Jedro

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih ali neidentificiranih) je v gradivu zajetih in ne glede na to, da se gradivo nahaja na več nosilcih (obtožnica v opisu obsega dva od sicer več zaseženih), storjeno zgolj eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.

Izrek

I.Pritožbi zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako,

da se za kaznivo dejanje kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, opisano pod točko A/5 izreka sodbe določena kazen zniža na 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora,

nato pa se ob nespremenjenih določenih kaznih za ostala kazniva dejanja obtožencu A. A. po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

18 (osemnajst) let in 8 (osem) mesecev zapora.

II.V preostalem delu se pritožba zagovornikov, v celoti pa pritožbi višje državne tožilke in pooblaščenke mld. oškodovanca B. B. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo pod točko A obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve naslednjih kaznivih dejanj: pod točko 1. izreka sodbe kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 2 (dve) leti zapora; pod točko 2. izreka dveh kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe po tretjem odstavku 172. člena KZ-1, za kateri mu je določilo kazen 9 (devet) mesecev zapora in kazen 1 (eno) leto zapora; pod točko 3. izreka kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen 2 (dve) leti zapora, pod točko 4. izreka kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, za katero je določilo kazen 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora; pod točko 5. izreka kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. člena KZ-1, za katero je določilo kazen 5 (pet) let zapora; pod točko 6. izreka kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, za katero je določilo kazen 1 (eno) leto zapora, pod točko 7. izreka kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 176. člena KZ-1, za katero je določilo kazen 1 (eno) leto zapora, pod točko 8. izreka pa treh kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, pri čemer je za kaznivo dejanje pod prvo alinejo te točke določilo kazen 2 (dve) leti zapora, za kaznivo dejanje pod drugo alinejo kazen 1 (eno) leto zapora in za kaznivo dejanje pod tretjo alinejo kazen 3 (tri) leta zapora. Obtožencu je nato po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 20 (dvajset) let in 3 (tri) mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtoženemu v izrečeno kazen všteje čas v pridržanju in priporu, in sicer od 8. 9. 2023 od 10.05 ure dalje. Na podlagi šestega odstavka 176. člena KZ-1 v zvezi s 73. členom KZ-1 se obtoženemu odvzame pornografsko in drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe, iz 8. točke izreka ter telefon znamke Apple iPhone 11 in računalnik HP Elite Book. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovane C. C., B. B., Č. Č. in D. D. s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napoti na pravdo. Pod točko B izreka sodbe je bila glede kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po drugem odstavku 172. člena KZ-1, ki naj bi ga obdolženec izvršil točno neugotovljenega dne med letoma 2010 in 2011 na škodo mld. E. E., izdana zavrnilna sodba iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se dajo izločiti iz skupnih stroškov, to je stroški za prihod oškodovanega E. E. na sodišče v skupni višini 21,40 evra, proračun. Na podlagi drugega in četrtega odstavka 95. člena ZKP pa se obtoženega oprosti plačila drugih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, stroški postavljenih pooblaščencev oškodovancev, pa bremenijo proračun.

2.Zoper obsodilni del sodbe (točka A) so se pritožili:

- zagovorniki obtoženega A. A., odvetniki iz Odvetniške družbe F., o. p. , d. o. o., ..., zaradi vseh pritožbenih razlogov, tj. bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnih predpisov kazenskega zakona, nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ki predlagajo Višjemu sodišču v Ljubljani, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišč prve stopnje, obtoženega pa

v spornih odstavkih in točkah sodbe oprosti, konkretneje pa pri 5., 7. in 8. točki zniža določene kazni, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi to sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika;

- višja državna tožilka iz razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP — zaradi kršitve kazenskega zakona in iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP- zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki predlaga da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega spozna za krivega vseh kaznivih dejanj, kot se mu očitajo v obtožnici Kt/16989/2023 z dne 28. 2. 2024 pod točkami 1 do 18 ter mu za posamezna kazniva dejanja "izreče" konkretno navedene višje zaporne kazni in enotno kazen 30 let zapora;

- pooblaščenka oškodovanca B. B., G. G., odvetnica v ..., zaradi nepravilne odmere kazni za KD pod točko 4, zaradi neizrečenega ukrepa prepovedi dela z otroki in mladoletnimi osebami v organizacijah za mlade, zaradi odločitve 0 napotitvi oškodovanca na pravdo z njegovim PPZ, s predlogom, da se pritožbi ugodi in se obdolženemu za storjeno dejanje pod točko 4 na škodo oškodovanca določi višja zaporna kazen in izreče ukrep prepovedi dela ter odloči o zahtevani odškodnini v kazenskem postopku.

3.Odgovor na pritožbo nasprotne stranke so vložili višja državna tožilka in zagovorniki in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke. Zagovorniki so se pisno izjavili tudi o odgovoru državne tožilke na njihovo pritožbo in vztrajali pri vloženi pritožbi.

4.Pritožba obtoženčevih zagovornikov je delno utemeljena, pritožbi višje državne tožilke in pooblaščenke mld. oškodovanca B. B. pa sta neutemeljeni.

5.Na predlog obtoženčevih zagovornikov je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP opravilo sejo v navzočnosti strank, na kateri so bili navzoči obtoženec A. A. preko videokonferenčne povezave, njegov zagovornik H. H., odvetnik iz Odvetniške družbe F., o. p., d. o. o., ..., višja državna tožilka I. I. in okrajna državna tožilka J. J. iz Okrožnega državnega tožilstva v Kranju. Pooblaščenka mld. oškodovanca B. B. je bila kot pritožnica obveščena o seji pritožbenega senata, a se je ni udeležila, kar ni predstavljalo ovire, da se seja opravi. Senat pritožbenega sodišča je po izjasnitvi strank glede poteka seje v navzočnosti javnosti (višja državna tožilka I. I. izključitvi javnosti ni nasprotovala, zagovornik pa je upošteval željo obdolženca in predlagal, da na seji nista navzoči sodniška pripravnica in strokovna sodelavka višjega sodišča) in posvetovanju sklenil, da se na podlagi določil šestega odstavka 378. člena ZKP v zvezi s 295. členom ZKP izključi javnost za ves čas trajanja seje, to pa zaradi varstva osebnega in družinskega življenja obtoženca in oškodovancev, pri čemer pa je navzočnost na seji dovolilo strokovni javnosti (sodniški pripravnici K. K. in strokovni sodelavki L. L.) ter uslužbencu sodišča M. M., ki je kot informatik skrbel za videokonferenčno povezavo. Glede na naravo kaznivih dejanj (kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost), dejstvo, da so nekateri oškodovanci še mladoletni, potrebno pa je zaščititi tudi polnoletne oškodovance žrtve obravnavanih kaznivih dejanj, dva oškodovanca pa sta obtoženčeva družinska člana, je bil po stališču pritožbenega senata tak ukrep potreben. V 296. členu ZKP (ta se uporablja smiselno tudi pred sodiščem druge stopnje na podlagi 382. člena ZKP) pa je določeno, da izključitev javnosti ne velja za stranke, oškodovanca, njihove zastopnike, zagovornika in osebe, ki jih izbere oškodovanec (prvi odstavek), pri čemer pa senat sme dovoliti, da so na seji, katere javnost je izključena, navzoče tudi posamezne uradne osebe ter znanstveni in javni delavci, zato je dopustilo navzočnost nujnega sodnega osebja in dveh uslužbenk sodišča (t. i. strokovna javnost).

6.Navzočnost obtoženca A. A. na pritožbeni seji je bila omogočena preko videokonferenčne povezave z ZPKZ ..., kar je z izdajo posebnega sklepa na podlagi prvega odstavka 84.a člena in prvega odstavka 304.a člena ZKP 19. 9. 2025 sklenil pritožbeni senat potem, ko so z ZPKZ ... sporočili, da zaradi kadrovskih težav obtoženca ne bodo mogli spremljati na sodišče zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na seji. Pritožbeno sodišče je tak sklep sprejelo iz razloga, ker je obtožencu prostost odvzeta že 8. 9. 2023, ima status pripornika, pri tem pa velja dolžnost vseh organov, da postopajo posebej hitro, zato je ocenilo, da je glede na okoliščine zadeve tako postopanje potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP).

7.Na pritožbeni seji je višja državna tožilka I. I. predlagala da se pogleda posnetek mld. N. N. v zvezi z dejanjem pod točko A/5 izreka izpodbijane sodbe, to pa iz razloga, ker se je obtoženec v pritožbi izrecno opredeljeval do tega dejanja in navajal, da je do dogodka prišlo na željo in po lastni izjavi oškodovanca. V spis je vložila tudi listino, in sicer obtožnico, ki jo je zoper istega obtoženca vložila 26. 8. 2025 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Obtoženec je v zvezi s tem predlogom tožilstva izjavil, da ni potrebno predvajati predlaganega posnetka, saj si je ta posnetek ogledal na glavni obravnavni, državna tožilka pa s tem predlogom želi le potencirati to dejanje. Pritožbeni senat je sklenil, da se predlogu državne tožilke ne ugodi. Pritožbena seja namreč ni namenjena izvajanju dokazov, sme pa senat na podlagi določbe tretjega odstavka 378. člena ZKP strankam in oškodovancu na njihov obrazložen predlog dovoliti, da v dopolnitev pritožbenih navedb preberejo posamezne spise ali listine iz spisa oziroma, da se vpogleda v določeno spisovno gradivo. Ob dejstvu, da je bil pritožbeni senat seznanjen z vsebino zbranega dokaznega gradiva, vključno s predlaganimi posnetki, stranke pa so si jih ogledale na glavni obravnavi, je pritožbeni senat zavrnil predlog višje državne tožilke, da se posnetek ponovno pogleda tudi na pritožbeni seji.

8.Po proučitvi gradiva v spisu in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in v medsebojni povezavi logično in natančno ocenilo, na tej osnovi napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter posledično s stopnjo verjetnosti prepričanje, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter ga spoznalo za krivega po relevantnih zakonskih določbah. S strani obrambe zatrjevane kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe in načela enakega varstva pravic, niso podane.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov

brez materialnih dokazov in brez podpore neodvisnih dejstev. Grajajo tudi dokazno oceno in izpostavljajo, da sodba temelji na izjavah posameznih po svoji krivdi bistveno zmanjšano prištevnih mladoletnikov. Uveljavljajo pa tudi procesne kršitve oziroma kršitve pravic obrambe, ki jih prepoznajo v tem, da naj bi bila obramba brez možnosti pravega navzkrižnega "spraševanja", deloma je dokazni postopek potekal celo preko video povezave. Zaslišanje oškodovanca in povezovanje med seboj časovno in prostorsko oddaljenih in nepovezanih dogodkov, med katerimi je tudi deset let razlike, po mnenju obrambe ne zadošča za obsodbo. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila arbitrarna in nezadostno obrazložena.

V nadaljevanju te sodbe bodo posamezne navedbe iz pritožbe celovito naslovljene na enem mestu, čeprav kot rdeča nit tečejo skozi vso pritožbo, naknadno pa bodo obravnavane še pritožbene navedbe, ki naslavljajo posamezne sklope izreka sodbe po posameznih obravnavanih kaznivih dejanjih.

Glede pritožbene kritike izvedbe posameznih narokov preko videokonference je najprej potrebno poudariti, da je v konkretni zadevi sodišče na tak način izvedlo narok glavne obravnave na podlagi sklepa razpravljajočega senata skladno z določili 304.a člena ZKP izjemoma (le 4 od 10 narokov so potekali preko videokonference), ko je bilo to potrebno bodisi zaradi zaščite oškodovanca C. C. (o tem ima sodba prepričljive razloge v točki 6 obrazložitve v povezavi z razlogi na zapisniku naroka za glavno obravnavo na list. št. 1759) ali ko zaradi kadrovskih težav na strani ZPKZ spremstvo obtoženca na glavno obravnavo ni bilo izvedeno (16. 7. 2024, 9. 12. 2024, 20. 3. 2025). Ob tem je potrebno izpostaviti, da je bil prvi izmed pravkar naštetih narokov namenjen zagovoru obtoženca, na teh narokih se tudi niso izvajali dokazi z zaslišanjem prič, razen ene, to je O .O., pri čemer je s tem izrecno soglašala tudi obramba.

V zvezi s pritožbenimi navedbami glede kršitev načela neposrednosti in pravic obrambe je potrebno izpostaviti, da s tem, ko je bila izvedena video konferenčna povezava z upravo zaporov, obtožencu njegove ustavne pravice iz 29., 23. in 22. člena Ustave RS niso bile kršene. Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, in sicer v sodnem poslopju, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Na naroku izraženo nestrinjanje zagovornika, da se opravi narok za glavno obravnavo preko videokonference, ki se ponovi v pritožbi, pa ob možnosti, da sodišče narok na tak način izvede, če je to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka, ne more biti uspešno. Glede na ugotovljene okoliščine nerealizacije privedbe in spremstva obtoženca na sodišče v priporni zadevi, kjer mora biti postopanje sodišča hitro, je bila izvedba narokov za glavno obravnavo na tak način potrebna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, zato je sodišče te naroke s pomočjo videokonference lahko opravilo brez soglasja strank. Iz spisa izhaja, da je predsednik senata vložil znatne napore v to, da se zagotovi obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi na sodišču. V ta namen je v dopisih upravi ZPKZ ... odločno vztrajal, da se privedba realizira, odrejal celo policijsko asistenco pravosodnim policistom, a je bil pri tem neuspešen, ker je šlo za spremstvo izven ZPKZ na območje druge policijske uprave. Narok za glavno obravnavo 16. 9. 2024 je bil iz tega razloga tudi preklican in preložen.

Tudi Vrhovno sodišče RS je v dosedanji praksi nezmožnost obdolženčeve privedbe na glavno obravnavo s strani pravosodnih policistov zaradi kadrovskega primanjkljaja že upoštevalo kot dopusten razlog za izvedbo videokonference; brez soglasja strank in zaslišanje prič preko videokonference umestilo v okvir načela neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi.¹ Evropsko s0dišče za človekove pravice pa je tudi že presodilo, da lahko zahteva po pospešitvi postopkov in zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.² Upoštevaje vse izpostavljeno je pritožba zagovornika v tem delu neutemeljena.

Drži, da je bil na narokih za glavno obravnavo obtoženec ločen od svojega zagovornika, ki se je nahajal v razpravni dvorani, vendar je ves čas spremljal glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave, katere kvaliteta se je ves čas preverjala, posamezni izpadi povezave in postopanje sodišča v zvezi z njimi pa so zabeleženi tudi na zapisnikih o glavni obravnavi (primeroma list. št. 1247, 1248, 1642, 1645) in jih je sodišče prve stopnje torej zaznalo in prilagodilo delo. Zagovornik kršitev pravice do obrambe prepoznava v tem, da se obtoženec ni mogel posvetovati s svojim zagovornikom, vendar iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo izhaja, da je bil posvet na predlog zagovornika oziroma obtoženca vedno omogočen ob zagotovitvi zasebnosti z umikom vseh ostalih iz razpravne dvorane (primeroma list. št. 1250). Zagovornik posplošeno zatrjuje, da je bila obtožencu kratena pravica do osebne prisotnosti zagovornika, s tem pa pravica do obrambe v smislu sprotne komunikacije z zagovornikom ter neverbalne komunikacije z njim, pa tudi iz podatkov v spisu (npr. zapisnikov) ne izhaja, da bi obramba v tem smislu izpostavila kakšne konkretne pomanjkljivosti in težave, ki jih sodišče ne bi upoštevalo in prilagodilo postopanja, predvsem pa pritožniki ne izkažejo konkretnega vpliva zatrjevanega na pravilnost in zakonitost sodbe, zato pritožbeno sodišče te navedbe zavrača kot neutemeljene.

Zaslišanje oškodovanca C. C. pa je sodišče izvedlo na način, da je bil obtoženec navzoč preko videokonferenčne povezave, vsi ostali pa v razpravni dvorani, pri čemer se je oprlo na določbo petega odstavka 65. člena ZKP. Sodišče namreč lahko oškodovancu omogoči, da ne pride do neželenega stika z obdolžencem, razen če je stik nujno potreben zaradi uspešne izvedbe kazenskega postopka. Ta oškodovanec, ki je v času zaslišanja na sodišču sicer že dopolnil 18 let, je sodišče preko pooblaščenca zaprosil za uporabo zaščitnih ukrepov in to vlogo po pooblaščencu tudi dopolnil (list št. 1689). Senat je upoštevaje vsebino predloga in odgovora ter okoliščin zadeve, ki jih sodba natančno predstavi v točki 5 obrazložitve in veljajo za vse mladoletne oškodovance, sklenil, da zaslišanje izvede tako, da bo obtoženec zaslišanju prisostvoval preko videokonference. Na ta način je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča v kar največji meri zagotovljena neposrednost oziroma zmožnost, da senat neposredno spremlja zaslišanje priče, ki je v sodni dvorani, tam pa se je nahajal tudi zagovornik, hkrati pa je ne da bi med oškodovancem in obtožencem prišlo do fizičnega stika tudi obtoženec izpovedbo lahko spremlja v realnem času vključno s sliko ter oškodovancu tudi takoj postavlja vprašanja. S takim načinom izvedbe dokaza je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča v celoti zadoščeno zahtevam, ki jih sodišču nalaga načelo neposrednosti izvajanja dokazov, obenem pa so bile uravnotežene tudi pravice oškodovanca in obrambe.

Videokonferenčni način izvedbe posameznih narokov glavne obravnave je bil glede na navedene okoliščine zadeve, potreben za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zgolj dejstvo, da zaslišanje poteka preko tehničnih sredstev, na neposrednost izvajanja dokaza nima vpliva. Zaslišanje priče poteka namreč skladno s procesnimi pravili (331. členom ZKP), oziroma ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 355. člena ZKP. Ker navedeno smiselno velja tudi, če priča izpoveduje v razpravni dvorani, obsojenec pa zaslišanje spremlja in v njem aktivno sodeluje videokonferenčno z druge lokacije, zatrjevane kršitve niso nastale. Zlasti pa v tem delu pritožbe obtoženčev zagovornik vpliva zatrjevanih kršitev na zakonitost sodbe ni izkazal, saj v pritožbi ostaja na ravni podajanja splošnih trditev.

Pritožbena kritika izpostavlja domnevne pomanjkljivosti avdio-video konferenčnega sojenja, saj naj bi bila sodišču in obrambi onemogočena dovolj kvalitetna zaznava in posledično ni mogoča dovolj kvalitetna dokazna ocena izpovedb v smislu presoje človekove resnicoljubnosti. Posebej izpostavi, da mora imeti obramba možnost ocenjevati pričo, njeno vedenje in ravnanje tako v sodni dvorani kot pred njo, pa tudi nepristranost sodnika. Z navedenim se ni moč strinjati, saj je bil zagovornik navzoč v razpravni dvorani, obtoženec pa je imel možnost videti in slišati dogajanje v dvorani in je v njem aktivno sodeloval (zaznavanje dinamike zaslišanja in odzivov zaslišanih oziroma načina izpovedovanja oškodovancev je s tem bilo omogočeno), predvsem pa je šlo za manjše število narokov, pri čemer je bil dokazni postopek prilagojen videokonferenčni navzočnosti obtoženca, saj se z izjemo podanega soglasja obrambe in zakonite odločitve razpravljajočega senata zaradi varstva in zaščite oškodovanca, personalni dokazi na tak način niso izvajali. Navedba, da je na tak način potekalo sojenje v odločilnih delih, je zato močno pretirana in tudi s tega vidika neutemeljena.

Še ena od posplošenih trditev obrambe v zvezi z videokonferenco je, da lahko z uporabo videokonference pride tudi do kršitev načela javnosti kazenskega postopka, saj naj bi bil s tem nadzor dela sodišč s strani javnosti v pretežni meri onemogočen. Tudi ta je neutemeljena, saj je splošna javnost imela možnost priti v razpravno dvorano in s tem izkazati interes, da spremlja sojenje, navzočnost obtoženca preko videokonference v tem smislu ni bila nikakršna ovira, saj bi javnost lahko spremljala njegove izjave na enak način kot razpravljajoči senat, zagovornik in ostali navzoči v sodni dvorani. Trditev, da naj bi se torej pozabilo na javnost, zagovorniki ne konkretizirajo. Obenem pa tudi sami povedo, da je bila javnost iz sojenja izključena zaradi varstva drugih dobrin, česar niti ne problematizirajo, iz zapisnika o glavni obravnavi 16. 7. 2024 pa celo izhaja, da so tako tožilka kakor obtoženec in zagovornik soglašali s tem, da se na glavni obravnavi izključi javnost. Tako tudi sicer zgolj nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Pritožniki v okviru zatrjevanja, da kazniva dejanja obtožencu niso dokazana z verjetnostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo večkrat zapišejo frazo v latinskem jeziku: <em>Unus testis, nullum testis</em>, ki jo za potrebe pritožbe izpostavijo kot pravno pravilo in zatrjujejo njegovo kršitev v konkretni kazenski zadevi. Navedena fraza, ki jo najdemo v anglosaksonskem pravnem sistemu (angleški ekvivalent fraze je "one man, no man") v drugem pomenu, kakor si to razlagajo pritožniki (v skladu s tem pravilom je treba <em>nepotrjeno</em> pričanje ene priče zavrniti, ker se šteje za preveč nezanesljivo za ugotovitev dejstva), si obramba razlaga v dobesednem pomenu "Ena priča, nobena priča." Takšna razlaga je močno poenostavljena, pri tem pa pritožniki spregledajo stanje dokaznega postopka v konkretnem primeru, saj se sodišče prve stopnje pri posameznih kaznivih dejanjih ni oprlo le na en dokaz - izpovedbo oškodovanca, pač pa je pravilno upoštevalo tudi ostale zbrane dokaze, kar je prepričljivo pojasnilo najprej v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, konkretno, obširno in zato zadostno pa tudi po posameznih točkah izreka sodbe in obravnavanih kaznivih dejanjih. Pa tudi sicer je teoretično izhodišče pritožnikov, ki latinsko frazo v njenem dobesednem pomenu povzdignejo na raven zavezujočega pravila, v samem bistvu napačno in ga zato pritožbeno sodišče zavrača. Izpostaviti je potrebno določbo prvega odstavka 18. člena ZKP po kateri pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila (npr. v stilu pritožbe, da naj bi bili za dokaz določenega dejstva potrebni najmanj dve priči, ker ena sama ne zadostuje) in ne z njimi omejena. Pri presoji dejanskih vprašanj sodišče torej ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji mora šteti oziroma lahko šteje pravno pomembno dejstvo za obstoječe oziroma dokazano.

