Jedro

Pri cestnem podjetju je presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Temu merilu pa prav gotovo ne ustreza ravnanje cestnega podjetja, ki v zimskem času in v vremenskih razmerah, v katerih je mogoč nastop poledice, opusti nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste in je ne nadzira niti na tistem delu, za katerega ve, da je najbolj kritičen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 2.559.924 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v izreku sodbe. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odgovornost zavarovanca tožene stranke (Komunalnega podjetja ...) je lahko le krivdna. Ta pa v obravnavanem primeru ni podana, saj je ravnal s potrebno skrbnostjo. Cesto, na kateri je prišlo do prometne nezgode, je pregledoval in potem, ko je zaznal, da je posipanje ceste potrebno, cesto tudi takoj posul. Tožnica je sama odgovorna, saj je na poledenelem delu ceste sunkovito zavirala.

Odškodnina, ki je bila tožnici prisojena iz naslova prestanih fizičnih bolečin, je previsoka, enako pa velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na dan sojenja je bila vrednost vozila največ 270.000 SIT. Zato bi lahko bile prisojene tožnici od tega zneska zamudne obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, ne pa že od 7. 2. 1995. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska trditev, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, da je njen zavarovanec storil vse, kar je bilo v njegovi moči in da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi neprevidne vožnje tožnice, izpodbija tožeča stranka v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP), je bila cesta na delu, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, poledenela in neposuta. Na istem mestu je prišlo istega dne v krajšem časovnem obdobju do več nezgod. Delavci zavarovanca tožene stranke so poledeneli odsek ceste posuli šele potem, ko več vozil zdrsnilo s ceste. Po ugotovitvah sodišč je vozila tožnica počasi in previdno. Do prometne nezgode je prišlo v zimskem času (7. 2. 1995) in v jutranjih urah, ko je bila temperatura zraka minus 2 stopinji Celzija. Sodišči sta še ugotovili, da zavarovanec tožene stranke v noči pred škodnim dogodkom ceste sploh ni pregledal in, kar je pri presoji njegove skrbnosti tudi pomembno, da mu je bilo znano, da je "ravno odcep ceste Marija Gradec - Tevče, kjer je prišlo do nezgode, kritičen".

Revident sicer pravilno ugotavlja, da je odgovornost njegovega zavarovanca krivdna, zmotno pa zaključuje, da je mogoče ob upoštevanju prej navedenih dejanskih ugotovitev obeh sodišč presoditi, da je njegovemu zavarovancu uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri cestnem podjetju je namreč presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena najstrožjemu merilu - merilu skrajne skrbnosti. Temu merilu pa prav gotovo ne ustreza ravnanje cestnega podjetja, ki v zimskem času in v vremenskih razmerah, v katerih je mogoč nastop poledice, opusti nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste in je ne nadzira niti na tistem delu, za katerega ve, da je najbolj kritičen. Glede odgovornosti zavarovanca tožene stranke sta zato obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo (prvi odstavek 154. člena ZOR), saj na strani zavarovanca tožene stranke niso podani razbremenilni razlogi iz tedaj veljavnega Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 2/88), ki je v 82. členu določal, kaj obsega redno vzdrževanje cest, kamor je spadala po drugi alinei tudi prevoznost cest v zimskem času in pripadajočega izvršilnega akta, to je Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88), ki je določal, kako bi moral zavarovanec tožene stranke konkretno izvajati zakonsko dolžnost vzdrževanja cest v zimskem času.

Višino odškodnine, ki je bila tožnici prisojena iz naslova prestanih fizičnih bolečin, izpodbija revident le s pavšalno in z ničemer obrazloženo trditvijo, da je previsoka, višino odškodnine, ki je bila tožnici prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa s trditvijo, da tožnica še naprej opravlja enako delo kot pred poškodbo, zaradi česar zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh ni.

Tožnica je utrpela prelom drugega vratnega vretenca, kar je težka telesna poškodba, ki je bila zaradi bližine vitalnih centrov v hrbtenjači celo potencialno življenjsko nevarna, in razpočno rano na desni strani čela, kar je lažja telesna poškodba. Bolečine je trpela osem mesecev, bila je hospitalizirana, potreben je bil kirurški poseg, deset tednov je morala nositi mavec, ki je poleg vratu zajemal še glavo in prsni koš - v mavcu je bil le izrez za obraz, ušesa in roke, opraviti je morala številne preglede in prestati še druge neugodnosti, ki so podrobno opisane v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Pavšalna revizijska trditev, da je odškodnina v znesku 950.000 tolarjev previsoka, zato ne more biti utemeljena.

Nesprejemljiva je tudi revizijska trditev, da tožnica zato, ker še vedno opravlja delo poštne uslužbenke, sploh ni upravičena do denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po končanem zdravljenju so ostale tožnici številne posledice, ki so opisane v drugem in tretjem odstavku na šesti strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje, in ki tožničino življenjsko aktivnost zmanjšujejo za 7 odstotkov. Vseh teh številnih posledic revizija ne omenja, pri zatrjevanju, da tožnica opravlja enako delo kot pred nezgodo, pa nekorektno prezre ugotovitev sodišč, da mora tožnica po končanem zdravljenju, ne le doma pri opravljanju vsakodnevnih opravil, ampak tudi v službi, pri opravljanju rednega dela, vlagati bistveno več naporov. Denarno zadoščenje v znesku 1.000.000 tolarjev zato ne predstavlja previsoke odškodnine, kot zatrjuje tožena stranka, ampak pravično denarno odškodnino, ki je v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR in ki je tudi primerljiva z drugimi odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Neutemeljeno pa izpodbija revizija tudi odločitev sodišč druge in prve stopnje, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki škodo na avtomobilu v znesku 270.000 tolarjev. Tožeča stranka je na podlagi cenitve tožene stranke že v tožbi postavila zahtevek na plačilo zneska 270.000 tolarjev, saj naj bi toliko znašala vrednost vozila (kot je bilo že povedano, po cenitvi tožene stranke) na dan škodnega dogodka (7. 2. 1995). Tožena stranka temu delu tožbenega zahtevka tekom postopka ni ugovarjala, pa tudi s pritožbo odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni izpodbijala. Revizijska trditev, da vrednost avtomobila na dan nezgode (7. 2. 1995) ni znašala 270.000 tolarjev, ampak naj bi bil avtomobil toliko vreden šele na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (4. 12. 1988), predstavlja zato nedovoljeno revizijsko novoto (tretji odstavek 385. člena ZPP), s katero skuša tožena stranka na nedovoljen način (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP) izpodbiti v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (ugotovitev o tem, koliko je bilo totalno uničeno vozilo vredno). Glede na to, da je bila vrednost totalno uničenega vozila ugotovljena na dan 7. 2. 1995, je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da je tožnica upravičena do zamudnih obresti od dneva, ko je bila ugotovljena višina škode, in ne šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot zmotno trdi revizija.

Iz navedenih razlogov revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).