Up-583/05 - 5

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 369/2005 z dne 24. 3. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Upravnega sodišča št. U 3/2005 z dne 16. 2. 2005 in odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. BPP 790/2004 z dne 15. 12. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju DSS). Z navedeno odločbo je DSS zavrnilo pritožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovilo, da pritožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za pridobitev brezplačne pravne pomoči.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija vse navedene odločbe in zatrjuje kršitve 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter kršitve 2., 14., 15., 21., 22., 23., 24. in 54. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v postopku pred Upravnim ter Vrhovnim sodiščem ni imel možnosti sodelovati oziroma se izjaviti o ugotovitvah, zato sta po njegovem mnenju odločbi sodišč arbitrarni in nezakoniti. Izpodbijani odločbi naj bi bili nezakoniti tudi zato, ker sodišči nista upoštevali njegovega slabega zdravstvenega stanja in dejstva, da mora preživljati svojega brezposelnega sina, kar naj bi pomenilo tudi kršitev 54. člena Ustave. Sodišči naj bi tudi napačno ugotovili višino dejanskih prejemkov, s katerimi se preživljata skupaj s sinom.

B.

3.Ustavni pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe. Z večino navedb ustavne pritožbe namreč oporeka le pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje številne kršitve človekovih pravic, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

4.Pritožnikove navedbe o tem, da v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v postopku pred sodiščem ni imel možnosti sodelovati, bi bile lahko relevantne z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Iz navedene pravice izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev o pravici. Enako varstvo zagotavlja tudi EKČP v 6. členu. Vendar pritožnik s povsem pavšalnim očitkom, da v postopkih ni imel možnosti sodelovati oziroma se izjaviti, kršitve te pravice ni izkazal.

5.Tudi očitek pritožnika, da sta odločitvi sodišč arbitrarni, ni utemeljen. Pritožnik napačno razume ustavnopravno relevantni standard arbitrarne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja lahko sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodišča so namreč stališča, na katera so oprla svojo odločitev, dovolj izčrpno obrazložila ter jih utemeljila z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Pojasnila so, zakaj polnoletni sin, ki ga pritožnik sicer preživlja, ne more biti obravnavan kot družinski član v smislu 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01 in nasl. – ZBPP) in zakaj sodišče ni moglo upoštevati pritožnikovih navajanj zdravstvenih razlogov, s katerimi je utemeljeval svojo upravičenost do izjemne brezplačne pravne pomoči.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev prvega odstavka 54. člena Ustave v delu, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Pritožnik zgolj z navedbami, da sodišči med člane skupnega gospodinjstva nista šteli njegovega brezposelnega sina, s katerim živita v skupnem gospodinjstvu, ne more utemeljiti kršitve določbe 54. člena Ustave, ki varuje starševstvo.

7.Pritožnik zatrjuje še kršitve 8., 13. in 14. člena EKČP ter 15., 21, 23. in 24. člena Ustave, vendar teh kršitev ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), na katera pa se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

8.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan