Jedro

Pri uporabi 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/1-I) ni pravno pomembno, ali je prosilec za sprejem v državljanstvo po 40. členu tega zakona storil kazniva dejanja v bivši SFRJ ali v Republiki Sloveniji po njeni osamosvojitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi je navedla, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik večkratni storilec kaznivih dejanj: v času mladoletnosti, od leta 1981 do 1986 je bil obravnavan za 46 kaznivih dejanj, večkrat je bil za storjena kazniva dejanja tudi obsojen na zaporno kazen. Nazadnje je bil obsojen zaradi poskusa umora, ko je leta 1989 sodeloval pri ugrabitvi. Kazen treh let zapora je delno prestal v Franciji, dne 18.7.1991 pa je bil prepeljan v zapor v Slovenijo, kjer je kazen, ki se mu izteče 26.4.1993, prestajal tudi ob izdaji odločbe. S prestajanja ene od zapornih kazni je pobegnil. Tožena stranka ugotavlja, da gre pri tožniku za osebo, ki je nagnjena k storitvi kaznivih dejanj in pri kateri izrečene kazni niso dosegle prevzgojnega unčinka, zato je mogoče pričakovati, da bo po izteku kazni s tovrstno dejavnostjo nadaljeval. Zato tožena stranka ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, s čimer je podan razlog za zavrnitev vloge za sprejem iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na zakonski določbi, ki je bila uveljavljena po vložitvi njegove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, to je po 24.10.1991, in meni, da bi morala biti vloga rešena po pogojih, ki so veljali ob vložitvi zahtevka. Te pa je izpolnjeval. Dalje navaja, da je bil sicer res večkrat kaznovan, vendar še za bivše SFRJ in je kazen v celoti prestal. Ni pa storil kaznivega dejanja v Republiki Sloveniji in je nemoralno, da se navaja, da bo s kaznivimi dejanji nadaljeval. Nihče ne more napovedovati njegove prihodnosti, zato šteje takšno ravnanje za ponižujoče. Ni prav, da je v Sloveniji, kjer je končal šolanje in kjer dejansko živi, toliko prikrajšan zaradi napak, ki jih je storil kot mladoletnik. Sedaj se bliža tridesetemu letu življenja in ima namen ustvariti si družino. Tudi njegova starša sta državljana Republike Slovenije, in vse premoženje imata v Sloveniji, tako da mu socialni položaj ne omogoča, da bi se vrnil na Hrvatsko. Tožnik zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ocenjuje, da je bila na podlagi dejanskega stanja, razvidnega iz listin, izdana zakonita odločba, zato predlaga sodišču, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

S tožbeno navedbo, da bi moralo biti o njegovem zahtevku za pridobitev državljanstva odločeno po določbah zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je veljal ob vložitvi zahtevka, tožnik uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe zakona (1. točka 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih). Čeprav je tožnik zahtevek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložil 24.10.1991, 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je bil sprejet z zakonom o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/91 - ZDS) pa je začel veljati 14.12.1991, navedeni tožbeni razlog po presoji sodišča ni podan. Izpodbijana odločba je bila izdana 17.11.1992, torej v času, ko je 3. odstavek 40. člena navedenega zakona že veljal. Upravna odločba prve stopnje mora temeljiti na zakonu, ki velja ob njeni izdaji in ne na zakonu, ki je veljal ob vložitvi zahtevka, kot zmotno meni tožnik.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil tožnik zaradi storjenih kaznivih dejanj večkrat obsojen in kaznovan. Tožnik sicer navaja, da nobenega od kaznivih dejanj ni storil v Republiki Sloveniji po njeni osamosvojitvi, toda sodišče meni, da pri uporabi 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni pravno pomembno, ali je prosilec za sprejem v državljanstvo po 40. členu tega zakona storil kazniva dejanja v bivši SFRJ ali v Republiki Sloveniji po njeni osamosvojitvi. Sprejem določene osebe v državljanstvo Republike Slovenije lahko predstavlja nevarnost za javni red te države tudi, če je oseba storila kazniva dejanja v bivši skupni državi. Tožena stranka torej ni ravnala v nasprotju z zakonom, ko je tožnika glede na njegova pretekla ravnanja ocenila kot osebo, ki je nevarna za javni red. Izpobijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti. Ostale tožbene navedbe so pravno nepomembne in na odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.