Jedro

Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo najkasneje s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženka obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019. Ker jo je vložila šele 30. 10. 2020, je rok zamudila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala, da je bila v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas, za polni delovni čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019 z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja; da jo je toženka dolžna za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja; da ji je dolžna od 1. 1. 2016 do 31. 8. 2016 obračunati plačo v višini 1.211,10 EUR bruto mesečno, od 1. 9. 2016 do 16. 10. 2019 pa 1.220,94 EUR bruto mesečno, ter ji po odvodu dajatev plačati pripadajoče neto zneske, zmanjšane za prejemke, ki jih je prejela iz naslova dela po pogodbah o poslovnem sodelovanju, z obrestmi; da ji je dolžna priznati pravico do poklicnega zavarovanja od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019 in jo za to obdobje vključiti v sistem poklicnega zavarovanja tako, da s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta po prispevni stopnji 16 % od bruto plače ter ji poravnati vse prispevke za navedeni čas; da ji je dolžna povrniti stroške za prevoz na delo in z dela, stroške prehrane med delom ter izplačati regres v zneskih in z datumi zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, z obrestmi.

Z izpodbijanim delom sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženki na delovnem mestu plesalec v baletnem zboru, za nedoločen čas, za polni delovni čas od 17. 10. 2020 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz tega razmerja; da je bila pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 16. 10. 2019 sklenjena za nedoločen čas; da je delovno razmerje tožnice pri toženki dne 16. 10. 2020 prenehalo nezakonito; da jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v socialna zavarovanja za čas od 17. 10. 2020 dalje; da ji je dolžna za čas od 17. 10. 2020 do 10. 1. 2021 obračunati nadomestilo plače v višini 1.220,94 EUR bruto mesečno, od 11. 1. 2021 dalje pa nadomestilo plače v višini bruto razlike plače oziroma drugega prejemka do zneska 1.220,94 EUR bruto mesečno, ter ji po odvodu dajatev plačati neto zneske, z obrestmi; da ji je dolžna od 17. 10. 2020 dalje priznati pravico do poklicnega zavarovanja in jo vključiti v sistem poklicnega zavarovanja tako, da s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta po prispevni stopnji 16 % od bruto plače tožnice ter za njo poravnati vse prispevke od 17. 10. 2020 dalje.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeni del sklepa in sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek sklepa nerazumljiv, ker je sodišče prve stopnje delovno razmerje za nedoločen čas omejilo na čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019, pri čemer ni podalo nobenih razlogov o odločilnih dejstvih. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zahtevek za priznanje delovnega razmerja po 17. 10. 2020 napačno presojalo le v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 17. 10. 2019 do 16. 10. 2020, čeprav je bila tožnica že pred tem v prikritem delovnem razmerju pri toženki. Ker o zahtevku, ki se nanaša na čas od 17. 10. 2020 dalje ni odločilo, upoštevajoč obstoj prikritega delovnega razmerja tožnice pri toženki od 1. 1. 2016 dalje, je kršilo 2. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Zmotno je uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnici ni prenehalo prikrito delovno razmerje pri toženki s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Za uveljavljanje sodnega varstva zaradi ugotovitve obstoja prikritega delovnega razmerja ni odločilen trenutek, ko je delavec izvedel za kršitev pravic iz tega razmerja. Pravno razmerje med strankama od 1. 1. 2016 dalje je treba šteti kot enotno delovno razmerje, čeprav se je tožnica šele s 17. 10. 2019 formalno zaposlila pri toženki. Stališče sodišča o datumu začetku teka 30-dnevnega roka odvrača delavca od učinkovitega uveljavljanja sodnega varstva in pravic iz delovnega razmerja. ZDR‑1 ne ločuje obdobja prikritega delovnega razmerja od obdobja, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnici ni zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS v primerjavi z delavci, ki imajo možnost uveljavljanja transformacije katerekoli zaporedno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklicuje se na zadevi VIII Ips 153/2016 in Pdp 557/2018. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s sklepom v III. točki izreka skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019, ker tožnica ni uveljavljala neposrednega sodnega varstva v prekluzivnem 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Zaradi neobstoja procesne predpostavke sodišče prve stopnje v tem delu tožbe pravilno ni obravnavalo po vsebini, s tem pa ni časovno omejilo (prikritega) delovnega razmerja tožnice pri toženki za nedoločen čas, kot to zmotno navaja pritožba. Izpodbijana III. točka izreka sklepa tako nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Neuspešno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje zato, ker naj bi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na čas po 17. 10. 2020, presojalo le v povezavi z zahtevkom za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi neobstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za čas od 17. 10. 2019 do 16. 10. 2020. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 1. 2016 dalje na delovnem mestu plesalca v baletnem zboru. S tem, ko je sodišče v IV. točki izreka sodbe zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženki na delovnem mestu plesalec v baletnem zboru za nedoločen čas, za polni delovni čas od 17. 1. 2020 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega delovnega razmerja izhajajo, je odločilo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).

8. Tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženki za obdobje od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019, ko je opravljala delo po civilnih pogodbah ali brez pogodbe, je prepozna. Sodna praksa, da je tudi v tem primeru ob smiselni uporabi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 treba tožbo vložiti v roku 30 dni od prenehanja razmerja, ki ga je treba šteti za delovnopravnega, je jasna (prim. sodbo VIII Ips 81/2017 z dne 20. 6. 2017, sklep VIII Ips 230/2016 z dne 24. 1. 2017 in sklep VIII Ips 284/2015 z dne 23. 2. 2016). Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo najkasneje s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženka obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019. Ker jo je vložila šele 30. 10. 2020, je rok zamudila. Tožnica pa je imela že pred tem (od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019) možnost uveljavljanja varstva svojih pravic najprej pri toženki in nato pri sodišču v skladu s 24. in 25. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) v povezavi s 45. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadaljnji). Določitev prekluzivnega roka je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti (prim. Up-103/99 z dne 29. 11. 2000).

9. Pritožba ne more uspeti z očitkom, da je bilo tožnici kršeno enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS), ker ima delavec v primeru transformacije možnost uveljavljati nezakonitost katerekoli zaporedno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kadar je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, sam obstoj delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi ni sporen. Sporno je trajanje take pogodbe, to je njen obstoj za nedoločen čas. V obravnavanem primeru, ko je tožnica opravljala delo po pogodbah civilnega prava v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 7. 2019 in brez nje v obdobju od 1. 8. 2019 do 16. 10. 2019, pa je sporen že sam obstoj delovnega razmerja. Ker ne gre za enaka pravna položaja, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevi VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016 in Pdp 557/2018 z dne 29. 8. 2018. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodne odločbe (353. člen in druga točka 365. člena ZPP).

11. Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).