče odškodnine za škodo zaradi plinovoda kot nevarnega objekta, pa bo moralo sodišče prve stopnje, ravnati v skladu s 17. členom ZNP.

O stroških postopka:

18. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo (le) odločitev o obrestih, ki so z vidika nastanka akcesorne narave, ni posegalo v stroškovno odločitev (165. člen ZPP). Odmerjeni stroški so v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pritožbeno zavzemanje predlagateljev za priznanje odvetniških stroškov za vsak opravljen narok je zmotno. Nagrada za narok glede na teleološko in zgodovinsko razlago vključuje nagrado za vse naroke v postopku (primerjaj 8. točko obrazložitve v sklepu II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Namen zakonodajalca je predvsem razviden iz 14. člena ZOdvT, ki vzpostavlja celovitejši pristop k nagrajevanju odvetnikovega dela, po katerem se odvetnikove zaključene celote storitve v postopku ne drobi, kakor je bil uveljavljen pristop v prejšnji ureditvi. Iz obrazložitve predlagatelja zakona k drugemu odstavku opombe 3 tretjega dela tarife izhaja, da nastane nagrada za narok enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov (glej Poročevalec Državnega zbora, št. 28/2008). Ustavna pravica do enakega varstva pomeni, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. V konkretnem primeru je v (ne)pravdnem postopku ustaljena sodna praksa, da je mogoče nagrado za narok prisoditi le enkrat, zato pritožnikoma navedena ustavna pravica ni bila kršena.

19. Predlagatelja pritožbenih stroškov nista priglasila, zato je odločitev o tem odpadla. Nasprotni udeleženec pa svoje pritožbene stroške krije sam na podlagi 104. člena in 1. odst. 35. člena ZNP.