Jedro

Pri plačilu nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki traja več kot 30 dni, v breme zdravstvenega zavarovanja, ne gre za črpanje dalj časa trajajoče pravice in tudi ne za dalj časa trajajoče razmerje, ki bi utemeljevalo izjemno varstvo dolžnika po prvem odstavku 347. člena OZ in bi izključevalo splošna pravila o zastaranju terjatev. Zato za terjatev za povračilo nadomestil plače ne velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, temveč petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo: (1) zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za zavarovanko D.C. za obdobje od 1. 5. 2011 do 29. 2. 2012 za polni delovni čas osem ur dnevno, (2) zahtevek za refundacijo razlike do celotnega (polnega) nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za zavarovanko D.C. za isto obdobje v skupni višini 2.871,58 EUR s pripadki ter (3) zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek zastaral, ker je potrebno v konkretnem primeru uporabiti pravila o zastaranju občasnih terjatev.

2. Proti tej sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila prepozno, zato se njen odgovor na pritožbo ne upošteva (drugi odstavek 344. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (delodajalec) je s tožbo na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ)2 od tožene stranke zahtevala vračilo razlike do celotnega (polnega) nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za zavarovanko D.C. za obdobje od 1. 5. 2011 do 29. 2. 2012 v skupni višini 2.871,58 EUR s pripadki. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je terjatev tožeče stranke zastarala, saj je tožeča stranka zahtevek za refundacijo vložila šele 18. 10. 2016. 7. Nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela urejajo predpisi iz področja socialne varnosti in predpisi iz področja delovnega prava. Čeprav Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)3 v 137. členu določa obveznost delodajalca, da v breme zdravstvenega zavarovanja izplačuje nadomestilo za čas odsotnosti z dela, to nadomestilo po svoji naravi ni pravica iz delovnega razmerja. To je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. O tem je sodna praksa enotna.4 Zato pritožbeni očitki, da gre za obveznost iz naslova delovnega razmerja niso utemeljeni.

8. Delodajalec ob posamezni odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev le za prvih 30 delovnih dni. V primeru daljše odsotnosti pa izvede izplačilo nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira.

9. Gre za posebno pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki zapade mesečno za vsak koledarski mesec zadržanosti od dela posebej. Zastaranje začne v skladu z določilom 21. člen Pravilnika o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (v nadaljevanju: Pravilnik)5 za posamezna mesečna nadomestila teči 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti nadomestilo izplačano.

10. Splošni zastaralni rok je v skladu z določilom 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)6 pet let. Izjeme (krajši zastaralni rok) za posamezne vrste terjatev lahko določi le zakon in jih je treba razlagati restriktivno. Glede na navedeno Pravilnik ne more določati zastaralnega roka v nasprotju z določili zakonov.

11. Prvi odstavek 347. člena OZ določa, da občasne terjatve zastarajo v roku treh let. Občasne terjatve so tiste terjatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih. Pri občasnih terjatvah ima upnik iz enakega pravnega naslova pravico zahtevati vedno nove izpolnitve v določenih časovnih presledkih. Krajši zastaralni rok je za te terjatve določen zaradi zaščite dolžnika. Če je upnik pasiven in svojih pravic ne uveljavlja sproti, se terjatve kopičijo, enkratno plačilo večjega števila teh terjatev pa je lahko za dolžnika posebno breme.

12. Drži, da gre pri terjatvi delodajalca za refunadacijo nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za terjatev, ki dospeva v določenih krajših časovnih presledkih in sicer enomesečnih presledkih, ker se plača obračunava mesečno. Ta okoliščina pa navedeni terjatvi še ne daje narave občasne terjatve iz prvega odstavka 347. člena OZ.

13. Terjatev delodajalca za povračilo nadomestila plače nastane le v primeru začasne zadržanosti delavca od dela zaradi bolezni. Začetka in trajanja odsotnosti ni mogoče vnaprej predvideti. Plačilo nadomestil delavcu zaradi začasne zadržanosti z dela s strani delodajalca v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja temelji na zakonu (137. člen ZDR-1) in ne dalj časa trajajočem pogodbenem razmerju med pravdnima strankama (delodajalcem in zavarovalnico). Že glede na izredno naravo obveznosti plačila nadomestila, ki nastane le v primeru izredne zadržanosti od dela, je povsem jasno, da nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja ni mogoče izplačevati v nedogled oziroma za neko daljše časovno obdobje. Gre za terjatev občasne dajatve, ki nastane zaradi izjemnih okoliščin za določen čas, ki je daljši od 30 delovnih dni, praviloma pa je krajši od enega leta. Skoraj gotovo pa je celoten čas izplačevanja krajši od treh let. 14. Glede na navedeno pri plačilu nadomestil plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ki traja več kot 30 dni, v breme zdravstvenega zavarovanja, ne gre za črpanje dalj časa trajajoče pravice in tudi ne za dalj časa trajajoče razmerje, ki bi utemeljevalo izjemno varstvo dolžnika po prvem odstavku 347. člena OZ in bi izključevalo splošna pravila o zastaranju terjatev. Zato za terjatev za povračilo nadomestil plače ne velja triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ, temveč petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Tako tudi sodba VSL I Cpg 1780/2013 z dne 6. 2. 2014. 15. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru treba uporabiti triletni zastaralni rok ni presojalo pravno odločilnih dejstev glede ugovora zastaranja v okviru pet letnega zastaralnega roka, pravne podlage in višine tožbenega zahtevka. Zato so ostala vsa pravno odločilna dejstva v zvezi z navedenim neugotovljena.

16. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava. To pa zato, ker se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do pravno odločilnih dejstev glede ugovora zastaranja v okviru pet letnega zastaralnega roka ter utemeljenosti pravne podlage in višine tožbenega zahtevka. Tako bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo pravno odločilna dejstva o ugovoru zastaranja v okviru pet letnega zastaralnega roka, pravni podlagi in višini tožbenega zahtevka, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo. Ker bi tako šele pritožbeno sodišče prvič presojalo pravno odločilna dejstva o zastaranju v okviru pet letnega zastaralnega roka, pravni podlagi in višini tožbenega zahtevka, bi to lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

17. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritožbeni očitki o nepravočasni predložitvi dokazov s strani tožene stranke niso utemeljeni. Iz sodnega spisa izhaja, da so bili dokazi priloženi že vlogi z dne 23. 11. 2016 (l. št. 22 do 29). To izhaja tudi iz prve (naslovne) strani vloge, kjer je kot priloga naveden upravni spis. Tožeča stranka pa v pritožbi ni zatrjevala, da priloge ne bi bile del upravnega spisa. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožena stranka ni predložila odločb sodišč, na katere se je sklicevala. Z izjemo odločb sodišč prve stopnje so odločbe ostalih sodišč praviloma javno objavljene. Zato njihova predložitev (z izjemo neobjavljenih odločb) ni potrebna.

18. Odločitev o stroških je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

19. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb materialnega prava o zastaranju o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

PRAVNI POUK Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št.: 2/1992 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št.: 21/2013 in naslednji. 4 Primerjaj: VDSS sodba Psp 314/2016 z dne 20. 10. 2016 in VIII Ips 206/2009 z dne 25. 1. 2011. 5 Ur. l. RS, št. 130/2004 in naslednji. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.