Jedro

Darilna pogodba v korist Jugoslovanske armije je po današnjih merilih nenavadna, vendar to ne zadostuje za uporabo 5. člena ZDen. Zvijača pa ni ugotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za denacionalizacijo Narodnega doma - nepremičnin vl. št. 386 k.o... Ugotovilo je, da je Posojilnica Narodni dom, zadruga z.o.j. z darilno pogodbo z dne 3.10.1946, sklenjeno pri Okrajnem sodišču v Mariboru, podarila Jugoslovanski armiji nepremičnino vl. št. 180 k.o... (zdaj vl. št. 386 k.o...). Pogodba je bila sklenjena na podlagi sklepa skupščine Posojilnice. Posojilnico je veljavno zastopal D. V.. Predlagateljici nista dokazali, da je bila darilna pogodba sklenjena zaradi zvijače. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljic in potrdilo sklep prve stopnje. Oprlo se je na zapisnik skupščine Posojilnice z dne 22.9.1946, iz katerega izhaja sklep o prenosu Narodnega doma na Jugoslovansko armijo in sklep, da se izvede zamenjava. Toda k zamenjavi ni bila zavezana Jugoslovanska armija. Posojilnica ni ukrepala zoper sklenjeno darilno pogodbo.

Predlagateljici izpodbijata pravnomočni sklep druge stopnje z revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi sklep druge in prve stopnje in samo odloči o stvari. Navajata, da je bil na skupščini Posojilnice dne 22.9.1946 izglasovan sklep o zamenjavi Narodnega doma s protivrednostjo stavb narodne imovine. V. je bil ob sprejemanju tega sklepa predsednik skupščine Posojilnice, nekaj dni kasneje pa je podpisal darilno pogodbo kot delegat Ministrstva za finance. To kaže na zvijačno ravnanje državnega organa. Napačno je sklepanje sodišča, da je skupščina pooblastila V. za sklenitev pogodbe. Sklenitev pogodbe je pomenila kaznivo dejanje. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem kršilo tudi 5. člen Zakona o denacionalizaciji.

Prva nasprotna udeleženka na revizijo ni odgovorila, druga nasprotna udeleženka pa v svojem odgovoru zavrača navedbe revizije. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bil sklep prve stopnje izdan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona in v skladu s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 5. členu določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, katerih stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Predlagateljici navajata, da je bila darilna pogodba z dne 3.10.1946 sklenjena zaradi zvijače. D. V. je v nasprotju s sklepom skupščine Posojilnice Narodni dom v Mariboru, zadruga z.o.j. z dne 22.9.1946 brez pooblastila Posojilnice sklenil darilno pogodbo z Jugoslovansko armijo in pri tem nastopal kot delegat Ministrstva za finance. Te navedbe predlagateljic niso bile potrjene v dveh bistvenih okoliščinah: pogodba ni bila v nasprotju s sklepom skupščine in V. je bil pooblaščen zastopnik. Sklep skupščine, ki je bil najprej sprejet, se glasi, da preide Narodni dom v last Jugoslovanske armije. Naknadno je bil sprejet sklep, da se Narodni dom zamenja s protivrednostjo stavb narodne imovine. Zakaj Posojilnica ni pridobila protivrednosti iz narodne imovine, ni bilo ugotovljeno. Zato ni šlo za zvijačno ravnanje državnega organa ali predstavnika oblasti. V. je po podatkih žiga na pogodbi kot delegat Ministrstva za finance zastopal Posojilnico Narodni dom, po navedbah revizije pa je bil tudi predsednik skupščine Posojilnice. Njegova morebitna aktivna vloga pri sprejetju sklepa o prenosu Narodnega doma na Jugoslovansko armijo ni dokazana, po ugotovitvah sklepa prve stopnje pa je bil pooblaščen za sklenitev pogodbe. Ni ugotovljeno, da bi organi Posojilnice izpodbijali pogodbo in prav tako ne, da bi bilo kaj storjenega za realizacijo tako imenovane menjave. Sklep prve stopnje tudi ugotovlja, da ni bila Jugoslovanska armada tisti subjekt, od katerega naj bi Posojilnica dobila druge nepremičnine v zamenjavo. Sicer ne more biti dvoma, da je bila Posojilnica z darilno pogodbo z dne 3.10.1946 prikrajšana in da je to pogodbo po sedanjih merilih mogoče šteti kot močno nenavadno. Vendar to ne zadostuje za uporabo 5. člena ZDen. Sklepa o odsvojitvi in zamenjavi Narodnega doma sta bila izglasovana na skupščini, pri čemer drugi sklep ni bil izvršen. Ni pa ugotovljeno, da je na sprejem sklepov in na nadaljnja dogajanja vplival kakšen državni organ ali predstavnik oblasti. To pa je bistveno za uporabo 5. člena ZDen. Ker ni dokazana grožnja, sila ali zvijača državnega organa ali predstavnika oblasti, ni podlage za uporabo navedene določbe o denacionalizaciji.

Materialno pravo je mogoče uporabiti glede na ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjevanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ne obsega tudi uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava, kot to neutemeljeno meni revizija. Dejanskih ugotovitev namreč z revizijo ni mogoče izpodbijati, ker to po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 izrečno ni dovoljen revizijski razlog. Zato lahko revizijsko sodišče preizkusi, ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, le glede na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja, ne more pa obravnavati razlogov, ki se nanašajo na dejansko stanje. Revizijsko upoštevna povezava med dejanskimi ugotovitvami in materialnim pravom je obratna: če je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je podan revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977, ki je podlaga za odločitev po drugem odstavku 395. člena ZPP 1977. V obravnavanem primeru ne gre za to. Obe sodišči sta pravilno uporabili 5. člen ZDen, v skladu z vsebino te določbe in z razlago, ki jo je sprejela sodna praksa. To pomeni, da je zatrjevano zvijačo ugotavljalo z upoštevanjem razmer, kakršne so bile ob sklenitvi pogodbe in se ni strogo držalo opredelitve po obligacijskih predpisih. Tak pristop je v korist predlagateljic. Kljub temu elementi zvijače niso ugotovljeni, še več, sploh ni ugotovljen kakršenkoli vpliv državnega organa ali predstavnika oblasti na sprejem sklepa o odtujitvi in zamenjavi Narodnega doma za drugo nepremičnino in na to, da tako imenovana menjava ni bila izvršena.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo predlagateljic kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977 v zvezi s 37. členom ZNP).