Jedro

V ponudbi številnih argumentov za ekskulpacijo ignorance pozivov A. in sodišča pritožba nekritično spregleda, da okoliščina, kdaj bo obsojeni nastopil in opravljal delo v splošno korist, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi eventualno imel čas in voljo, da bi delo v splošno korist vendarle opravil, saj bi vsi njegovi interesi morali biti podrejeni izključno izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi.

Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev, da obsojeni ni osebnostno urejen do takšne mere, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je ustrezno pojasnilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje dne 5. 9. 2022 zavrnilo predlog obsojenca za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. To je bilo storjeno s sklepom V Kr 57582/2019. 2. Zoper sklep so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obsojenčevi zagovorniki, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izrečeno kazen zapora nadomesti tako, da obsojeni A. A. med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona zgolj uvodoma, pavšalno in povsem neobrazloženo, zato pritožbeno sodišče pritožbe v tej smeri ni moglo preizkusiti, medtem ko kršitev v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (peti odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), ni bilo zaslediti.

5. Obširna izvajanja pritožbe v smeri zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa so neutemeljena. Pritožbeno sodišče primarno izpostavlja, da odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, ampak vselej fakultativna, pri čemer je poudariti, da je treba tudi v stadiju izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.1 V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje za sprejeto odločitev navedlo jasne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim v zaobid ponavljanju pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, jih primerno ovrednotilo in sprejelo pravilno odločitev. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo sprejemljive in razumne razloge, s katerimi je tehtno utemeljilo zavrnitev predloga obsojenega za alternativno izvršitev kazni zapora s t.i. vikend zaporom. Z navedenimi razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in dodaja, da je odločanje o načinu (alternativnega) izvrševanja kazni zapora postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, katerega sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem, vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje ter izrek kazni.2

6. Jedro očitka, naslovljenega na prvostopenjsko sodišče, temelji na kritiki, da je pri presoji subjektivnih pogojev upoštevalo zgolj in samo to, da se obsojeni ni odzval na dva poziva B. in en poziv sodišča, pri čemer ni upoštevalo, da s pozivi sploh ni bil seznanjen in jih niti ni prejel, saj je bil od 1. 12. 2021 do okoli 23. 2. 2022 službeno odsoten in na delu v Nemčiji, kjer je v mestu Nürnberg opravljal delo montažerja. Takratni delodajalec mu je ves čas obljubljal, da bosta po enem mesecu preizkusne dobe podpisala pogodbo o zaposlitvi, kar pa se ni zgodilo. Proti koncu meseca februarja 2022 je doumel, da iz pogodbe o zaposlitvi ne bo nič, prav tako si ni mogel več privoščiti, da bi ga nekdo izkoriščal. Vrnil se je v Slovenijo in si delo našel v brezoviški družbi C. d.o.o., kjer je od 1. 3. 2022 zaposlen za polni delovni čas. Pritožba vztraja, da obsojeni v času službovanja v Nemčiji ni bil seznanjen, da bo prejemal kakršnekoli pozive B. in dodatno pojasnjuje, da niti ni vedel, da so takšni pozivi že prišli na naslov v Sloveniji, kjer je bil prijavljen oziroma sploh ni vedel, da bo dobil poziv B., na katerega se mora takoj odzvati, saj je sicer možnost alternativnega prestajanja kazni zapora v nevarnosti. Nasprotno je bil prepričan, da mora delo v splošno korist opraviti pač enkrat v roku dveh let, kot to izhaja iz prvostopenjske sodbe, in sicer na način, da se mora pravi čas sam oglasiti pri B. Posledično meni, da še ni čisto izkoristil zaupanja sodišča, da čas za izvršitev dela v splošno korist še ni potekel in bi ga še vedno lahko opravil, saj čeprav se na probacijsko enoto ni javil, mu je za izvršitev dela v splošno korist ostalo še več kot polovico časa.

7. S povzetimi navedbami pritožba ne more uspeti. Z izkazanim ravnanjem je (povsem pravno in poslovno sposoben) obsojeni pokazal skrajno neprimeren odnos do privilegija, ki mu je bil omogočen glede izvršitve izrečene mu kazni zapora. V ponudbi številnih argumentov za ekskulpacijo ignorance pozivov B. in sodišča pritožba nekritično spregleda, da okoliščina, kdaj bo obsojeni nastopil in opravljal delo v splošno korist, ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in ni odvisna od tega, kdaj bi eventualno imel čas in voljo, da bi delo v splošno korist vendarle opravil, saj bi vsi njegovi interesi morali biti podrejeni izključno izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi.

8. Pritožba ne more uspeti z navajanjem okoliščin v smeri napačne presoje obsojenčeve osebnostne urejenosti ter poudarjanjem, da je osebnostno in družinsko urejen, delavni človek, ki je v življenju obrnil čisto novo stran in na katerega je izrečena kazen zagotovo pozitivno vplivala na način, da se je odločil, da si uredi življenje. Očitek prvostopenjskemu sodišču, da pri presoji ni upoštevalo vseh ključnih dejstev in okoliščin, je namreč zgrešen in ne drži. Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev, da obsojeni ni osebnostno urejen do takšne mere, da bi mu bilo mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je ustrezno pojasnilo v točkah 8 do 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagani način izvrševanja kazni zapora ne bi bil pravičen, niti smotrn, čeravno pritožba trdi drugače in lastno prepričanje utemeljuje na napačnih zaključkih. Obsojenčev drugačen pogled na življenje je vsekakor vzpodbudna, toda nikakor okoliščina takšne narave, ki bi upravičila razlog za spremembo izpodbijanega sklepa. Enako je smatrati za zatrjevano obnaša zgledno in vzorno obnašanje obsojenega v ZPKZ. V navajanja pritožbe, da obsojeni v ZPKZ upošteva navodila in ne povzroča nikakršnih težav s sojetniki, da ima željo po delu in oceno, da je postal drug človek, ki želi biti vzor in ponos družine, pritožbeno sodišče nima pomislekov, posledično se predlog po pridobitvi poročila ZPKZ Ljubljana za sprejeto odločitev pokaže kot odvečen. Prav tako prezre, da je zavrnitev obsojenčevega predloga za nadomestitev kazni zapora s t.i. vikend zaporom in posledično izvršitev kazni zapora le posledica, na katero bi moral obsojeni misliti že tedaj, ko je - posledično lastni odločitvi in zadanim prioritetam - namesto alternativne možnosti opravljanja dela v splošno korist, dal prednost lastnim interesom in odšel na delo v tujino.

9. Skozi obsežno grajo izpodbijanega sklepa pritožba povsem zaobide pravico sodišča presoditi, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ki pa ni vezana na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, kot to določa prvi odstavek 18. člena ZKP. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da izvršitev kazni zapora ob koncu tedna pri obsojenem ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev ne bi delovala generalno in specialno preventivno in niti v smeri resocializacije storilca, saj ga navedeno navkljub drugače zatrjevanemu ne bi odvračalo od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.

10. Ob vsem navedenem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja, kakor tudi oseb, ki so z njo v povezane (npr. oče, zaročenka, sodelavci).

11. Po obrazloženem in ker v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti več ničesar, o čemer bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo treba o pritožbi odločiti tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, pri čemer je sodna taksa upoštevaje obsojenčeve materialne razmere odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 74013 Taksne tarife.

1 Enako VSM Sklep IV Kp 20609/2016 z dne 12. 8. 2022. 2 Tako tudi v Sodbi VSRS I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011.