Jedro

V obravnavanem primeru je dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Reorganizacija tožene stranke je bila posledica rezultatov poslovanja tožene stranke, v okviru reorganizacije pa je bila izvedena odprodaja proizvodnje plastičnih tub, zaradi česar se je zmanjšala potreba po delu večjega števila delavcev, med katerimi je bil tudi tožnik, ki je opravljal delo skrbnika linije pri proizvodnji plastičnih tub, to je na programu, ki ga je tožena stranka ukinila oziroma linijo proizvodnje plastičnih tub odprodala.

Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je ugotovila, da so postali presežni vsi skrbniki linij, ki so delali na ukinjenem programu, torej tudi tožnik, saj uporaba kriterijev za izbiro presežnega delavca na delovnem mestu skrbnik linij med skrbniki linij na ukinjenem programu in še delujočih programih, ki opravljajo različno delo in med seboj niso zamenljivi, ne pride v poštev. Zlasti ne zato, ker delo skrbnikov linij na preostalih še delujočih proizvodnih linijah ni postalo nepotrebno. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita zato, ker ni bila opravljena izbira med skrbniki različnih linij po kriterijih iz programa, napačna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da se glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke: - da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 5. 11. 2012, ki jo je dne podala tožena stranka tožeči stranki, v celoti nezakonita in se razveljavi; - da je tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji od dne 14. 7. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ji priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred dnem 14. 7. 2013, ji za vsak mesec posebej od dne 14. 7. 2013 dalje obračunati nadomestilo mesečne bruto plače, ki znaša za polni delovni čas 1.128,00 EUR, odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati neto zneske nadomestila plače, ki je za čas od 12. 8. 2013 dalje zmanjšana za prejeto neto nadomestilo za brezposelnost, ter ji od pripadajočih neto zneskov nadomestila plač plačati zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti mesečne plače v plačilo, pa do plačila, v roku 8 dni.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo: „I. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 5. 11. 2012, ki jo je dne podala tožena stranka tožeči stranki, v celoti nezakonita in se razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji od dne 14. 7. 2013 dalje vzpostaviti delovno razmerje, ki ne bo prekinjeno zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ji priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred dnem 14. 7. 2013, ji za vsak mesec posebej od dne 14. 7. 2013 dalje obračunati mesečno bruto plačo (pravilno: nadomestilo bruto plače), ki znaša za polni delovni čas 1.128,00 EUR, odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati neto zneske plače (pravilno: nadomestila plače), ki je za čas od 12. 8. 2013 dalje zmanjšana za prejeto neto nadomestilo za brezposelnost, ter ji od pripadajočih neto zneskov plač plačati zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po zapadlosti mesečne plače v plačilo, pa do plačila, v roku 8 dni.

Kar je zahtevala tožeča stranka več, t.j. izplačilo neto plače, ki za čas po 12. 8. 2013 ni zmanjšano za prejeto neto nadomestilo za brezposelnost, se zavrne.

III. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 454,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Tožena stranka v zakonskem roku vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava ter Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita. V izpodbijani sodbi se pravilno povzema 4. točka Programa razreševanja presežnih delavcev pri toženi stranki, kjer so navedeni kriteriji, ki jih bo tožena stranka uporabila “pri ugotavljanju delavcev, ki opravljajo ista dela oziroma so zaposleni na istih delovnih mestih in katerih delo bo postalo nepotrebno“. Napačen pa je zaključek sodišča, da bi morala tožena stranka pri izbiri presežnega delavca - skrbnika linije, katerega delo je prenehalo zaradi odprodaje programov, uporabiti kriterije iz 4. točke programa in v tem okviru medsebojno primerjati skrbnike linij vseh proizvodnih programov. Tožena stranka je odprodala proizvodnjo plastičnih tub, kjer je tožnik opravljal svoje delo, in odpovedala delovno razmerje vsem skrbnikom linij, ki so delali v programu, ki je bil pri toženi stranki ukinjen, zato pri ugotavljanju presežnih delavcev ni mogla uporabiti kriterijev, določenih v programu. Ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka v kategorijo presežnih delavcev sicer lahko umestila le skrbnike ukinjenih programov, vendar bi to morala določno opredeliti v programu. Tožena stranka je v programu določno navedla, da se kriteriji uporabljajo le za delavce, katerih delo je postalo nepotrebno, torej za tiste skrbnike linij, ki delajo na ukinjenih proizvodnih linijah. Izpodbijana sodba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 10. 1. 2012, opr. št. VIII Ips 219/2010, iz katere dejansko izhaja, da se kriteriji lahko uporabijo le za določeno proizvodno enoto, nikakor pa ne, da bi tožena stranka, če bi želela v kategorijo presežnih delavcev umestiti le skrbnike določene proizvodne linije, to morala določno opredeliti v programu. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da so sicer skrbniki linij delali na vseh programih, vendar so bile specifike linij tako velike, da premeščanje skrbnikov linij med posameznimi programi ni bilo mogoče. Prav zaradi navedene specifike dela je tožena stranka v programu predvidela le kriterije za primerjavo med delavci, katerih delo postane nepotrebno, in ne med vsemi delavci, ki delajo na določenem delovnem mestu, pri čemer pa ni relevantno, da so vsi skrbniki linij imeli enak opis del in nalog. Stališče pritožnice pa potrjuje tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 2. 2013, opr. št. Pdp 1182/2012, v kateri je bilo ugotovljeno, „da je bila tožena stranka pri izbiri delavca, ki bo prejel odpoved, dolžna uporabiti kriterije, določene z 18. členom panožne kolektivne pogodbe, le v primeru, da gre za delavce, ki so primerljivi oziroma medsebojno zamenljivi.“ Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je ugotovila, da so postali presežni vsi skrbniki linij, ko so delali na ukinjenih programih, torej tudi tožnik, in jim drugega dela ne more ponuditi, zaradi česar tudi ni bilo potrebe po uporabi kriterijev iz programa, na podlagi katerih bi tožena stranka ugotavljala, katerega izmed skrbnikov linije, ki je bila ukinjena, bo uvrstila med presežne delavce.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, ker pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je sprejeta odločitev napačna.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Upoštevalo je tudi določbe ZDR, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. do 101. člen ZDR).

Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo v sodni praksi (npr. v sodni odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in v drugih odločbah) zavzeto stališče, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela (poslovnih odločitev o reorganizaciji družbe) sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca – v okviru spora o presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo potrjujejo izvedeni dokazi, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Reorganizacija tožene stranke je bila posledica rezultatov poslovanja tožene stranke, v okviru reorganizacije pa je bila izvedena odprodaja proizvodnje plastičnih tub, zaradi česar se je zmanjšala potreba po delu večjega števila delavcev, med katerimi je bil tudi tožnik, ki je opravljal delo skrbnika linije pri proizvodnji plastičnih tub, to je na programu, ki ga je tožena stranka ukinila oziroma linijo proizvodnje plastičnih tub odprodala. Ker je šlo za predvideno odpoved večjemu številu delavcev, je tožena stranka dne 10. 8. 2012 uveljavila program razreševanja trajnih presežkov, po katerem je bila predvidena odpoved pogodbe o zaposlitvi 30 delavcem. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je resnični poslovni razlog (organizacijski oz. ekonomski) za redno odpoved pogodb o zaposlitvi tožniku in drugim delavcem, katerih delo je postalo nepotrebno, dokazan, kar pomeni, da ni šlo le za navidezno reorganizacijo oziroma ukrep, na podlagi katerega bi tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič in na tej podlagi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Pravilno je presodilo, da je bil postopek izpeljan v skladu z določbami ZDR, da je tožena stranka izpolnila obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR in preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, vendar takšnega dela zanj ni bilo, ter da je tožena stranka pravilno upoštevala tudi dejstvo, da je bil tožnik v času podaje odpovedi in ob izteku odpovednega roka v bolniškem staležu, zato mu je delovno razmerje ustrezno podaljšala za čas po izteku odpovednega roka po določbi 3. odstavka 116. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila podana odpoved le zato, ker je bil v bolniškem staležu, saj je dejansko obstajal poslovni razlog, zaradi katerega so bile pogodbe o zaposlitvi odpovedane večjemu številu delavcev, med njimi tudi tožniku in vsem drugim proizvodnim delavcem, ki so delali na ukinjenem programu oziroma na liniji plastičnih tub, ki je bila odprodana.

Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je sodišče prve stopnje preverilo, ali so bile upoštevane določbe Programa razreševanja presežnih delavcev, zlasti 4. točke programa, v kateri je določena ukinitev nekaterih delovnih mest (med katerimi ni delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik) ter zmanjšanje števila zaposlenih na obstoječih delovnih mestih grafik, samostojni tehnolog grafik, pomožni delavec v proizvodnji in skrbnik linij. V 4. točki programa je tudi določeno, da bo tožena stranka pri ugotavljanju delavcev, ki opravljajo ista dela oziroma so zaposleni na istih delovnih mestih in katerih delo bo postalo nepotrebno, uporabila določene kriterije (osebni pristop do dela – kršenje obveznosti, osebne ocene nadrejenih...; usposobljenost, večopravilnost, mobilnost; strokovna izobrazba; starši dveh ali več mladoletnih otrok ali edini hranitelj družine z mladoletnimi otroki).

Tožena stranka je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, na podlagi dejstva, da dela na proizvodni liniji plastičnih tub ni več (ker je bila linija odprodana), podala odpovedi pogodb o zaposlitvi vsem proizvodnim delavcem, ki so opravljali delo na tej liniji, vključno s tožnikom – skrbnikom linij. Po izvedbi programa sta pri toženi stranki delovala še program aluminijastih tub in laminatnih tub, na katerem delo še naprej opravljajo tudi skrbniki linij. Kljub dejstvu, da je bil postopek odpovedi izveden pravilno in da je dokazan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila odpoved nezakonita. Zavzelo je namreč stališče, da tožena stranka pri določitvi tožnika za presežnega delavca ni uporabila kriterijev iz 4. točke programa, upoštevajoč vse delavce, ki so delali na delovnih mestih skrbnik linij, čeprav bi glede na vsebino programa o razreševanju presežnih delavcev to morala storiti, ker tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno. Po presoji prvostopenjskega sodišča se je le zmanjšala potreba po številu delavcev na delovnem mestu skrbnik linij, pri toženi stranki pa so imeli sistemizirano le eno delovno mesto skrbnika linij (na katerem je bilo zaposlenih več izvajalcev), tožnik pa je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik linij, ne pa za skrbnika linij na posameznem programu. Prvostopenjsko sodišče je še izpostavilo, da gre za delovno mesto skrbnika linij z enim opisom del in nalog. Iz vseh teh razlogov je presodilo, da bi morala tožena stranka pri izbiri presežnega delavca na delovnem mestu skrbnik linij opraviti primerjavo med skrbniki linij vseh proizvodnih programov in uporabiti kriterije iz 4. točke programa, če bi želela v kategorijo presežnih delavcev umestiti skrbnike le določene proizvodne linije, to je tiste, ki jo je ukinila, pa bi morala to določno opredeliti v programu. Sodišče prve stopnje je nadalje štelo, da glede na vsebino sprejetega programa niso pomembne izpovedi prič o specifiki dela skrbnikov linij na posameznih linijah (poizvodnih programih), ki so onemogočale premeščanje skrbnikov med posameznimi programi (ko tudi v primeru izpada zaradi bolniškega staleža ni bilo možno nadomeščanje odsotnega skrbnika linije s skrbnikom linije iz drugega programa).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita zato, ker ni bila opravljena izbira med skrbniki različnih linij po kriterijih iz programa, napačna. Zgolj dejstvo, da gre za eno samo delovno mesto skrbnik linij z enakim opisom in da tudi v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da se sklepa za delovno mesto skrbnika linij na točno določenem proizvodnem programu, še ne pomeni, da so vsi skrbniki linij opravljali enako delo na istem delovnem mestu. Ne gre le za več izvajalcev na istem delovnem mestu. Bistveno je, da gre za delovna mesto s posebno specifiko, odvisno od linije, na kateri skrbnik linije opravlja svoje delo, ter da skrbniki linije opravljajo delo na različnih strojih in imajo različno usposobljenost za delo, tako da premeščanje skrbnikov linij med posameznimi programi ni mogoče in skrbniki linij na različnih programih med seboj niso zamenljivi. Zato tožena stranka ni ravnala v nasprotju s programom, ker je odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku – skrbniku linij na ukinjenem programu – liniji plastičnih tub. Iz 4. točke programa o razreševanju presežnih delavcev namreč izhaja, da se kriteriji uporabijo „pri zaposlenih na istih delovnih mestih, katerih delo je postalo nepotrebno“, kot pravilno izpostavlja pritožba, delovnih mest skrbnikov linij na različnih proizvodnih linijah (ukinjenih in še delujočih) pa zaradi njihove specifičnosti in nezamenljivosti delavcev, ki delajo kot skrbniki na različnih linijah, ni mogoče šteti za ista delovna mesta.

Pritrditi je torej potrebno pritožbi, saj je tožena stranka ravnala zakonito, ko je ugotovila, da so postali presežni vsi skrbniki linij, ki so delali na ukinjenem programu, torej tudi tožnik, saj uporaba kriterijev za izbiro presežnega delavca na delovnem mestu skrbnik linij med skrbniki linij na ukinjenem programu in še delujočih programih, ki opravljajo različno delo in med seboj niso zamenljivi, ne pride v poštev. Zlasti ne zato, ker delo skrbnikov linij na preostalih še delujočih proizvodnih linijah ni postalo nepotrebno. Pritožba se tudi utemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča v podobnih primerih, pri čemer gre v zadevi opr. št. Pdp 1182/2012 z dne 14. 2. 2013 nedvomno res za primer, podoben obravnavanemu. V tej sodbi je bila s strani tožeče stranke vložena revizija, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013 zavrnilo.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.