Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo, da je bil tek roka zastaranja kazenskega pregona zadržan zaradi sprejetega Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je skupno 64 dni.

Temu trajanju zadržanja zastaranja je sodišče prve stopnje zaradi obstoja okoliščin, ki so onemogočale sojenje (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe), zmotno prištelo celoten čas med 13. 10. 2020 in 22. 6. 2021 (253 dni). Pritožnik pravilno v zvezi s tem opozarja, da sodišče ni poskušalo zagotoviti obdolženčeve udeležbe preko videokonference (v skladu s 304.a členom ZKP), ker pa je bila ta možnost v procesni zakon vnesena šele z ZKP-O, ki je začel veljati s 13. 5. 2021, sodišče pritožbenim navedbam glede teka zastaralnega roka pritrjuje zgolj od 13. 5. 2021 dalje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A.,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

zavrne obtožba,

da je kupil premično stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem s tem, da je

dne 25. 5. 2013 med 10.00 in 11.00 uro, v lokalu B., na podlagi ustnega dogovora za nakup vozila v vrednosti 4.000,00 EUR, od C. C. kupil vozilo znamke BMW, tip 525/touring/d AUT, št. šasije ..., ki je bilo istega dne pridobljeno s kaznivim dejanjem zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 na škodo podjetja D. Leasing d.o.o., za katero je bil C. C. že pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. IV K 000/2014 z dne 18. 12. 2014, pri tem pa je vedel, da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem in da C. C. ni lastnik vozila, saj je bila dogovorjena kupnina nesorazmerno nizka, za navedeni posel pa prav tako nista sklenila nobene pisne kupoprodajne pogodbe.,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1.

II.Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovano družbo D. Leasing d. o. o. - v likvidaciji s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III.Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso ter na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP "oškodovano družbo D. Leasing d. o. o. - v likvidaciji napotilo na pravdo".

2.Zoper navedeno sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 372. člena ZKP in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in zaradi zastaranja kazenskega pregona obtožbo zavrne, podrejeno obdolženca oprosti obtožbe oziroma še podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožnik navaja, da je kazenski pregon zoper obdolženca v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, ob upoštevanju zadržanja zastaranja, zastaral z iztekom 28. 7. 2023. Iz pritožbenih navedb v bistvenem izhaja, da obdolženec ni bil nedosegljiv sodišču, da zaradi odloka švicarske vlade v času razglašene epidemije Covid-19 obdolženec ni smel potovati v države, ki so bile na t. i. rdečem seznamu, da je bila Slovenija na rdečem seznamu, da sodišče, za zagotovitev obdolženčeve prisotnosti na sodišču ni odredilo strožjih ukrepov oziroma ni poskušalo opraviti glavne obravnave preko videokonference, tako kot jo je opravilo 12. 10. 2023, zato ne gre za take okoliščine, ki so povzročile nedosegljivost obdolženca za državne organe v RS, zaradi katerih naj bi nastopilo zadržanje zastaranja kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje.

5.Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kazenski pregon v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Obdolžencu se očita, da naj bi kaznivo dejanje dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 storil 25. 5. 2013. Zastaranje kazenskega pregona se po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne teče pa v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati (ovira pravne narave) ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe (ovira dejanske narave). Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo, da je bil tek roka zastaranja kazenskega pregona zadržan zaradi sprejetega Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je skupno 64 dni.

6.Temu trajanju zadržanja zastaranja je sodišče prve stopnje zaradi obstoja okoliščin, ki so onemogočale sojenje (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe) zmotno prištelo celoten čas med 13. 10. 2020 in 22. 6. 2021 (253 dni). Pritožnik pravilno v zvezi s tem opozarja, da sodišče ni poskušalo zagotoviti obdolženčeve udeležbe preko videokonference (v skladu s 304.a členom ZKP), ker pa je bila ta možnost v procesni zakon vnesena šele z ZKP-O, ki je začel veljati s 13. 5. 2021, sodišče pritožbenim navedbam glede teka zastaralnega roka pritrjuje zgolj od 13. 5. 2021 dalje.

7.Ne glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zastaranje kazenskega pregona obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v vsakem primeru nastopilo sicer po izreku izpodbijane sodbe (večkratna neuspešna vročitev sodbe obdolžencu v tujino), vendar še preden je drugostopenjsko sodišče prejelo (22. 1. 2025) zadevo v reševanje zaradi zagovornikove pritožbe. Pri presoji, ali je kazenski pregon zoper obdolženca zastaral, je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi določbo četrtega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri se rok za zastaranje pretrgata, če storilec v času, ko teče zastaralni rok ali rok za novo sojenje, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, ter ugotovilo, da iz spisovnih podatkov izhaja, da obdolženec v času teka zastaralnega roka ni bil pravnomočno obsojen.

8.Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zoper obdolženca obtožbo zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 zavrnilo, zato se tudi ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb.

9.O premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka je glede na izrek zavrnilne sodbe sodišče druge stopnje odločilo, upoštevaje zakonsko podlago tretjega odstavka 105. člena ZKP ter prvega odstavka 96. člena ZKP.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/4 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 357, 357-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.