Jedro

Tožniku je bilo v preteklosti že večkrat podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in s tem dana možnost pridobivanja finančnih sredstev, tudi za poravnavo obveznosti do države, vendar pa je očitno vsa pridobljena sredstva porabil izključno za sebe in svojo družino. Tožnik je imel v vsem tem času več možnosti, da bi svoje obveznosti poravnal ali pa izkazal vsaj pripravljenost, da bi to storil (na primer, lahko bi zaprosil za poravnavo obveznosti v obrokih), pa tega ni storil niti po tem, ko ga je tožena stranka seznanila s svojimi ugotovitvami in tem, da neplačilo davčnih obveznosti šteje kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, torej kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku zavrnila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela tujca ter določila, da mora v roku 15 dni od dokončnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

2. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je pri odločanju o tožnikovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela tujca, po uradni dolžnosti pridobila nekatere podatke. Ugotovila je, da tožnik ni zabeležen v policijskih evidencah. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v času od 24. 12. 2014 do trenutka vložitve prošnje večkrat spremenil zavarovalno podlago in delodajalca. Tožena stranka je vedno, ko je prejela tožnikove plačilne liste, te poslala Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) v preverjanje. Ta je v odgovoru z dne 5. 8. 2015 toženi stranki sporočila, da tožnik do tega dne nima plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila; v odgovoru z dne 20. 10. 2015 navedla, da je FURS Koper sprožil postopek davčne izvršbe proti tožniku, saj je bilo ugotovljeno, da že več let ni poravnal nobenih davčnih obveznosti; z dopisom z dne 30. 11. 2015 pa prav tako sporočila, da tožnik nima poravnanih do tega dne evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jih je potekel rok plačila.

3. Tožena stranka je tožnika seznanila z opisanimi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, kot tudi s tem, da je ugotovila, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja ter mu dala možnost, da se o tem izjasni. Tožnik je s pisno izjavo toženi stranki predložil dokazilo, da ima urejeno zdravstveno zavarovanje do 19. 1. 2016 in je zato štela, da ta pogoj za pridobitev dovoljenja po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) tožnik izpolnjuje. Tožnik je v pisni izjavi nadalje navajal, da je pogosto menjal delodajalce zato, ker ti niso izpolnjevali svojih pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, kar pa ne pomeni, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Razlog, da ni poravnal davčnih obveznosti je v tem, da je v preteklosti opravljal dejavnost samostojnega podjetnika v gradbeništvu, vendar pa ni prejemal plačil za opravljeno delo. Plačilna nedisciplina na tem področju je sicer splošno znana. Poudaril je, da se je od konca leta 2000 dalje pretežno zadrževal na območju RS, da ni bil nikoli kaznovan in da je dosledno spoštoval vse veljavne predpise ter zato doslej ni imel težav pri pridobivanju dovoljenj za začasno prebivanje in delo tujca. Meni, da ne obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, pri odločanju pa je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Kolikor bi tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila, bi bil onemogočen pri opravljanju pridobitve dejavnosti, s katero ustvarja prihodke za sebe in svojo družino.

4. Tožena stranka je pred sprejemom odločitve še enkrat preverila ali ima tožnik poravnane davčne obveznosti, vendar pa ji je FURS sporočil, da teh obveznosti tožnik do dne 16. 12. 2015 ni poravnal. Glede na to, da tožnik davčnih obveznosti nima poravnanih že nekaj let, je tožena stranka ocenila, da je to zadosten razlog za domnevo, da se kot tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, torej, da tudi v bodoče ne bo spoštoval davčne zakonodaje. Pojasnila je še, da je tožnik predlagal, naj se ga v zadevi zasliši, vendar pa se za to ni odločila, saj so podatki o neporavnanih davčnih obveznosti, ki so jih posredovali uradni organi, neizpodbitno dejstvo, tožniku pa je bila dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavi. Poudarila je tudi, da je tožniku vrsto let podaljševala dovoljenje za začasno prebivanje in delo, s čimer mu je bila dana možnost pridobivanja finančnih sredstev in to s spoštovanjem pravnega reda Republike Slovenije. Iz dokazil v postopku pa je razvidno, da je tožnik tako možnost zlorabil in preživljal svojo družino z ustvarjanjem dolgov do države, kar tožena stranka šteje za nedopustno in je zato njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela tujca zavrnila.

5. Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da ima veljavno dovoljenje za delo v Republiki Sloveniji in da so nesporne ugotovitve tožene stranke, da je večkrat menjal delodajalca in da nima poravnanih vseh davčnih obveznosti do države, vendar pa te okoliščine ne potrjujejo zaključka tožene stranke, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik, enako kot v svoji izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pojasnjuje, da je razlog, da je večkrat menjal delodajalce, v tem, da ti niso izpolnjevali pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, neporavnane davčne obveznosti pa so posledica dejstva, da je opravljal delo samostojnega podjetnika in da za svoje delo ni prejel plačila. Sporno je, da zgolj zaradi teh okoliščin tožena stranka domneva, da se ne bo podrejal pravnemu redu, pri odločanju pa bi morala upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Pojasnjuje, da že od konca leta 2000 dalje živi s svojo družino v Sloveniji, doslej še ni bil kaznovan in je tudi dosledno upošteval vse veljavne predpise. Meni, da bi tožena stranka morala pri ugotavljanju razlogov za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu, upoštevati vse okoliščine primera. Tožnik obžaluje, da nima poravnanih davčnih obveznosti, vendar do tega ni prišlo po njegovi krivdi. Poudarja, da je predlagal, naj ga tožena stranka zasliši, saj bi s tem lahko dokazal svoje trditve, vendar pa ta tega nezakonito ni storila. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjske, podrobneje pa še drugostopenjske odločbe, po oceni sodišča navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

8. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca je dovoljenje, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Po določbi četrtega odstavka 37. člena ZTuj-2 se to dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena. Drugi odstavek 37. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje citirana zakonska odločba, določa, da se enotno dovoljenje za prebivanje in delo tujca lahko izda, če tujec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alineje prvega odstavka 55. člena tega zakona.

9. Sodišče ugotavlja, da so v 55. členu ZTuj-2 taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 6. alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pojasnila je, da tožnik že več let nima poravnanih davčnih obveznosti, posebej pa izpostavila, da mu je večkrat podaljšala dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ter mu s tem dala možnost, da te obveznosti izpolni, česar pa ni storil. Na tej podlagi tožena stranka utemeljuje svojo presojo, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik kot tujec ne po podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, torej, da njegovo dosedanje ravnanje kaže, da zelo verjetno tudi v bodoče ne bo spoštoval pravil davčne zakonodaje. Sodišče taki presoji tožene stranke pritrjuje.

10. Med strankama ni sporno, da tožnik nima poravnanih davčnih obveznosti. To tožnik priznava, vendar pa meni, da do tega ni prišlo po njegovi krivdi, pač pa zato, ker mu drugi, v času, ko je posloval kot samostojni podjetnik v gradbeništvu, niso plačali za opravljena dela. Prepričan je, da zgolj zato, ker ni mogel poravnati davčnih obveznosti, še ni mogoče šteti, da se ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, vendar pa sodišče z njim ne soglaša. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka večkrat preverjala ali ima tožnik poravnane svoje obveznosti in ga z odgovori FURS, iz katerih izhaja, da več let ni poravnal evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev in da je FURS zoper njega sprožil postopek davčne izterjave, seznanila, prav tako pa tudi seznanila, da so neporavnane davčne obveznosti do države razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Četudi je bil torej tožnik seznanjen z ugotovitvami tožene stranke in seznanjen tudi z možnimi posledicami neporavnanih obveznosti, pa niti takrat niti kasneje ni storil ničesar v smeri poravnave dolgov do države. Sodišče se pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da je bilo tožniku v preteklosti že večkrat podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve in s tem dana možnost pridobivanja finančnih sredstev, tudi za poravnavo obveznosti do države, vendar pa je očitno tožnik vsa pridobljena sredstva porabil izključno za sebe in svojo družino. Tožnik je imel v vsem tem času več možnosti, da bi svoje obveznosti poravnal ali pa izkazal vsaj pripravljenost, da bi to storil (na primer, lahko bi zaprosil za poravnavo obveznosti v obrokih), pa tega ni storil niti po tem, ko ga je tožena stranka seznanila s svojimi ugotovitvami in tem, da neplačilo davčnih obveznosti šteje kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, torej kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca. Zgolj pavšalno sklicevanje tožnika na to, da mu niso bila plačana dela, ko je še posloval kot samostojni podjetnik, ne da bi vsaj skušal rešiti nastalo situacijo ter ne da bi pokazal interes, da bi to storil, ne more omajati utemeljene ugotovitve tožene stranke, da je tožnik s svojim večletnim neplačilom obveznosti do države, torej z nespoštovanjem davčne zakonodaje, pokazal tendenco, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije na tem področju (smiselno enako Upravno sodišče RS, primeroma v zadevah opr. št. III U 340/2014, III U 367/2014).

11. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da bi morala tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevati tudi načelo sorazmernosti, ne da bi to svojo trditev argumentiral. Ne glede na to, sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojih obveznosti do države ni poravnal kar več let in da tega ni storil niti po tem, ko mu je bila z večkratnim podaljševanjem dovoljenja za prebivanje in delo dana možnost, da svoje obveznosti izpolni, kar pomeni, da je to možnost dejansko zlorabil le za lastno preživljanje in preživljanje svoje družine. Sodišče zato meni, da je odločitev tožene stranke, ne le skladna z določbami ZTuj-2, pač pa tudi sorazmerna tako ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi trditvi, da je tožena stranka postopala nezakonito, ker ni sledila njegovemu predlogu, da ga zasliši. Skladno z 9. členom ZUP mora biti stranki pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Kolikor za posamezna dejanja v postopku ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se opravijo, se lahko opravijo tudi pisno. ZUP torej ne zahteva, da bi moral upravni organ stranko ustno zaslišati niti tega, da bi moral izvesti vsak dokaz, ki ga stranka predlaga, pač zgolj to, da stranko s svojimi ugotovitvami seznani in ji da možnost, da se o njih izjavi, medtem ko je izbira načina te izjasnitve odločitev procesnega vodstva upravnega organa. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožena stranka tožnika s svojimi ugotovitvami seznanila in mu dala možnost, da se o njih izjavi, tožnik pa se je na njem poziv pisno odzval. Tožena stranka je v odločbi pojasnila, zakaj se ni odločila, da bi tožnika v obravnavanem primeru dodatno zasliševala in sodišče tej utemeljitvi pritrjuje. Ob upoštevanju opisanih dejstev zato sodišče meni, da ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da je tožena stranka s tem, ko se ni odločila za zaslišanje tožnika, ravnala nezakonito, torej smiselno, ne sledi trditvi, da je kršila pravila upravnega postopka.

12. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.