Jedro

Fikcija danega soglasja k cenam poštnih storitev iz šestega odstavka 37. člena ZPSto-2 ne nastopi v primeru, ko je odločitev v roku (tridesetih oz. petinštiridesetih dni) sprejeta in dokazano poslana (odpremljena) naslovniku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS, št. 3831-1/2010/5 z dne 15. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (Agencija) odločila, da se zavrže tožničina vloga za izdajo soglasja k spremembam cen univerzalne poštne storitve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Agencija navaja, da je dne 1. 3. 2010 prejela tožničin predlog za izdajo soglasja k spremembam cen univerzalne poštne storitve, katerega je tožnica podala na podlagi določbe 37. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Uradni list RS, št. 51/09) in ga utemeljila z namenom zniževanja izgube, ki jo ustvarja z opravljanjem nekaterih storitev. Predlaga spremembe cene storitev standardnega pisma, navadnega pisma do 20 g in dopisnice v notranjem prometu ter standardnega pisma, navadnega pisma do 20 g in dopisnice v mednarodnem prometu. Potem ko je Agencija, na podlagi 37. člena ZPSto-2 ugotovila, da vloga ni popolna, je tožnico na podlagi prvega odstavka 67. člena ZUP pozvala k dopolnitvi oz. odpravi pomanjkljivosti (dopis z dne 8. 3. 2010). V pozivu je natančno navedla vsebino zahtevane dopolnitve. Agencija je dne 17. 3. 2010 s strani tožnice sicer prejela dopolnitev predloga z dne 15. 3. 2010, ki pa ni bila popolna oz. ustrezna, saj ni vsebovala zahtevanih podrobnih izračunov za 10 prihodkovno in 10 količinsko največjih stroškovnih nosilcev iz skupine druge poštne storitve in iz skupine ostalih storitev, ki jih opravlja Pošta Slovenije. Agencija je navedene izračune zahtevala zaradi transparentnosti celotnega izračuna stroškovnih cen in ugotavljanja, ali so cene univerzalnih poštnih storitev oblikovane skladno z načeli preglednosti, nediskriminacije in zagotavljanja konkurence (2. točka petega odstavka 37. člena ZPSto-2). Prav tako tožnica ni posredovala zahtevane simulacije prihodka za vsako izmed storitev v okviru rezervirane poštne storitve ob upoštevanju popustov in sicer ločeno po posameznih aktivnostih (sprejem, usmerjanje, dovoz in dostava-točka 8), niti ni posredovala vsaj njihove ocene. Tožnica je sicer poslala izračune – prihodki od rezerviranih poštnih storitev v letu 2009 in plan za leto 2010, razčlenjenih po posameznih storitvah in popuste za posamezno storitev, pri čemer pa po pojasnilu Pošte Slovenije zahtevanih podatkov o stroških s prikazom po fazah (aktivnostih), kot je to zahtevala Agencija, nimajo, čeprav naj bi računovodski sistem Pošte Slovenije omogočal stroškovno podlago popustov, torej prikaz, da odobreni popusti temeljijo na delu stroškov, ki se jim je izvajalec univerzalne storitve izognil ob sprejemu delno že obdelanih pošiljk. Prav tako šteje Agencija vlogo za nejasno v delu, kjer je pošta Slovenije podala razlago glede primerjave podatkov med leti 2007, 2008 in 2009 za stroškovni nosilec 3 (navadno pismo domači nad 20 g in 50 g), SN 22-priporočeno pismo, tuji, brez storitve in za SN 25-paketi tuji-EU. Iz podatkov v letu 2007 in 2008 namreč izhaja, da stroškovni nosilec SN 3-navadno pismo domači nad 20 g do 50 g, SN 22-priporočeno pismo, tuji, brez storitve in SN 25-paket tuji-EU do 20 kg, brez storitve prinašajo izgubo. Po podatkih za leto 2009 pa je na omenjenih SN poslovni izid pred davkom pozitiven in to kljub temu, da cena ni bila spremenjena. Na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2) organ s sklepom vlogo zavrže, če stranka v postavljenem roku ne odpravi pomanjkljivosti. Ker tožnica pomanjkljivosti v postavljenem roku ni odpravila, saj vloga ne vsebuje vseh zahtevanih dopolnitev in pojasnil, na podlagi katerih bi Agencija lahko preverila izpolnjevanje pogojev oz. skladnost predlaganih sprememb cen z določili 35. in 37. člena ZPSto-2 v določenem delu pa tudi ni razumljiva in ne obsega vsega kar je potrebno, da se lahko obravnava, je Agencija odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa.

Tožnica v tožbi navaja, da je Agencija o njeni vlogi za izdajo soglasja k spremembi cen univerzalne poštne storitve odločala po preteku zakonskega roka, ki je določen v četrtem odstavku 37. člena ZPSto-2. Zato je nastopila neizpodbitna zakonska domneva iz šestega odstavka 37. člena ZPSto-2, po kateri se šteje, da je Agencija dala soglasja k predlagani spremembi cen univerzalne poštne storitve. To pomeni, da je Agencija izdala odločbo o stvari, o kateri sploh ni mogla več odločati, saj je zaradi preteka zakonsko določenega roka nastopila zakonska domneva o tem, da je Agencija izdala soglasje za spremembo cen univerzalne poštne storitve. Kot je izrecno razvidno iz odziva Agencije na dopolnitev z dne 8. 3. 2010, je Agencija tožničino vlogo prejela dne 1. 3. 2010. Skladno s četrtim odstavkom 37. člena ZPSto-2 mora Agencija soglasje k cenam univerzalne poštne storitve izdati v 30 dneh od dneva prejema vloge za izdajo soglasja. Tako določen rok lahko Agencija podaljša za 15 dni, če so potrebni dodatni podatki in izračuni, toda pod izrecnim zakonskim pogojem, da o podaljšanju roka predhodno obvesti izvajalca univerzalne storitve. Zakon torej že sam predvideva, da lahko Agencija zahteva dodatne podatke in izračune (kot v predmetni zadevi) in ji v takšnem primeru daje upravičenje do podaljšanje roka za odločitev o izdaji soglasja za 15 dni, pri čemer zakon pogojuje realizacijo takšnega upravičenja s predhodnim obvestilom stranki o podaljšanju roka. Agencija je dne 8. 3. 2010 izdala poziv na dopolnitev predloga za izdajo soglasja, v katerem je tožnico pozvala k predložitvi k nekaterih dodatnih podatkov in izračunov, vendar v tem pozivu tožnice ni obvestila, da podaljšuje 30 dnevni rok iz četrtega odstavka 37. člena ZPSto-2. To pomeni, da Agencija ni izkoristila zakonskega upravičenja do podaljšanja 30 dnevnega roka za 15 dni. Agencija je nato po prejemu dodatnih podatkov in izračunov izdala izpodbijani sklep, katerega je tožnica prejela dne 16. 4. 2010. Agencija je torej o izdaji soglasja odločila 45 dni po prejemu vloge za izdajo soglasja, tožnici pa je odločbo vročila 46 dan po prejemu vloge za izdajo soglasja. Šesti odstavek 37. člena ZPSto-2 je jasen in izrecen: “če Agencija v roku iz četrtega odstavka tega člena ne izda in vroči izvajalcu univerzalne storitve soglasja, se šteje, da je soglasje dano“. Zakon torej določa sprejemno teorijo, saj mora Agencija ne samo izdati odločbo, ampak jo tudi vročiti izvajalcu univerzalne storitve. Ker je torej s potekom zakonsko določenega roka nastopila zakonska domneva, po kateri je Agencija dala soglasje k predlagani spremembi cen, Agencija od dne 1. 4. 2010 dalje sploh ni smela več odločati, ampak bi lahko tožnico zgolj obvestila o nastopu zakonske domneve. Poleg navedenega je izpodbijano odločbo izdala tudi nepooblaščena oseba Agencije. Tožnica je to ugotovila ob vpogledu v upravne spise zadeve dne 14. 5. 2010, kjer se nahaja tudi pooblastilo št. 109-1/2010/5 z dne 9. 4. 2010, s katerim je A.A. kot domnevni v.d. direktorja pooblastil g. B.B. za zastopanje in predstavljanje Agencije v času njegove odsotnosti. Dne 9. 4. 2010 pa A.A. ni bil več v.d. direktorja Agencije, saj je bila takrat obema strankama upravnega spora (torej ministrstvu in g. C.C.) že vročena sodba Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi gorici, s katero je bila odpravljena odločba Vlade RS o razrešitvi C.C. z mesta direktorja Agencije. Tožnica podrobnejših podatkov o navedeni sodbi nima, je pa zadeva splošno znana, o tem so poročali številni mediji (o sodbi), da pa je C.C. na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Novi Gorici nesporno bil direktor Agencije od prejema sodbe dalje pa izhaja iz dejstva, da je Vlada RS na svoji 82. seji dne 13. 5. 2010 C.C. ponovno razrešila z mesta direktorja Agencije in za v.d. direktorja imenovala mag. D.D. Tudi resorni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo E.E. je v več izjavah za javnost povedal, da je ministrstvo dne 2. 4. 2010 prejelo navedeno sodbo upravnega sodišča in od takrat dalje je C.C. ponovno direktor Agencije.

Ker je torej navedeno pooblastilo dne 9. 4. 2010 podpisala oseba, ki ni imela pristojnosti za zastopanje in predstavljanje Agencije je posledično izpodbijano odločbo izdala uradna oseba, ki je ni imela pravice izdati. Tožena stranka tudi sicer ni imela nikakršne podlage za zavrženje sporne vloge, saj predlog za izdajo soglasja z dne 26. 2. 2010 izpolnjuje vse zahteve iz prvega odstavka 66. člena ZUP. ZPSto-2 v 37. členu ne vsebuje nobenih dodatnih zahtev glede sestavin vloge, s katero izvajalec univerzalne poštne storitve pozove Agencijo k izdaji soglasja k predlagani spremembi cen univerzalne poštne storitve. Takšne dodatne zahteve ne najdemo niti v katerikoli drugi določbi ZPSto-2. Agencija poziva za dopolnitev predloga ni izdala na podlagi 67. člena ZUP, temveč na podlagi četrtega odstavka 37. člena ZPSto-2, po katerem Agencija lahko zahteva dodatne podatke in izračune, kar je sicer tudi izrecna vsebina poziva z dne 8. 3. 2010. S tem, ko Agencija ni uporabila 37. člena ZPSto-2, ampak se je napačno sklicevala na 67. člen ZUP je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, saj je zavrgla popolno in razumljivo vlogo, ki ima vse potrebne sestavine iz prvega odstavka 66. člena ZUP. Agencija torej vloge ne bi smela zavreči, ampak bi morala o njej vsebinsko odločati. Zahteve Agencije v pozivu za dopolnitev so neupravičene, saj Agencija nima diskrecijske pravice po lastni volji določati podatkov, katere ji mora posredovati tožnica v vlogi za izdajo soglasja, ampak sta stranki glede tega vezani na podzakonski akt, ki določa obveznosti tožnice pri vodenju računovodskih evidenc. Oblikovanje cen univerzalne poštne storitve določa 35. člen ZPSto-2, Agencija pa lahko preverja ustreznost oblikovanja cen skladno z zakonskimi zahtevami iz navedene zakonske določbe 35. člena ZPSto-2. Agencija je v tem delu s svojimi dodatnimi zahtevami prekoračila svoja pooblastila. Agencija ne pojasni, zakaj zaradi tega, ker ji tožnica ni posredovala podrobnih izračunov za 10 prihodkovno in 10 količinsko največjih stroškovnih nosilcev, ni mogla preveriti, ali so cene oblikovane skladno z načeli preglednosti, nediskriminacije in zagotavljanja konkurence. Vsega navedenega pa tudi sicer sploh ni mogoče preverjati iz tega, kako je cena oblikovana. Agencija razen pavšalnih navedb ni pojasnila, zakaj je zahtevala podatke, ki jih sicer pri odločanju o soglasju za spremembo cene univerzalne storitve ni nikoli zahtevala. Če pa je Agencija navedene podatke zahtevala na podlagi Splošnega akta o ločenih računovodskih evidencah in prepovedi subvencioniranja (Uradni list RS, št. 29/2010), potem ta zahteva predstavlja nezakonito ravnanje zaradi nedovoljene retroaktivne uporabe predpisa in ker navedeni akt (glede na že navedene zaplete z direktorjem) ni bil podpisan s strani pristojne osebe in zato tudi ni bil obvezujoč. Poleg tega je navedena zahteva za posredovanje podrobnih izračunov za 10 prihodkovno in 10 količinsko največjih stroškovnih nosilcev za tožnico tudi neizvršljiva, s čimer je Agencija seznanjena, saj tožnica še vedno ni končala s prenovo aplikacije UPO, ki tako še vedno ne omogoča elektronskega fakturiranja. Zato tožnica navedenih podatkov sploh ni bila zmožna posredovati.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Da bi toženka lahko vsebinsko kvalitetno odločila o predloženi zahtevi za izdaji k dvigu cen, je morala za vsebinsko obravnavo najprej pridobiti potrebne podatke, katerih ji tožnica kljub dopolnitvi ni posredovala v celoti. Soglasje za dvig cen, ki naj bi v sedmih mesecih tekočega poslovnega leta rezultiral v višini 4 milijonov evrov prihodkov, mora namreč temeljiti na ugotovitvi, da predlagane spremembe (dvig cen) ne nasprotujejo določbam 35. in 37. člena ZPSto-2. Za takšno preveritev pa so potrebni v pozivu na dopolnitev navedeni podatki. Ker tožnica ni predložila ustreznih dopolnitev, tudi rok iz četrtega odstavka 37. člena ZPSto-2 nikoli ni pričel teči, saj je bila vloga še vedno nepopolna. V primeru nepopolne vloge mora Agencija skladno z določbo drugega odstavka 56. člena ZPSto-2 postopati po določbah ZUP in zahtevati njeno dopolnitev. Če pa stranka vloge ustrezno ne dopolni, jo zavrže na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP. Rok po četrtem odstavku 37. člena ZPSto-2 začne teči od prejema popolne vloge, saj je le popolna vloga lahko predmet obravnave. Predhodni preizkus vloge mora toženka tako opraviti v skladu z določbami ZUP, saj tovrstnih določb ZPSto-2 ne vsebuje. Podatke, ki jih je Agencija zahtevala od tožnice, inplicitno izhajajo iz zakonske zahteve petega odstavka 37. člena ZPSto-2 in so potrebni za zakonsko in pravilno obravnavo vloge za izdajo soglasja. Brez teh podatkov toženka ne more preveriti ali so predlagane cene stroškovno naravnane in ali izpolnjujejo druge pogoje po 35. in 37. členu ZPSto-2. Zato tudi niso mogle nastopiti pravne posledice glede zakonske domneve, o kateri govori tožnica. Prav tako tudi niso podani ničnostni razlogi, o katerih govori tožnica. Prav tako so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori po katerih bi naj pooblastilo za odločanje v postopku podpisala nepooblaščena oseba (v.d. direktorja A.A.). G. A.A. nikoli ni dobil kakršnegakoli obvestila (sklepa) s strani Vlade RS ali ministrstva o njegovi razrešitvi. Izpodbijani sklep je podpisala uradna oseba Agencije na podlagi pooblastila danega s strani v.d. direktorja A.A. Zgolj dejstvo, da sta bila dne 2. 4. 2010 ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dne 9. 4. 2010 pa tudi g. A.A. seznanjena z navedeno sodbo upravnega sodišča, ne pomeni, da so akti, ki jih je istega dne podpisal v.d. direktorja A.A. in na tej podlagi v primeru njegove odsotnosti izdal s strani njega pooblaščen g. D.D., avtomatično neveljavni, to je, da bi se šteli za pravno neobstoječe. Vprašanje veljavnosti pooblastila z dne 9. 4. 2010 (gre za generalno pooblastilo, ne za posamično pooblastilo za konkreten primer) ne predstavlja absolutne in bistvene kršitve pravil postopka oz. ne pomeni, da izpodbijani sklep, ki je bil izdan dne 15. 4. 2010 (ko je bil g. A.A. odsoten in ga je skladno z nadomestilom nadomeščal g. D.D.) nima pravnega učinka, ker naj ne bi bil podpisan s strani predstojnika organa. Izpodbijani sklep je namreč podpisan s strani osebe, ki jo je pooblastil v.d. direktor A.A., ki je imel v času podpisa pooblastila z dne 9. 4. 2010 veljaven sklep Vlade RS o imenovanju z dne 26. 11. 2009. Agencija tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da toženka ne razpolaga z zahtevanimi podatki, saj obstoječ računovodski sistem tožnice predstavlja osnovo za izvajanje njene cenovne politike in je za tožnico obvezen. Tožnica na svojem (istem) omrežju poleg drugih poštnih storitev izvaja tudi univerzalne poštne storitve, ki se izvajajo v javnem interesu, zaradi česar ima nad njihovim izvajanjem nadzor toženka, ki daje soglasje k dvigom cen. Ker je imela oz. ima tožnica že na podlagi 31. člena ZPSto-1 veljavno ločeno stroškovno računovodstvo, ki omogoča evidentiranje posameznih stroškovnih nosilcev, mora tožnica razpolagati s tovrstnimi podatki, zato je tožbeni ugovor, da trenutna informacijska podpora zbiranja in obdelave teh podatkov ne omogoča neutemeljen. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi z dne 18. 8. 2010 tožnica sodišču predloži pravni mnenji (prilogi A14 in A15 sodnega spisa), s katerimi utemeljuje svoje tožbene navedbe. Iz pravnega mnenja Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani izhaja, da je ureditev po ZPSto-2 specialna ureditev, ki odstopa od splošne ureditve v ZUP, zato je treba v obravnavanem primeru uporabiti te specialne določbe, torej določbe 37. člena ZPSto-2. Odločitev, ki je sprejeta po izteku roka iz 37. člena ZPSto-2 je pravno neobstoječa, kar pomeni, da ima Pošta Slovenije pravno gledano, že izdano soglasje za svojo vlogo. Ta razlaga rokov iz 37. člena ZPSto-2 je edina mogoča, saj ta specialna ureditev sicer (če bi upoštevali splošno ureditev po ZUP) sploh ne bi bila smiselna. Namen te posebne ureditve pa je v poenostavitvi poslovanja upravnih organov. Podobno stališče izhaja tudi iz pravnega mnenja Inštituta za pravno svetovanje, d.o.o. pri Fakulteti za državne študije, Brdo pri Kranju. Po mnenju navedenega inštituta bi lahko dejstva, ki jih je Agencija zahtevala z dopolnitvijo vloge, ugotavljali oz. razčiščevali le na ustni obravnavi v posebnem ugotovitvenem postopku po določilih 154. do 163. člena ZUP. Tožba je torej po mnenju navedenega inštituta utemeljena, ker po izteku roka z dne 31. 3. 2010 ni bilo več zakonske podlage za izdajo izpodbijanega sklepa in ker je bila vloga že od začetka popolna. Morebitna okoliščina, da Pošta Slovenije ni predložila vseh podatkov in listin v zahtevanem obsegu, ne opravičuje izdaje sklepa o zavrženju vloge. Če stranka v določenem roku ne predloži dokazov za svojo zahtevo k povišanju cen, organ samo zaradi tega zahteve ne sme zavreči, temveč mora postopek nadaljevati (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od stranke ni mogoče zahtevati podatkov, s katerimi ne razpolaga oz. jih zaradi razlogov tehnične narave ne more posredovati. Če pa držijo tožbene navedbe o neveljavnem pooblastilu za zastopanje in predstavljanje (D.D., ki je izdal izpodbijani sklep), je potrebno tožbi ugoditi že iz tega razloga, ker je bil sklep izdan po osebi, ki ni imela veljavnega pooblastila za odločanje v upravnem postopku. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in celo obnovitveni razlog iz 6. točke 286. člena ZUP. Tožnica vztraja pri svojih tožbenih zahtevah.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je utemeljen tožbeni ugovor, da mora Agencija o vlogi za soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev odločiti v rokih iz četrtega odstavka 37. člena ZPSto-2, torej v roku 30 dni od dneva prejema vloge oz. v primeru, če so potrebni dodatni podatki in izračuni, se lahko ta rok po predhodnem obvestilu izvajalcu podaljša še za 15 dni. Če Agencija v tem roku ne odloči o soglasju se šteje, da je bilo soglasje dano. Glede na njihovo vsebino in glede na dejstvo, da gre pri aktu Agencije po 37. členu ZPSto-2 za soglasje, je treba določbe četrtega in šestega odstavka 37. člena ZPSto-2 v povezavi z določbami 67. člena ZUP obravnavati kot specialne določbe, katerih namen je v tem, da se zagotovi hitro vsebinsko odločanje Agencije o izdaji soglasja ali o njegovi zavrnitvi. Če so pogoji za izdajo soglasja podani, Agencija soglasje izda, če pogoji niso izkazani, ga zavrne z ustrezno argumentacijo.

V četrtem odstavku 37. člena ZPSto-2 je določeno, da Agencija izda soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnim storitev iz prejšnjega odstavka v 30 dneh od dneva prejema. Če so potrebni dodatni podatki in izračuni, lahko po predhodnem obvestilu izvajalcu univerzalne storitve ta rok podaljša še za 15 dni. V petem odstavku istega člena je določeno, da Agencija ne izda soglasja k cenam poštnih storitev, med drugim v primeru, če so predlagane cene v nasprotju z načeli preglednosti, nediskriminacije in zagotavljanja konkurence oz. če so predlagane cene oblikovane v nasprotju s 35. členom tega zakona. V šestem odstavku istega člena pa je določeno, da se v primeru, če Agencija v roku iz četrtega odstavka tega člena ne izda in vroči izvajalcu soglasja, šteje, da je bilo soglasje dano.

Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da predstavljajo določbe četrtega in šestega odstavka 37. člena ZPSto-2 specialne določbe v odnosu do določb 67. člena ZUP glede dopolnjevanja nepopolne in nerazumljive vloge, razen v primeru, če bi šlo za takšno osnovno procesno pomanjkljivost, ki dejansko onemogoča obravnavo vloge (da npr. vloga ne bi bila ustrezno podpisana, da bi manjkalo potrebno pooblastilo ali kaj podobnega). V obravnavanem primeru se Agencija na takšne pomanjkljivosti vloge ne sklicuje, ampak kot pomanjkljivost, ki ji je onemogočila vsebinsko obravnavo, navaja pomanjkljive podatke in izračune o donosnosti posameznih produktov, na katere se predvidena podražitev nanaša. Takšne pomanjkljivosti pa so po presoji sodišča vsebinsko v celoti pokrite s citirano določbo 4. odstavka 37. člena ZPSto-2, po kateri lahko Agencija, če so potrebni dodatni podatki in izračuni, po predhodnem obvestilu izvajalcu univerzalne storitve ta rok podaljša še za 15 dni. Če presodi, da zahteva za izdajo soglasja tudi po takšni dopolnitvi (v podaljšanem roku) ni zadosti argumentirana, jo vsebinsko zavrne, kar pa mora storiti v roku iz 4. odstavka 37. člena ZPSto-2, sicer nastopijo posledice iz 6. odstavka 37. člena.

Upoštevaje navedeno, je torej izpodbijana odločitev, da se tožničina vloga za izdajo soglasja k spremembam cen univerzalne poštne storitve zavrže, po presoji sodišča napačna oz. nezakonita, saj (upoštevaje navedeno) ni v skladu s citiranimi določbami 37. člena ZPSto-2. Zahtevani izračuni največjih stroškovnih nosilcev iz posameznih skupin storitev, simulacije prihodkov za določene storitve skupaj oz. celo po posameznih aktivnostih (sprejem, usmerjanje, dovoz, dostava), nejasna oz. med seboj nasprotujoča si razlaga podatkov med različnimi leti (2007, 2008 in 2009) za določen stroškovni nosilec (3), ne sodijo med formalne pomanjkljivosti vloge, ki so take narave, da vloge sploh ni mogoče vsebinsko obravnavati (niti po določbah 67. člena ZUP), ampak sodijo v okvir vsebinske presoje Agencije o tem, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za izdajo spornega soglasja oz. ali je tožnica te pogoje uspela izkazati, ali pa ne. Če jih je uspela izkazati, ji je Agencija dolžna izstaviti soglasje, če ne, soglasje zavrne z ustrezno argumentacijo, zakaj šteje, da pogoji za dvig cene niso izkazani.

Tožbeni ugovor, da je Agencija o tožničini vlogi (za izdajo soglasja k spremembi cen univerzalne poštne storitve) odločala po preteku zakonskega roka, ki je določen v četrtem odstavku 37. člena ZPSto-2, zaradi česar je nastopila zakonska domneva iz šestega odstavka 37. člena ZPSto-2 (da je Agencija dala soglasja k predlagani spremembi cen univerzalne poštne storitve) pa šteje sodišče, upoštevaje konkretno dejansko in pravno stanje zadeve, za neutemeljen. Po (že citiranem) 37. členu ZPSto-2 (splošni pogoji in cene) izda Agencija soglasje k splošnim pogojem in cenam poštnih storitev v 30 dneh od dneva prejema, če so potrebni dodatni podatki in izračuni, lahko po predhodnem obvestilu izvajalcu univerzalne storitve ta rok podaljša za 15 dni. Skupen rok za odločitev o zadevi je torej največ 45 dni (4. odstavek). Nadaljnjo določbo 6. odstavka istega člena, ki določa fikcijo izdaje soglasja za primer, če Agencija v tem roku soglasja ne izda, pa je potrebno po presoji sodišča razlagati namensko in v skladu z določbami 4. odstavka istega člena, ne pa v dobesednem smislu tako, kot to razlaga tožnik (izda in vroči). Iz določb 4. in 6. odstavka 37. člena namreč po presoji sodišča izhaja, da fikcija soglasja nastopi v primeru, če agencija v rokih iz 4. odstavka o zadevi ne odloči in odločitve ne izda. To pomeni, da je treba šteti odločitev za pravočasno sprejeto in izdano, če je v rokih iz 4. odstavka sprejeta in pisno poslana naslovniku, medtem ko sam datum vročitve naslovniku (tožnici) v ta rok ne šteje, saj je odvisen od raznih okoliščin, na katere Agencija nima vpliva (lahko bi prišlo celo do izmikanja oz. zavlačevanja prejema). Drugače povedano, fikcija iz. 6. odstavka 37. člena ZPSto-2 ne nastopi, če je odločitev v roku 30. oz. 45 dni sprejeta in dokazano poslana (odpremljena) naslovniku (tožnici).

V obravnavanem primeru je Agencija tožničino vlogo prejela dne 1. 3. 2010. Glede na to, da je tožnici nesporno poslala zahtevo za dopolnitev vloge, sodišče šteje, da je s tem uveljavljala dodaten 15-dnevni rok za dodatne podatke in izračune po 4. odstavku 37. člena ZPSto-2. Tako upoštevan 45-dnevni rok za odločitev je torej potekel v četrtek, 15. 4. 2010. Kot je razvidno iz spisov zadeve, je bil izpodbijani sklep, s katerim je bilo s strani Agencije o zadevi odločeno, na ta dan (torej na zadnji dan 45- dnevnega roka) odposlan tožnici. To dokazuje tako žig "odposlano" z datumom 15. 4. 2010, ki je na izpodbijanem sklepu v upravnih spisih zadeve, kot tudi datum prejema (pošiljke), ki je na "Poizvednici" št. 475/11, pošta 1102 Ljubljana (navedena poizvednica je bila sodišču naknadno poslana kot odgovor na zahtevo za predložitev vročilnice, ki bi dokazovala datum prejema izpodbijanega sklepa- listovna št. 39. sodnega spisa).

Upoštevaje navedeno, sodišče torej šteje, da je Agencija v obravnavanem primeru o vlogi odločila pravočasno, na zadnji dan zakonskega roka iz 37. člena ZPSto-2 in jo isti dan (torej pravočasno) tudi poslala tožnici. Ker pa je njena odločitev iz navedenih razlogov nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in vrnilo zadevo Agenciji v ponovno odločanje. Agencija mora o zahtevanem soglasju odločiti v skladu s pravnim mnenjem sodišča (torej vsebinsko, ali so podani pogoji za zahtevano spremembo cen ali ne) v 30- dnevnem roku iz 4. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Tožbeni ugovor, da je izpodbijani sklep izdala oseba, ki ni imela veljavnega pooblastila (g. D.D. po pooblastilu v.d. direktorja A.A., je neutemeljen, saj iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi bil takratni v. d. direktor A.A. v času, ko je pooblastilo podpisal, že razrešen s strani pristojnega organa (Vlade RS).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta (izpodbijanega sklepa) niso bila upoštevana pravila postopka, zato ji je ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/07). Ker je tožnico, ki je v tem upravnem sporu uspela, zastopal odvetnik, ji v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v pavšalnem znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV.