Jedro

Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat, tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine, lahko na podlagi četrtega odstavka 123. člena v zvezi s 422. členom ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine, ki se mu glede na citirani določili odmeri v višini največ 15 % zneska vdovske pokojnine. Preostali del vdovske pokojnine (85 %) je predmet souživanja in v celoti pripada preostalemu upravičencu do vdovske pokojnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 252,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z odločbama tožene stranke (št. 34-0937154 z dne 21. 11. 2005 in št. P-937154 z dne 6. 6. 2006) je bila tožnici od 1. 12. 2005 dalje odmerjena vdovska pokojnina v znesku 253,03 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo drugostopenjsko odločbo, v prvostopenjski odločbi pa je prvi odstavek izreka nadomestilo z besedilom: “Razvezani vdovi, K. S., roj. 22. 2. 1930, se od 1. 12. 2005 dalje odmeri vdovska pokojnina v znesku 442,80 EUR na mesec.“ Ugotovilo je, da vdovska pokojnina po pokojnem zavarovancu znaša 506,06 EUR. Ker je vdova P. M. K. na podlagi četrtega odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) upravičena do 12,5 % deleža vdovske pokojnine (63,26 EUR), je sodišče tožnici, ki je razvezana vdova po pokojnem zavarovancu, priznalo preostali delež vdovske pokojnine (442,80 EUR). Presodilo je, da ZPIZ-1 za primer souživanja vdovske pokojnine ne predvideva, da bi skupna vdovska pokojnina znašala manj kot 70 % od osnove za njeno odmero.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da ob upoštevanju prvega odstavka 165. člena ZPIZ-1 tožnici kot souživalki pravice pripada le polovica zneska vdovske pokojnine.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker je v skladu s 4. točko 358. člena tega zakona spremenilo prvostopenjsko sodbo, čeprav bi jo moralo razveljaviti in vrniti v novo sojenje prvi stopnji. Sklicevanje izpodbijane sodbe na 165. člen ZPIZ-1 je napačno, saj to določilo ureja delitev družinske in ne vdovske pokojnine. P. M. K. že prejema starostno pokojnino, zato je upravičena le do dela vdovske pokojnine, vendar ne v višini polovice 70 % osnove, temveč največ 15 % te osnove. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo obravnavanje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Zmoten je revizijski očitek drugostopenjskemu sodišču, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločilo po 4. točki 358. člena ZPP, namesto da bi sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje. V skladu s citiranim določilom ZPP mora sodišče druge stopnje s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje zavzelo drugačno stališče kot sodišče prve stopnje glede vprašanja, v kakšnem deležu se vdovska pokojnina razdeli med razvezanega zakonca pokojnega zavarovanca in zakonca iz poznejše zakonske zveze. S tem je le drugače uporabilo materialno pravo glede pravno pomembnega vprašanja, v dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe pa ni poseglo. Izpodbijano sodbo je zato utemeljeno oprlo na določilo 4. točke 358. člena ZPP.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnici je bilo 31. 8. 1993 priznana pravica do družinske pokojnine (1) po pokojnem zavarovancu (ta ji je bil na podlagi pravnomočne sodbe o razvezi zakonske zveze dolžan plačevati preživnino). Dne 30. 11. 2005 je bila na podlagi zahteve vdove iz poznejše zakonske zveze pokojnega zavarovanca vdovska pokojnina ponovno odmerjena, in sicer v znesku 506,06 EUR. Vdovi iz poznejše zakonske zveze je bil zaradi prejemanja svoje starostne pokojnine na podlagi četrtega odstavka 123. člena v zvezi s 422. členom ZPIZ-1 priznan 12,5 % delež vdovske pokojnine. Predmet spora je vprašanje, do kakšnega deleža vdovske pokojnine je upravičena tožnica.

9. Pravico do vdovske pokojnine ima ob pogojih iz 110. člena ZPIZ-1 tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če ima po sodni odločbi oziroma po sporazumu pravico do preživnine in jo je užival do smrti zavarovanca (prvi odstavek 113. člena ZPIZ-1). Če ima zakonec iz poznejše zakonske zveze pravico do vdovske pokojnine, pridobi razvezani zakonec iz prejšnjega odstavka pravico do vdovske pokojnine kot souživalec (drugi odstavek citiranega člena).

10. Izpodbijani odločbi tožene stranke in drugostopenjska sodba temeljijo na stališču, da je tožnica upravičena le do polovice vdovske pokojnine, ker se ta v primeru souživanja deli med upravičence na enake dele. Revizija takšno stališče utemeljeno izpodbija. Sodišče druge stopnje je svojo presojo utemeljilo z določilom prvega odstavka 165. člena ZPIZ-1, po katerem se v primeru, če imajo pravico do družinske pokojnine samo člani ožje družine ali samo člani širše družine, pa nekateri od njih živijo ločeno, na zahtevo upravičenca družinska pokojnina deli na enake dele. Tega določila v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj ureja vsebinsko povsem drugačen primer. Izrecno se nanaša na delitev družinske in ne vdovske pokojnine, za to, da se pokojnina deli na enake dele, pa mora biti podana zahteva upravičencev. Poleg tega uporaba citiranega določila zahteva poprejšnjo uvrstitev članov družine med ožje ali med širše člane, pri čemer v ZPIZ-1 ni podlage za to, da bi se vdova po pokojnem zavarovancu in razvezana zakonska partnerka pokojnega zavarovanca šteli bodisi za ožjega bodisi za širšega družinskega člana.

11. Vsebina drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je v tem, da se v primeru (najmanj) dveh upravičencev do vdovske pokojnine le-ta odmeri samo enkrat (v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine; prvi odstavek 123. člena ZPIZ-1), tako odmerjena pokojnina pa je predmet souživanja upravičencev. V primeru, da sta obe osebi upravičeni zgolj do prejemanja vdovske pokojnine in ne obenem tudi do starostne ali invalidske pokojnine, se vdovska pokojnina razdeli med njiju na dva enaka dela, saj drugačna razdelitev deležev ne bi bila pravična, niti ni zanjo podlage v ZPIZ-1. Če pa je eden od upravičencev do vdovske pokojnine prejemnik starostne ali invalidske pokojnine, lahko na podlagi četrtega odstavka 123. člena v zvezi s 422. členom ZPIZ-1 zahteva le del vdovske pokojnine, ki se mu glede na citirani določili odmeri v višini največ 15 % zneska vdovske pokojnine. Ob upoštevanju drugega odstavka 113. člena ZPIZ-1 je preostali del vdovske pokojnine (85 %) predmet souživanja in v celoti pripada preostalemu upravičencu do vdovske pokojnine. S takšno porazdelitvijo deležev vdovske pokojnine (15 % - 85 %) upravičenca nista obravnavana neenakopravno. Možnost prejemanja 15 % deleža vdovske pokojnine ob istočasnem prejemanju lastne starostne ali invalidske pokojnine namreč predstavlja boniteto, katere višina je že sama po sebi omejena z določiloma četrtega in petega odstavka 123. člena ZPIZ-1. 12. Sodišče druge stopnje je institut souživanja vdovske pokojnine, če je enemu od upravičencev priznan 15 % delež pokojnine po četrtem odstavku 123. člena ZPIZ-1, razlagalo tako, da tudi v tem primeru drugemu upravičencu pripada le polovica zneska vdovske pokojnine (50 %). Za takšno razlago v ZPIZ-1 ni pravne podlage, saj zakon v primeru uporabe četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 ne določa, da upravičenca souživata vdovsko pokojnino v razmerju deležev 15 % - 50 %. Pri takšni razlagi bi tudi ostalo odprto vprašanje, kdo je souživalec preostalega 35 % deleža vdovske pokojnine – glede na drugi odstavek 113. člena ZPIZ-1 namreč upravičenci souživajo celotni znesek odmerjene vdovske pokojnine (vendar ne nujno v enakem deležu). S tem, ko zavod pravice do izplačila navedenega 35 % deleža ni priznal nikomur, si ga je očitno zadržal sam, za kar pa v določilih pokojninske zakonodaje nima podlage.

13. Ker je bil vdovi iz poznejše zakonske zveze na podlagi četrtega odstavka 123. člena ZPIZ-1 priznan 12,5 % delež vdovske pokojnine, je glede na zgoraj obrazloženo tožnica upravičena do preostalega deleža vdovske pokojnine (87,5 % oziroma 442,80 EUR na mesec), kakor je odločilo tudi sodišče prve stopnje(2). Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške revizijskega postopka, ki jih je sodišče ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (ZST – Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadaljnji, uradno prečiščeno besedilo) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) priznalo v znesku 252,83 EUR (206,56 EUR za sestavo revizije, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV).

Op. št. (1): Po ZPIZ-1 pripada vdovi pravica do vdovske pokojnine, in ne več do družinske pokojnine.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago napačno navedlo tudi določili 124. člena in tretje alinee 126. člena ZPIZ-1, saj se nanašata na drugačen primer, kot je obravnavani, vendar to ni vplivalo na samo pravilnost ugodilne odločitve (124. člen ureja odmero družinske pokojnine, tretja alinea 126. člena pa odmero vdovske pokojnine, če družinski člani izpolnjujejo pogoje za priznanje vdovske in družinske pokojnine).