Jedro

Dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar pomeni, da niti ni potrebno, da bi dejansko prišlo do kršitev pravnega reda, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za domnevo, da bo prišlo do take kršitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljena za prebivanje in delo (1. točka izreka); odločila, da mora tožnik v roku 8 dni od pravnomočnosti odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku posebnih stroškov upravnega organa in strank ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi citira določbe tretjega in četrtega odstavka 33. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), 37. in 37.a člen ter 6. alinejo prvega odstavka 55. člena tega zakona. Ugotavlja, da je pri preverjanju tožnika v evidenci policije ugotovila, da iz t.i. nacionalne baze izhaja zapis o prekršku JRM z dne 31. 7. 2015, in sicer da je bil tožnik obravnavan kot odgovorna oseba družbe A. za prekršek, ker je imel v penzionu ... na ... brez ustreznih delovnih dovoljenj zaposlena dva tujca, ki sta v kuhinji delala kot kuharja restavracije penziona in jima je s tem omogočil nezakonito prebivanje na območju Republike Slovenije. Poudarja, da je zaradi ugotovitve dejanskega stanja in pravice tožnika, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah tožnika povabila na zaslišanje, ki je bilo opravljeno 18. 8. 2016, hkrati pa je 13. 10. 2016 tožnika tudi pozvala, da se v postavljenem roku pisno izreče o ugotovljenih dejstvih. Zaključuje, da je tožnik zastopnik družbe, torej odgovorna oseba, ki je omogočala delo na črno ter storila prekršek po ZTuj-2 in tudi prekršek po Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in s tem kršila pravni red Republike Slovenije. Njegova ravnanja predstavljajo zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in so zadostna podlaga za zavrnitev njegove prošnje.

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka sama ugotovila, da ni zabeležen ne v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje, ne v evidenci pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških ter da se kot fizična oseba v celoti podreja pravnemu redu Republike Slovenije in meni, da nikakor ni mogoče domnevati, da se pravnemu redu ne bo podrejal. Poudarja, da je bila za očitano kršitev kaznovana pravna oseba ter da toženka v obravnavanem primeru prelahko ocenjuje standard oziroma pravni pojem podrejanje tujca pravnemu redu RS, ki je nedefiniran pravni pojem in ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Izpostavlja, da je FURS ugotovil, da sta 31. 7. 2015 v kuhinji delala B.B. in C.C. ter da je Upravna enota D. že 29. 7. 2015 sprejela prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo teh dveh oseb. Tako je prepričan, da ni mogoče domnevati, da se niti tožnik niti oba delavca ne podrejata pravnemu redu Republike Slovenije, saj sta podala vlogo, torej sploh nista delala na črno, saj je že tekel postopek. Glede na splošno znano dejstvo, koliko časa traja tak postopek in da je bila v juliju gostinska sezona na višku, pa ni bilo pričakovati, da bo vloga tako hitro rešena. Žal pa družba A. ni podala pravnega sredstva zoper odločbo v zvezi s pregledom z dne 31. 7. 2015, zato posledice sedaj nosi tožnik. Odločitev toženke je glede na navedene okoliščine prestroga in krši pravice tožniku, saj bo v primeru zapustitve Slovenije moral zaposlene odpustiti in družbo zapreti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje; podrejeno da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ugodi, 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa razveljavi. Hkrati zahteva povrnitev svojih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih izpodbijane odločbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Ni pa spora o tem, da je FURS, Finančni urad E. dne 2. 11. 2015 izdal odločbo št. DT 71016-1620/2015-4, s katero je odločeno, da sta pravna oseba A. d.o.o in odgovorna oseba pravne osebe - direktor te družbe - tožnik odgovorni, ker je tožnik kot odgovorna oseba navedene pravne osebe pri opravljanju dejavnosti pravne osebe nezakonito zaposlil državljana tretje države C.C. in B.B. v kuhinji “Penziona ...“ kot kuharja brez pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja ter potrebnih dovoljenj za opravljanje dela v Republiki Sloveniji za državljane tretjih držav, kar so dne 31. 7. 2015 ob 13.00 uri osebno zaznali uslužbenci Finančnega urada F.in to navedli v obvestilu o storitvi prekrška in zapisniku z dne 31. 7. 2015. S tem sta navedena pravna oseba in tožnik kot odgovorna oseba pravne osebe kršili določbo 6. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, zato jima je bila izrečena globa, in sicer pravni osebi v višini 5.000,00 EUR in odgovorni osebi - tožniku v višini 500,00 EUR. Navedenim dejstvom namreč tožnik v postopku ne oporeka.

6. Skladno z določbo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

7. Glede na v postopku ugotovljena dejstva, ki med strankama, kot že povedano, niti niso sporna, je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila, da je podan razlog po citirani določbi 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 za zavrnitev podaljšanja enotnega dovoljenja tožniku. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedla odločilne razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev in jim sodišče v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

8. Poudariti pa je potrebno, da je imel tožnik v postopku vse možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je bil pri toženki 18. 8. 2016 tudi zaslišan. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da je izjavil, da so za navedena državljana Srbije v maju oziroma juniju 2015 vložili vlogi pri toženki in pri Zavodu za zaposlovanje, ki pa sta bili zavrnjeni, ker niso imeli poravnanih obveznosti v znesku 16,00 oziroma 17,00 EUR. Na njihov poziv so poravnali obveznosti in vložili novi vlogi. V tem času sta tujca prišla na ... za 10 do 15 dni, da vidita, kje bosta delala ter da vidita kako in kaj. V času, ko sta tožnika zamenjala v kuhinji, je prišla kontrola. Poudaril je tudi, da sta se navedena tujca 30. 7. 2015 nameravala vrniti v Srbijo, vendar sta na tožnikovo prošnjo, da ostaneta še štiri dni, to obdobje podaljšala. Izpovedal pa je tudi, da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije in da vse življenje nima nobenih prekrškov, da pa je sedaj prvič plačal globo, ker ni bil pripet v avtomobilu.

9. Tožnik je imel tudi možnost, da se še pisno izjavi o ugotovitvah organa v postopku. Iz dopisa z dne 8. 11. 2016, ki ga je tožnik po pooblaščenki vložil pri toženki, izhaja, da se je sedaj že naučil oziroma spoznal, da postopki za pridobitev dovoljenj dolgo trajajo, zato bo prihodnjo sezono moral z njimi začeti toliko prej. Prepričan pa je, da če je podana vloga za izdajo dovoljenja, tudi ni mogoče očitati, da predpisi niso bili spoštovani.

10. V zvezi s tožnikovimi navedbami, ki jih je podal že na zaslišanju in v odgovoru na poziv toženke z dne 8. 11. 2016 ter tožbenimi ugovori sodišče pojasnjuje, kar mu je sicer pojasnila že toženka, da ZTuj-2 v citirani določbi 6. alineje prvega odstavka 55. člena postavlja zelo stroga merila, ko gre za presojo, ali se nekdo ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Po tej določbi se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Torej niti ni potrebno, da bi dejansko prišlo do kršitev pravnega reda, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za domnevo, da bo prišlo do take kršitve. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določbo zadostuje že zgolj razlog za to, da lahko toženka domneva, da tožnik ne bo spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. V obravnavanem primeru pa je nesporno tožnik, kot odgovorna oseba družbe A., bil spoznan storitve prekrška zaradi nezakonite zaposlitve državljanov Srbije C.C. in B.B., kar pomeni, da je že kršil slovenski pravni red. Glede na to pa je tudi po presoji sodišča pravilna domneva upravnega organa, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in zadostna podlaga za odločitev, da mora zapustiti Slovenijo.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bila vloga za izdajo potrebnih dovoljenj za navedena tujca vložena 29. 7. 2015, to je pred opravljeno kontrolo s strani Finančnega urada Kranj, pa sodišče pojasnjuje, da mora biti delavcu dovoljenje izdano, preden začne z delom, zato sama vložitev vloge na odločitev v zadevi ne more vplivati. Skladno z določbo prvega odstavka 37. člena ZTuj-2 je namreč šele, ko je izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo dovoljenje tisto, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji. Iz citirane določbe tako jasno izhaja, da sama po sebi vložena prošnja za izdajo tega dovoljenja tujcu še ne omogoča prebivanja in dela v Republiki Sloveniji. Kot je tožniku pojasnila že toženka v izpodbijani odločbi, pa na odločitev ne more vplivati niti njegovo sklicevanje na to, da bo v primeru ne podaljšanja njegovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo moral firmo zapreti in zaposlene odpustiti.

12. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. O zadevi je odločilo na nejavni seji, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.