Jedro

Ker v primeru tožbenega zahtevka M. K. vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (59.928,00 SIT) vrednosti 80.000,00 SIT ne presega, revizija tožene stranke v tem delu ni dovoljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka lastnica kontejnerja, ki je bil v času škodnega dogodka prekrit s streho, ki ni bila sidrirana. Slednjo dejansko ugotovitev tožena stranka sicer z revizijo izpodbija, vendar pa to v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Nadalje sta sodišči ugotovili, da je v neurju dne 21.7.1991 prišlo (zato, ker streha ni bila sidrirana) do dviga strešne konstrukcije in njenega padca na vozili tožnikov. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev obeh sodišč tudi revizijsko sodišče nima nobenega pomisleka glede presoje, da predstavlja nezasidrana streha na kontejnerju, ki jo ob vetrovnem vremenu lahko dvigne in celo odnese (kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo), del stvari (v konkretnem primeru kontejnerja), iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, zaradi česar se za škodo, ki nastane, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), odgovoren pa je lastnik take stvari (174. člen ZOR).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnika M. K., zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku M. Ž. znesek 146.873,00 SIT, tožniku M. K. pa 59.928,00 SIT, obema z zamudnimi obrestmi od 23.1.1993 dalje do plačila, ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 125.490,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.12.1993 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče bi moralo uporabiti pravno pravilo par. 1319 ODZ, ki ureja odgovornost za škodo pri zrušitvi ali odtrganju dela objekta. Če bi ga uporabilo, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj je tožena stranka dokazala, da je storila vse za odvrnitev nevarnosti. Kontejner je kupila od registriranega prodajalca, za postavitev pa je pridobila tudi vsa potrebna dovoljenja in soglasja. Za to, da je neurje z objekta odneslo streho, tožena stranka ne more biti kriva. Tudi če bi držala ugotovitev sodišča, da ostrešje ni bilo zasidrano, odškodninska odgovornost tožene stranke ne more biti podana, saj je objekt stal na istem mestu že več kot deset let. Navedeno obdobje dokazuje, da je bil objekt stabilen in da ni mogel predstavljati nevarne stvari. Opredelitev ostrešja kot nevarne stvari je konstrukcija, ki v drugih kontinentalnih pravnih sistemih ni običajna. Opredelitev drugostopne sodbe, da je šlo za običajno nevihto na prekmurskem območju, pa predstavlja bistveno kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj nevihta ni bila na prekmurskem območju ampak na območju Štajerske. Vsekakor pa je neurje predstavljalo vzrok, ki je bil izven stvari in katerega učinka ni bilo mogoče pričakovati niti se mu izogniti, ali ga odvrniti. Zato je podan ekskulpacijski razlog iz 1. odstavka 177. člena ZOR.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnika M. K., revizija ni dovoljena.

Tožnik M. K. je s tožbo, ki je bila vložena dne 13.3.1992, uveljavljal povrnitev škode, ki mu je nastala na njegovem osebnem avtomobilu. Takšna terjatev omogoča tožniku, da lahko med pravdnim postopkom zvišuje (ali znižuje) svoj zahtevek (nečista denarna terjatev). Vsako takšno zvišanje (ali znižanje) obstoječega denarnega zahtevka pa pomeni hkrati tudi spremembo vrednosti spornega predmeta, saj je, drugače kot pri nedenarnih zahtevkih, vrednost spornega predmeta določena z (denarnim) zahtevkom samim. V takšnem postopku zato tudi glede vprašanja dovoljenosti revizije ni moč več izhajati iz prvotno vtoževanega zneska (ta je bil ob vložitvi tožbe 200.000,00 SIT), ker ta ni več sporen in zato ne more predstavljati izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (2. odstavek 382. člena ZPP). Iz povedanega pa sledi tudi to, da (upoštevaje pri tem prehodne določbe novel ZPP, ki so sledile noveli ZPP iz leta 1989, Ur. list SFRJ 20/90 in Ur. l. RS 55/92) lahko predstavlja izhodišče za presojo vprašanja dovoljenosti revizije pri še spornem delu obravnavanega zahtevka, edinole ob zadnji spremembi denarnega zahtevka določena mejna vrednost spornega predmeta v takrat veljavnem določilu 2. odstavka 382. člena ZPP. V obravnavani pravdni zadevi je tožnik M. K. nazadnje spremenil denarni zahtevek v pripravljalni vlogi z dne 5.2.1993 in v njej zahteval plačilo odškodnine v znesku 59.928,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.1.1993 dalje. Takrat pa je znašala vrednost iz 2. odstavka 382. člena 80.000 SIT (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Ur. l. RS, št. 55/92). Ker v primeru tožbenega zahtevka M. K. vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (59.928,00 SIT) vrednosti 80.000,00 SIT ne presega, revizija tožene stranke v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

V delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke M. Ž., je revizija dovoljena, vendar ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožena stranka lastnica kontejnerja, ki je bil v času škodnega dogodka prekrit s streho, ki ni bila sidrirana. Slednjo dejansko ugotovitev tožena stranka sicer z revizijo izpodbija, vendar pa to v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Nadalje sta sodišči ugotovili, da je v neurju dne 21.7.1991 prišlo (zato, ker streha ni bila sidrirana) do dviga strešne konstrukcije in njenega padca na vozili tožnikov. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev obeh sodišč tudi revizijsko sodišče nima nobenega pomisleka glede presoje, da predstavlja nezasidrana streha na kontejnerju, ki jo ob vetrovnem vremenu lahko dvigne in celo odnese (kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo), del stvari (v konkretnem primeru kontejnerja), iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, zaradi česar se za škodo, ki nastane, odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), odgovoren pa je lastnik take stvari (174. člen ZOR).

Ker je bil vzrok za dvig strehe kontejnerja v njeni nezasidranosti (tedaj v stvari sami in ne izven nje, saj bi po ugotovitvah sodišč streha kontejnerja v neurju dne 21.7.1991 vzdržala, če bi bila zasidrana), se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 177. člena ZOR (višjo silo). Zapis drugostopnega sodišča, da naj bi šlo dne 21.7.1991 le za običajno nevihto za "prekmursko območje" pa tudi ne predstavlja bistvene kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj je iz celotne vsebine razlogov drugostopne odločbe povsem jasno razvidno, da se le pomotoma opredeljena "nevihta za prekmursko območje" brez dvoma nanaša na nevihto z dne 21.7.1991, ki je bila ves čas postopka predmet obravnave, ki je opisana natančneje v razlogih sodišča prve stopnje in ki je zajeta v poročilu o vremenu Hidrometeorološkega zavoda z dne 23.12.1993 (l. št. 29 pravdnega spisa).

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo v delu, v katerem je bila dovoljena, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).