Jedro

Če sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni ali kazen, ki je v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega A.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ, za katero je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora. V izrečeno kazen je obsojencu vštelo čas prebit v hišnem priporu in priporu od 26.7.2003 do 12.2.2004. Obsojencu ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3.7.2003. Po določbi člena 69/2 KZ je obsojencu odvzelo železno teleskopsko palico. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi državnega tožilca ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3.7.2004, v kateri mu je bila določena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in obsojencu, upoštevajoč kazen eno leto zapora po izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ter kazen eno leto in šest mesecev zapora po preklicani pogojni obsodbi, na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora, v ostalem pa je pritožbo državnega tožilca ter v celoti pritožbo obsojenčevega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 13.9.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP zaradi "absolutnih kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka". V zahtevi, ki je po vsebini povsem enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je sodba pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti. Za tem obširno predstavlja vsebino zagovora obsojenca ter izpovedb zaslišanih prič in meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano in obsojenec tega dejanja ni storil. Ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal zagovornik, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Pri določanju višine kazni je sodišče nepravilno uporabilo pravo, saj je kazen previsoka in sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 1. odstavka 423. člena ZKP dne 7.4.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

IV.Glede na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

V.1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da je sodba pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti. V čem naj bi bila pomanjkljivost sodbe v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne konkretizira. Težišče teh navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik obširno povzema zagovor obsojenca in izpovedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanih prič in izvedenih dokazov ter zatrjuje, da so zaključki sodišča v zvezi z zagovorom obsojenca in izvedenimi dokazi napačni ter da ni dokazano, da bi dogodek potekal tako kot v pravnomočni sodbi zatrjuje sodišče, predstavlja nestrinjanje obsojenčevega zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem lahke telesne poškodbe sprejeli v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje. Predvsem glede ugotovitve, da je obsojenec oškodovanca z nevarnim sredstvom lahko telesno poškodoval, tako da je bil zaradi tega začasno okvarjen in oslabljen del oškodovančevega telesa, s tem, ko je dne 26.7.2003 v Kopru na parkirnem prostoru oškodovanca brcnil v glavo in ga s teleskopskim železnim pendrekom še štirikrat udaril po glavi, zaradi česar je oškodovanec utrpel udarnino po obrazu in štiri razpočne rane na glavi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena ZKP, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora in se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 4 do 9) izhaja, da sodišče ne sprejema v zagovoru obsojenca nakazovan silobran, temveč je na podlagi izpovedb oškodovanca in ob dogodku navzočih prič zaključilo, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na način, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Tem razlogom je v svoji odločbi ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika in v tem delu tudi pritožbe državnega tožilca, pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 3 do 6 sodbe). Izpodbijana pravnomočna sodba tako vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po vsebini take zagovornikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ne konkretizirajo nobene kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

2. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je v postopku predlagal zagovornik in sicer: imenovanje izvedenca toksikološke stroke, ki bi obrazložil, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola in ali je to vplivalo nanj ter ogled kraja dogodka z rekonstrukcijo, zaradi različnih izjav prič. Čeprav zagovornik v zahtevi v zvezi z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov navaja, da je za to dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pa Vrhovno sodišče te navedbe šteje kot uveljavljanje obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 16. člena ZKP. Kršitev te določbe je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni pri čemer je potrebno pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali pa ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe presodilo, da izvedba dokaza z ogledom in rekonstrukcijo ter izvedenstvom alkoholimetrične stroke ni potrebna (stran 10 sodbe sodišča prve stopnje in stran 4 - 5 sodbe sodišča druge stopnje). S tem sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi zadostili kriterijem ustavno sodne presoje in tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi takšna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

3. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče "pri določanju višine kazni nepravilno uporabilo pravo, saj je kazen previsoka, saj ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin" s čimer zagovornik nakazuje kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP sodišče stori, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Tega pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni storilo. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni ali pa kazen, ki je v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini (kar v zahtevi izpostavlja zagovornik), ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki pa ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

VI.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VII.Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: izrek o stroških temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja ter se preživlja s pomočjo staršev, oprostilo povrnitve stroškov v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo zaradi plačila povprečnine lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca.