Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da naj ne bi bilo pristojno za odločanje o zahtevku neupravičene obogatitve. Ker gre za delovni spor po točki f 5. člena ZDSS-1 in za pristojnost delovnega sodišča, ni relevantno, ali temelji zahtevek za vračilo štipendije na pogodbi ali drugem pravnem aktu ali pa na določilih o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 549,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 22.977,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in od datumov, kot izhaja iz točke I izreka, ter ji v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 1.559,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka). Izdalo je tudi dopolnilni sklep, s katerim je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne še stroške postopka v višini 450,00 EUR (sodne takse), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter izda sklep o ustavitvi postopka oziroma podredno, da zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje in tožeči stranki naloži v povrnitev pritožbenih stroškov. Prav tako predlaga, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavi dopolnilni sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodba je bila izdana preuranjeno zaradi prehitrega, pavšalnega in napačnega sklepanja sodeče sodnice, ki je navedbe tožene stranke razumela povsem napačno in jim pripisovala pomen, ki ga niso imele. Ker je bila sodba izdana ekspresno, je bila sodnica odločena še preden je začela s pripravljalnim narokom, ki je bil izveden zgolj formalno. Obravnavalo je tožbo, za katero taksa sploh ni bila plačana, saj je bil taksni nalog toženi stranko vročen skupaj s sodbo. Tako je sodišče napačno uporabilo določbo tretje točke prvega odstavka 5. člena ZST-1, saj v obravnavani zadevi ne gre za postopek zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja. Ker je plačilo takse procesna predpostavka za začetek določenega spora, je to relativna kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in je sodba nezakonita. Sodišče je tudi spregledalo določbo 105.a člena ZPP, saj bi moralo izdati sklep o ustavitvi postopka. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po njenem zaslišanju in napačno zaključilo, da je tožena stranka podala ta dokazni predlog v zvezi z razlago pogodbenih določil, ker tega tožena stranka ni navajala. Ta dokazni predlog je podala zaradi dokazovanja dobrovernosti. S tem ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka bi morala ob vložitvi tožbe dokazati, da je toženec že diplomiral, pa tega ni storila. Poleg tega ni niti zatrjevala in ne dokazala, da gre v primeru tožene stranke za smer študija, na katerem se pridobi diploma. Sodišče prve stopnje je povsem arbitrarno, mimo navedb in dokazov samo zaključilo, da je tožena stranka že diplomirala, s tem pa je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je tudi stališče sodišča, da je splošno znano dejstvo, da magisterij traja dalj časa vsaj eno leto, ker temu ni tako, sploh pa mora tudi splošno znana dejstva stranka navajati, teh navedb pa tožnica ni podala. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožena stranka kršila pogodbo, saj zaposlitve pri tožeči stranki ni odklonila. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da ne gre za spremembo študija, saj se pogodba nanaša zgolj na dodiplomski študij, tožena stranka pa je želela nadaljevati študij brez štipendije tožeče stranke. Gre za nadaljevanje študija in ne spremembe študija v smislu pogodbe in odobritev tožeče stranke zato ni potrebna. Ponovno navaja, da tako pogodba kot tudi aneks k njej nista bila veljavno sklenjena, saj je bil direktor pooblaščen, da tožečo stranko zastopa zgolj (vedno) skupaj še z enim poslovodjem. Sodišče je napačno uporabilo določbo 266. člena ZGD-1, prav tako pa se je napačno sklicevalo na sklep VDSS opr. št. Pdp 9/2018. Sodišče je tudi napačno razlagalo odobritev pravnih dejanj direktorja v prilogi pod A10, saj takšna odobritev iz sklepa ne izhaja, kar je kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev v tem delu je zgolj pavšalna in se sodbe ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Niti pogodba niti aneks k njej nimata pravnih učinkov. Nadalje se sodišče tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožeči stranki ni bilo potrebno plačevati niti po pogodbi niti po aneksu, pa je to vseeno storila. Sodišče prve stopnje se do sklicevanja tožene stranke na določbo 192. člena OZ ni opredelilo. Tožencu tudi v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je pogodba veljavna, ne bi bilo potrebno vračati razlike med štipendijo po pogodbi in štipendijo po aneksu. Nasprotuje tudi pristojnosti delovnega sodišča, saj gre v tem sporu za neupravičeno obogatitev, za odločanje v teh sporih pa je pristojno okrožno pravdno sodišče. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti, saj je tožena stranka, kot je navedla tudi tožeča stranka, do 28. 8. 2017 pogodbo vestno izpolnjevala in je bila torej do tega datuma dobroverna in poštena. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa odločilna dejstva iz sodbe nasprotujejo zapisniku prvega naroka za glavno obravnavo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožena stranka v pritožbi ponavlja vse že navedeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, na vse to pa je sodišče prve stopnje že odgovorilo. Meni, da tožena stranka teži k zavlačevanju postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in 366. členom ZPP ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta stranki dne 1. 9. 2014 sklenili Pogodbo o štipendiranju in na predlog toženca dne 10. 9. 2015 Aneks št. 1 k pogodbi, s katerim sta spremenili v 2. členu dogovorjeno višino mesečne štipendije z 525,00 EUR na 673,00 EUR; - da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka svoje obveznosti iz pogodbe in aneksa spoštovala; - da toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, da se pri tožeči stranki zaposli po končanem študiju, saj ji je dne 27. 7. 2017 sporočil, da se je že prijavil na magistrski študij na fakulteti A. v B. (tujina) in da namerava skleniti delovno razmerje šele po opravljenem magistrskem študiju; - ker toženec ni izpolnil svoje obveznosti, da se pri tožeči stranki zaposli po pridobitvi diplome in ker mu tožeča stranka študija magisterija in kasnejše zaposlitve ni odobrila, niti ga ni za ta študij štipendirala, je toženec kršil svoje obveznosti, zato ji je skladno z določili pogodbe o štipendiranju dolžan vrniti prejete zneske štipendije v skupni višini 22.977,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema posameznega mesečnega zneska do plačila.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je že v sodbi odgovorilo na vse navedbe in trditve tožene stranke v postopku na prvi stopnji, ki jih ponavlja tudi v pritožbi in presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve natančno in pravilno navedlo in obrazložilo razloge, zaradi katerih ni zaslišalo strank. Temeljni razlog je v tem, da je o zahtevku mogoče odločiti že na podlagi trditev strank in listin v spisu ter da odločilna dejstva med strankama niso bila sporna. Ugotovilo je, da tožnikove navedbe o skrbnosti pri sklepanju pogodbe o izobraževanju in štipendiranju ter aneksa k njej, načinu in kraju sklepanja, o tem, kdo je pripravil pogodbo, o času, ki ga je imel tožnik na razpolago za pregled pogodbe, o tem, ali je lahko preveril zastopnike tožeče stranke, o toženčevem namenu ob sklenitvi pogodbe in njegovi dobrovernosti, niso bistvene za odločitev v tem sporu. Bistveno je, da sta stranki sklenili pogodbo in aneks k njej, da je tožnica svoje obveznosti izpolnila, toženec pa ne. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno sklicevalo na določbo 212. člena ZPP, da izpoved stranke ne more nadomestiti njenih pomanjkljivih trditev toženca. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki niso pomembni, ker ne morejo vplivati na odločitev sodišča glede na navedbe strank. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni zaslišalo toženca, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz korespondence med strankama, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 9 obrazložitve, jasno izhaja, da je toženec tožeči stranki dne 27. 7. 2017 pojasnil, da se je že prijavil na magistrski študij na fakulteti A. v B. in da namerava skleniti delovno razmerje s tožnico o zaključku magistrskega študija. Toženec ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niti v odgovoru na tožbo niti v nadaljnjem postopku trdil, da ni diplomiral. Tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami.

10. Ker izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, in si ti razlogi med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodbi očita toženec s pritožbo. V točkah 11, 12 in 13 se je namreč opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da niti pogodba o štipendiranju in tudi aneks k njej, nista bila podpisana in torej sklenjena strani pooblaščenih oseb tožeče stranke. Pravilno je na podlagi podatkov iz AJPES zaključilo, da je C.C. kljub poteku mandata dne 31.12. 2014 še vedno opravljal funkcijo direktorja tožeče stranke, saj je kot datum objave izbrisa pooblastila naveden šele 3. 7. 2017 in istega dne ponovno vpisan kot direktor z dnem podelitve pooblastila 23. 6. 2017. Pravilno pa je tudi na podlagi sklepa edinega družbenika tožeče stranke, ki se nahaja v prilogah pod A10 ugotovilo, da se edini družbenik v tem sklepu izrecno strinja z dejanskim opravljanjem funkcije direktorja za nazaj in odobrava njegova dejanja. Pravilno in skladno s sodno prakso, ki jo je navedlo, je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbo 266. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 60/2006 in nadalj.)

11. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prepoznim plačilom takse za tožbo in posledicami nepravočasnega plačila takse iz 105.a člena ZPP. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre v obravnavani zadevi za delovni spor o kadrovski štipendiji med delodajalcem in študentom po točki f 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), zato je sodišče pravilno uporabilo določbo 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.). Tožeča stranka je takso plačala v roku, ki ji ga je v pozivu za plačilo določilo sodišče, zato taksa ni bila plačana prepozno.

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 15 in 16 obrazložitve pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da naj ne bi bilo pristojno za odločanje o zahtevku neupravičene obogatitve. Ker gre za delovni spor po točki f 5. člena ZDSS-1 in za pristojnost delovnega sodišča, ni relevantno, ali temelji zahtevek za vračilo štipendije na pogodbi ali drugem pravnem aktu ali pa na določilih o neupravičeni pridobitvi.

13. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do sklicevanja toženca na določbo 192. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pravilno je ugotovilo, da ni mogoče, da bi se tožeča stranka, glede na s strani obeh strank pravilno podpisane pogodbe in aneksa k njej, ki se je s strani obeh strank nemoteno izvrševala kar 37 mesecev, zavedala, da tožencu izplačuje nekaj, kar mu ne bi dolgovala.

14. Za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne pritožbene navedbe, da naj toženec ne bi spremenil smeri študija, saj se, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve, v tem sporu presoja le izpolnitev pogodbenih obveznosti.

15. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo določbo 193. člena OZ in tožencu naložilo tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti po tožbenem zahtevku in sicer od dneva prejema posameznega zneska štipendije do plačila. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je do 28. 8. 2017 pogodbene obveznosti spoštoval. Po 9. členu pogodbe o štipendiranju je dolžan vrniti stroške študija z zakonsko določenimi obrestmi, če se po končanju študija ne zaposli pri tožeči stranki, tega ni storil, torej pogodbeno dogovorjenih obveznosti ni spoštoval. 16. Glede pritožbenih navedb o ekspresno izdani sodbi in o tem, da je bila sodnica odločena še preden je začela pripravljalni narok, ki naj bi bil izveden zgolj formalno, pa pritožbeno sodišče šteje, da jih je toženec podal zgolj zaradi nestrinjanja z odločitvijo. Kot izhaja iz že navedenega, sodišče prve stopnje ni storilo nobene očitane kršitve postopka in je obe stranki obravnavalo enakopravno.

17. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Skladno z določbo 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) in sicer stroške za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 v višini 750 točk ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 549,00 EUR.