Jedro

Znak za označevanje revije uporablja (v blagovnem prometu) izdajatelj revije in ne tisti, ki vanjo vlaga in ni izdajatelj.

Pogodba je navidezna, če stranki sklenitve pogodbe v resnici ne želita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je znak "Vzajemnost", ki ga uporablja za označevanje revije "Vzajemnost", istoveten znamki "Vzajemnost", ki jo uporablja druga toženka za označevanje svoje revije in da je bil znak "Vzajemnost" splošno znan kot oznaka za glasilo tožeče stranke, še preden je prvi toženec prijavil znamko "Vzajemnost" št. 9871715. Poleg tega je tožeča stranka zahtevala še, da se jo razglasi za nosilca znamke "Vzajemnost", ki jo prvi toženec uporabljala za označevanje revije.

Sodišče prve stopnje je ugodilo obema zahtevkoma tako zoper prvega toženca kot tudi zoper drugo toženko. Pritožbeno sodišče je pritožbo prvega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje zoper prvega toženca potrdilo. Ugodilo pa je pritožbi druge toženke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti drugi toženki zavrnilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija prvi toženec z revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeni sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrne, podredno pa, naj obe sodbi zoper prvega toženca razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki je predlagala odločitev, ugodno za vlagatelja odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Po revidentovem mnenju uporabljanja znaka v blagovnem prometu ni mogoče presojati zgolj formalno, to je po izdajateljstvu, temveč je odločilno to, kdo materialno vlaga v posamezno blago ali storitev, zlasti še, kdo omogoča, da je neko blago v prometu. Revizija ne dvomi v to, da je razmerje med tožečo in drugo toženko temeljilo na pogodbi o tehnični pripravi, tisku in distribuciji glasila "Vzajemnost" z dne 28.11.1997, meni pa, da je bila pogodba o tehnični pripravi, tisku in distribuciji navidezna pogodba. Po prvem odstavku 100. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS št. 13/1992, 13/1993, 27/1993 in 75/1997; v nadaljevanju ZIL) uživa pravno varstvo oseba, ki je blagovni znak v gospodarskem prometu uporabljala za označevanje svojega blaga, in je ta znak istoveten ali podoben znamki, ki jo uporablja kdo drug za zaznamovanje svojega blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste. Varstvo daje prvi odstavek 100. člena ZIL le, če je bil znak tožeče stranke splošno znan kot oznaka za blago tožeče stranke, še preden je bila blagovna znamka prijavljena.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je pred registracijo kot izdajatelj glasila nastopala izključno tožeča stranka, ki je blagovni znak "Vzajemnost" za glasilo uporabila v pravnem prometu še preden je prvi toženec prijavil blagovno znamko "Vzajemnost". Na to kaže tudi pogodba z dne 28.11.1997 sama. Tožeča stranka pa je kot izdajatelj tudi bila splošno znana kot uporabnik blagovnega znaka "Vzajemnost", še preden je prvi toženec prijavil blagovno znamko.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je razmerje med tožečo stranko in drugo toženko temeljilo na Pogodbi o tehnični pripravi, tisku in distribuciji glasila "Vzajemnost" z dne 28.11.1997 (v nadaljevanju "Pogodba"). Prvi toženec je bil zgolj direktor druge toženke in po ugotovitvah drugostopenjskega sodišča niti ni bil pogodbena stranka Pogodbe. Pač pa je prvi toženec (in ne druga toženka) po uspešno končanem postopku za priznanje blagovne znamke "Vzajemnost" postal njen nosilec, za izdajanje glasila "Vzajemnost" pa je pooblastil drugo toženko. Zaradi morebitnih materialnih vlaganj prvega toženca pa prvi toženec še ni postal izdajatelj, saj za pridobitev takšne lastnosti ne obstaja pravni temelj, in tako prvi toženec tudi ne more veljati za uporabnika blagovnega znaka. Glede na navedeno je napačno revidentovo materialnopravno stališče, da se mora presojati uporabljanje znaka v blagovnem prometu s stališča materialnega vlaganja in ne po izdajateljstvu.

Revizijsko sodišče je zato mnenja, da je drugostopenjsko sodišče imelo prav, ker je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, ki se nanaša na prvega toženca.

Revident tudi meni, da je bila Pogodba navidezna pogodba. Pogodba je navidezna, če stranki sklenitve pogodbe v resnici ne želita. Revident ni niti zatrjeval, da pogodbeni stranki pogodbe, kot sta jo sklenili, v resnici nista želeli skleniti. Ker tega ni storil, ni nobenega razloga za to, da bi Pogodba o tehnični pripravi, tisku in distribuciji bila navidezna pogodba. Pa tudi če bi Pogodba res bila navidezna pogodba, bi to kvečjemu lahko vplivalo na pravni položaj pogodbenih strank Pogodbe (tožeče stranke in druge toženke) in ne na revidentov.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo v izpodbijani odločbi, kolikor se ta nanaša na revidenta, uporabilo pravilno. Zato je revizijsko sodišče revizijo prvega toženca zavrnilo (378. člen ZPP).

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.