Jedro

Gre za pogodbo med upnikom in tretjim (novim dolžnikom), kar ustreza pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu iz 432. člena OZ, s katero tretji vstopi v zavezo poleg dolžnika. Uporaba izraza „prevzame dolg“ ne spremeni pravne narave pogodbe. Prevzem dolga se namreč po določbi 427. člena OZ opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom (tretjim), v katero mora privoliti tudi upnik. Tožena stranka niti ni trdila, da bi pogodbo sklenila tožena stranka in P.L., poleg tega pa iz pogodbe med tožečo stranko in novim dolžnikom ne izhaja, da bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke štela, da je obveznost prenehala. S sklenitvijo dogovora o saniranju obveznosti zato obveznost tožene stranke ni prenehala.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sklep o stroških se delno ugodi, tako, da se znesek stroškov, ki jih mora tožeči stranki povrniti tožena stranka spremeni in stroški postopka na prvi stopnji znašajo 6.924,07 EUR (namesto 9.007,97 EUR).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo spornem delu ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženca v višini 273.164,66 EUR. Gre za terjatev iz naslova vrnitve sredstev, ki jih je tožeča stranka nakazala toženi kot svojemu pooblaščencu v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za plačilo komunalnega prispevka in ki jih je tožena stranka dobila vrnjene od občine, oziroma jih je že pred tem brez pravne podlage zadržala. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo še o pravdnih stroških in sicer mora tožena stranka tožeči povrniti 9.007,97 EUR pravdnih stroškov.

Glede sodbe

2. Zoper sodbo se v delu, v katerem prisojeni znesek presega 189.664,59 EUR, pritožuje tožena stranka. Znesek 83.482,07 EUR (razlika med višino sredstev, vrnjenih s strani občine in v sodbi ugotovljeno terjatvijo) je sestavljen iz zneska 45.000 EUR (še nevrnjen del zadržanih sredstev) in zamudnih obresti od prisojene glavnice, nateklih od 11.6.2010 do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Opozarja na nasprotje v sodbi v delu, v katerem sodišče opredeljuje časovne meje pravnomočnosti. Najprej navaja, da je bila sodba pridržana in izdana 11.3.2016, nato pa navaja, da zaradi časovnih meja pravnomočnosti, ki naj bi zajemale le obdobje do zadnjega naroka, ni upoštevalo plačila, izvedenega marca 2015 (to je 1.000 EUR). Tudi sicer pa sodišče napačno ni upoštevalo, da je terjatev v višini 70.000 EUR (ki je predmet delnih poplačil) v razmerju do tožene stranke ugasnila, saj je tožeča stranka s P.L. sklenila pogodbo o prevzemu dolga. Sodišče je namreč napačno opredelilo pogodbo kot pristop k dolgu in to kljub izrecni določbi v „Dogovoru o saniranju obveznosti“, da P.L. dolg prevzema nase osebno. Da tožena stranka s prevzemom dolga ne bi soglašala, stranki med postopkom nista trdili, zato gre za sodbo presenečenja, še zlasti ob dejstvu, da se je ravno tožena stranka ves čas postopka sklicevala na to, da gre za pogodbo o prevzemu dolga in da je soglasje lahko tudi konkludentno ali kot naknadna odobritev. Če bi bila vsebina pogodbe drugačna od zapisane, bi to morala dokazati tožeča stranka, vendar ta v tej smeri ni niti predlagala nobenega dokaza. Sodišče je izven trditvene podlage ugotavljalo, da naj bi bil dogovor sklenjen, ker je bil nad prvotnim dolžnikom začet stečajni postopek in da naj bi bil dolžnik seznanjen s slabim finančnim stanjem novega dolžnika. Glede zneska 70.000 EUR je bil tudi neutemeljeno zavrnjen ugovor zastaranja, saj bi ta znesek tožeča stranka lahko zahtevala takoj po izdaji odločbe o komunalnem prispevku, ki ji je bila osebno vročena. Da je bila tožeča stranka z odločbo seznanjena, je konkretno izpovedal P.L., napačno pa je sodišče uporabilo izpovedbo M.Č., ki glede tega vprašanja ni bil predlagan kot priča (in na kar je tožena stranka pravočasno opozorila na naroku). Ker je bil ugovor zastaranja utemeljen, je treba ustrezno zmanjšati tudi zamudne obresti. Sporne so tudi zamudne obresti, saj je prejšnji zakoniti zastopnik tožene stranke navajal, da sta se stranki v upanju, da bo gradbeno dovoljenje vseeno izdano, dogovorili, da lahko sredstva zadrži. Do tega vprašanja se sodišče niti ni opredelilo. M.Č. v zvezi s tem ni bil predlagan kot priča. 3. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo časovne meje pravnomočnosti. Mejnik zanje je namreč trenutek zaključka glavne obravnave. Sodišče zato ne more upoštevati plačil, opravljenih po zaključku glavne obravnave (1) 11.3.2016, torej tudi ne plačila, zapadlega 15.3.2016. 5. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede pravne narave Dogovora o saniranju obveznosti (priloga B10). Z njim sta se tožeča stranka in P.L. dogovorila, da P.L. prevzema dolg v višini 70.000 EUR osebno in ga bo poplačeval mesečno. Gre torej za pogodbo med upnikom in tretjim (novim dolžnikom), kar ustreza pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu iz 432. člena Obligacijskega zakonika (OZ), s katero tretji vstopi v zavezo poleg dolžnika. Uporaba izraza „prevzame dolg“ ne spremeni pravne narave pogodbe. Prevzem dolga se namreč po določbi 427. člena OZ opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom (tretjim), v katero mora privoliti tudi upnik. Tožena stranka niti ni trdila, da bi pogodbo sklenila tožena stranka in P.L., poleg tega pa iz pogodbe med tožečo stranko in novim dolžnikom ne izhaja, da bi tožeča stranka v razmerju do tožene stranke štela, da je obveznost prenehala. S sklenitvijo Dogovora o saniranju obveznosti zato obveznost tožene stranke ni prenehala. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obveznost prenehala za zneske plačil na podlagi Dogovora, opravljene do zaključka glavne obravnave.

7. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča terjatev na plačilo 70.000 EUR v razmerju do tožene stranke ni zastarala, saj je tožeča stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko 8.4.2013. Tožena stranka je v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja nastopala kot pooblaščenec tožeče. Ni sporno, da je za potrebe plačila komunalnega prispevka dne 30.1.2008 tožeča stranka toženi nakazala znesek 259.664,59 EUR. Občina pa je komunalni prispevek odmerila le na znesek 189.664,59 EUR (torej za 70.000 EUR nižji) in je ta znesek tožena stranka občina nakazala že 29.1.2008. Ko se je dokončno izkazalo, da gradbeno dovoljenje ne bo izdano, je občina 11.6.2010 toženi stranki vrnila plačanih 189.664,59 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se vse odločbe občine, ki so se nanašale na tožečo stranko, le-tej vročale po toženi stranki. Iz izpovedi P.L. ne izhaja, da bi bila tožeča stranka o konkretni odločbi obveščena (tudi pritožba ne pove, kje konkretno naj bi bila taka izjava razvidna iz zapisnika zaslišanja). Nasprotno, P.L. je izpovedal, da je občina odločbe vročala toženi stranki kot pooblaščencu. Dopisi tožene stranke, ki so v spisu, še dodatno potrjujejo, da tožeča stranka vse do začetka stečajnega postopka zaradi ravnanja tožene stranke, ki ji tega ni sporočila in je denar zadržala, ni vedela, da je bil komunalni prispevek odmerjen v nižjem znesku. Zato se tožena stranka na zastaranje ne more sklicevati in je odločitev, da terjatev ni zastarala, pravilna. Očitek v zvezi s pričo M.Č. je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje svojega zaključka v zvezi z vročanjem ni oprlo na izpoved M.Č.. Ker je utemeljen zahtevek na plačilo tudi 70.000 EUR, so pravilno obračunane tudi obresti.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved P.L., po kateri naj bi bil med strankama dogovor, da lahko tožena stranka sredstva zadrži v upanju, da bo gradbeno dovoljenje vseeno izdano. Ker je tožeča stranka (po delnem umiku zahtevka) zahtevala obresti le od 11.6.2010 dalje, ko je občina že vrnila sredstva in je bilo dokončno jasno, da gradbenega dovoljenja ne bo (pozivi tožeče stranke toženi, naj zahteva vrnitev plačanega komunalnega prispevka), se izpoved v tem delu ne nanaša na odločilno dejstvo.

9. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede sklepa

10. V pritožbi zoper sklep o stroških pa tožena stranka opozarja na uporabo določbe 60. člena ZFPPIPP, po katerem stroški postopka za uveljavljanje terjatve bremenijo upnika, če je bila terjatev prerekana, ker je z nepopolnim opisom terjatve ali nepredložitvijo ustreznih dokazil v postopku prijave terjatve povzročil, da je bila terjatev prerekana. Tožeča stranka je namreč zavajajoče prikazovala okoliščine in ni predložila vseh dokazil, na vse to je tožena stranka med postopkom tudi opozarjala. Tožeča stranka je namreč trdila, da terjatev v višini 259.664,59 EUR predstavlja vrnjeni komunalni prispevek, stečajni upravitelj pa takega zneska v poslovnih knjigah tožene stranke ni našel. Tožena stranka tudi ni navedla, kdaj naj bi bilo plačilo izvedeno. Ne glede na to pa je odmera stroškov tudi sicer nepravilna. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka plačala bistveno večjo takso, ker je vtoževala tudi zastarano terjatev (ki jo je nato umaknila). V nasprotju s sodno prakso je sodišče priznalo stroške pristopa pooblaščenca iz Slovenske Bistrice. Napačen je tudi zaključek, da je tožeča stranka delno umaknila tožbeni zahtevek takoj po izpolnitvi, saj je vmes minil vsaj en narok.

11. Pritožba je delno utemeljena.

12. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče delni uspeh tožeče stranke moralo upoštevati tudi pri izračunu sodne takse. Neutemeljeno je bila namreč priznana plačana sodna taksa v celoti, čeprav je uspeh le dobrih 70 %, kar pomeni, da je bilo priznanih 1.669,50 EUR iz naslova sodne takse preveč. Prav tako drži, da sodna praksa priznava le za postopek potrebne potne stroške, to je stroške pooblaščenca s sedežem na območju Okrožnega sodišča v Kopru, če stranka, ki stroške priglaša, ne izkaže kakšne poseben okoliščine, zaradi katere je upravičeno pooblastila pooblaščenca od drugod. Tega tožeča stranka ni izkazala, zato je upravičena le do povrnitve plačanih potnih stroškov na razdalji 65 km, kar pomeni, da je bila priznano preveč kilometrine za skupaj 1.120 km, to je za 414,40 EUR. Ni pa utemeljen očitek v zvezi s prerekanjem terjatve, saj je tožena stranka tista, ki je prejela sredstva in jih ni vrnila in bi ji torej dejansko stanje moralo biti znano. Metoda, ki jo je uporabilo sodišče, je v skladu z določbo 154. člena ZPP, po kateri sodišče, kadar stranka uspe le deloma, odloči o pravdnih stroških ob upoštevanju vseh okoliščin. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev obrazložilo in pritožba s pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso ne more uspeti.

13. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in priznane stroške zmanjšalo za 2.083,90 EUR, kar pomeni, da mora tožena stranka tožeči plačati 6.924,07 EUR pravdnih stroškov (3. točka 356. člena ZPP).

Op. št. 1: Primerjaj A. Galič v Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str.170.