Jedro

Tožnik pred začetkom gradnje nesporno ni imel gradbenega dovoljenja. Če je menil, da gre pri navedenem objektu za gradnjo enostavnega objekta, bi moral glede na tedaj veljavno zakonodajo pred pričetkom gradnje pridobiti lokacijsko informacijo, česar pa ni storil (lokacijska informacija je bila izdana šele dne 30. 12. 2003), pri tem pa se v reviziji ne sklicuje na to, da naj bi šlo za gradnjo enostavnega objekta. Glede na splošno pravilo, da se pri odločanju v upravnem postopku uporablja zakon oziroma predpis, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, je ugotovitev gradbenega inšpektorja, da tožnik objekt gradi brez gradbenega dovoljenja, pravilna, posledično pa je zato pravilen tudi izrek ukrepa, oprt na določbo 152. člena ZGO-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 11. 2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote M. z dne 7. 7. 2003. S to odločbo je bilo tožniku med drugim naloženo, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa gradbena dela pri nelegalni gradnji dvižne zapornice (rampe) s temeljem, tlorisne velikosti 4.08 m x 0.60 m in nadstrešnice za postavitev smetiščnega kesona s talno betonsko ploščo tlorisnih dimenzij 2.60 m x 2.36 m na tam navedenem zemljišču (1. točka izreka odločbe) ter do tam navedenega roka navedena objekta odstraniti in vzpostaviti degradirano zemljišče v prvotno stanje (2. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe pridružuje razlogom izpodbijane odločbe ter zavrača tožbene ugovore, da za predmetna objekta ni potrebno dovoljenje za poseg v prostor. Gradnja novega objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega ali vsaj dokončnega gradbenega dovoljenja, če pa so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za gradnjo enostavnih objektov, pa zadošča pridobitev lokacijske informacije. Ker ni sporno, da tožnik ni pridobil nobenega upravnega dovoljenja za poseg v prostor, je njegov poseg nezakonit. Sodišče je ob sklicevanju na določbo 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 zavrnilo tudi tožbena ugovora, da predmetna zapornica ni objekt v smislu tega zakona ter da se z upravnima odločbama nezakonito posega v tožnikovo lastninsko pravico.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh (pritožbenih) razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Ponavlja tožbeni ugovor, da obravnavana zapornica ni gradbeni objekt v smislu ZGO-1, temveč naprava, ter da njena izgradnja in montaža ne sodita v upravno področje. Sodišče ni izvajalo nobenega dokaznega postopka, saj ni opravilo ogleda, zato dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno, sklicevanje na sporni upravni odločbi pa ne zadošča. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti, saj ni bilo neposrednega obravnavanja. Razlogi sodbe so nejasni, saj sodišče ni razložilo, zakaj gre pri postavitvi zapornice za objekt in gradnjo v smislu ZGO-1. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer tako ZGO-1 kot pravila v zvezi z lastninsko pravico, saj lahko lastnik svojo nepremičnino brani pred samovoljnimi in nedovoljenimi posegi.

4. Odgovor na pritožbo (sedaj revizijo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če s posebnim zakonom ni določeno drugače; v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

8. Iz obrazložitve revizije izhaja, da tožnik napada le odločitev glede gradnje betonskega temelja za dvižno zapornico, zato je Vrhovno sodišče, čeprav je revizija vložena zoper prvostopno sodbo v celoti, v okviru revizije sodbo preizkusilo le glede obrazloženo prerekanega dela.

9. V času odločanja upravnega organa prve stopnje je že veljal ZGO-1, ki v 1. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. V drugem odstavku 1. člena pa je določeno, da graditev objekta po tem zakonu obsega projektiranje, gradnjo in vzdrževanje. Skladno s 7.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je gradnja izvedba gradbenih in drugih del in obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta in odstranitev objekta. Vse navedene gradnje se lahko začnejo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Investitor sicer lahko na lastno odgovornost po določbi drugega odstavka tega člena začne z gradnjo tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja. V času odločanja upravnih organov in sodišča prve stopnje še veljavni tretji odstavek 3. člena ZGO-1 pa je določal, da ne glede na določbe prvega odstavka citiranega člena za enostavni objekt gradbeno dovoljenje ni potrebno, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1. 10. Glede na vse navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ni dvoma, da postavitev betoniranega temelja za dvižno zapornico predstavlja gradnjo objekta v smislu določb ZGO-1. Zanjo pa tožnik pred začetkom gradnje nesporno ni imel gradbenega dovoljenja. Če je menil, da gre pri navedenem objektu za gradnjo enostavnega objekta, bi moral glede na tedaj veljavno zakonodajo pred pričetkom gradnje pridobiti lokacijsko informacijo, česar pa ni storil (lokacijska informacija je bila izdana šele dne 30. 12. 2003), pri tem pa se v reviziji ne sklicuje na to, da naj bi šlo za gradnjo enostavnega objekta. Glede na splošno pravilo, da se pri odločanju v upravnem postopku uporablja zakon oziroma predpis, ki je veljal v času odločanja prvostopnega upravnega organa, je ugotovitev gradbenega inšpektorja, da tožnik objekt gradi brez gradbenega dovoljenja, pravilna, posledično pa je zato pravilen tudi izrek ukrepa, oprt na določbo 152. člena ZGO-1. Iz navedenih razlogov tako ni bila storjena zatrjevana bistvena kršitev določb postopka glede nejasnih razlogov izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih.

11. V zvezi z očitkom glede neizvajanja dokazov in posledično kršitvijo pravila o kontradiktornosti, s čimer revident smiselno zatrjuje kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker ni bila opravljena glavna obravnava, pa Vrhovno sodišče prav tako ugotavlja, da te kršitve niso bile storjene. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 je potrebno pri odločanju o pravnih sredstvih uporabljati ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči tudi brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi, če je dejansko stanje med njima sporno, vendar stranke navajajo samo tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je tožnik v tožbi razen vpogleda v upravni spis predlagal le lastno zaslišanje in po potrebi zaslišanje drugih prič, ki jih bo naknadno predlagal, pri tem pa ni pojasnil, katera dejstva želi s tem dokazati, niti ni konkretiziral, kako bi nova dejstva in dokazi lahko vplivali na odločitev, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni bila storjena. Skladno z določbo 60. člena ZUS-1 pa sodišče, kadar sodi na seji, odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.

12. Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da z odreditvijo ukrepov ustavitve gradnje ter odstranitve nelegalno zgrajenih objektov upravni organ ni nezakonito posegel v tožnikovo lastninsko pravico, saj ZGO-1 določa omejitve lastninske pravice pri posegih v prostor z gradnjo. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo po presoji revizijskega sodišča torej pravilno uporabljeno.

13. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.