Neutemeljene so tudi navedbe pritožnikov, da naj bi bil edini dokaz za posamezno kaznivo dejanje v določenih delih tudi zgolj <em>hear say</em>, torej zgolj govorica o dogodku. S tem očitno želijo podkrepiti obrambno tezo, da gre pri očitkih zoper obtoženca za neutemeljene govorice, ki so iz medsebojnih pogovorov med mladostniki prerasle v akcijo samooklicanih preiskovalcev, za posledico pa imele vnaprej usklajene in lažne obtožbe zoper obtoženca. Navedeno je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje z razlogi, ki jih posebej izpostavlja med drugim v točki 29 obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa tem razlogom pritrjuje, zato jih ne ponavlja.

Pritožniki na splošno navajajo, da pogrešajo materialne dokaze, neodvisna dejstva, ki bi potrdila izpovedbe prič, pri tem pa spregledajo, da je posamezne materialne dokaze, ki so bili zbrani z izvedbo hišne preiskave in preiskavo elektronskih naprav ter zavarovanjem elektronskih podatkov, sodišče prve stopnje izpostavilo in jih ocenilo skupaj z zbranimi personalnimi dokazi ter v povezavi s kritično oceno obtoženčevega zagovora. Pripomniti pa je, da je glede na časovno oddaljenost dogodkov v razmerju do časa podaje kazenske ovadbe, kar je na splošno precej značilno za tovrstna kazniva dejanja, izkustveno nemogoče računati z obstojem materialnih dokazov, ki bi npr. potrjevali stopnjo alkoholiziranosti oškodovancev ipd. in se je v tem delu moč opreti predvsem na personalne dokaze in njihovo dokazno oceno. Celoten modus operandi obtoženca, ki je v bistvenem pri vseh kaznivih dejanjih enak, posledično pa v tem delu tudi izpovedbe oškodovancev in prič, potrjuje tudi slikovno in video gradivo, zavarovano s pregledom obtoženčevega mobilnega telefona in prenosnega računalnika. Tako na primer poleg opisanega v izreku sodbe v tem gradivu lahko vidimo fotografije spečih otrok v za običajno spanje nenavadnih položajih in na nenavadnih mestih, v očitno komatoznih stanjih, pa tudi fotografije moškega spolnega uda, posnete na način, da so bile zgolj odmaknjene spodnje hlačke. Tudi vsebina obtoženčeve medicinske torbe, razvidna iz fotografij posnetih ob izvedbi hišne preiskave, potrdi izpovedbe prič, saj je bilo v njej med drugim najdeno to, o čemer so izpovedovali oškodovanci: ice power gel in majhne stekleničke z alkoholno pijačo.

Brezpredmetna je glede na očitke navedba pritožnikov, da pri dokazni oceni ni bilo upoštevano, da je bila v prisotnosti P. P. opravljena preiskava torbe, kjer niso našli zdravila Sanval in torej ni bilo materialnega dokaza za očitke. Zopet gre za poenostavljeno razlago pritožnikov, ki temelji na selektivnem povzemanju vsebine izpovedbe te priče in zanemari ostalo dokazno podlago. V svoji izpovedbi priča P. P. (v fazi preiskave stran 4/5, prepis GO18092024 - stran 25, 46,47) na vprašanje pove, da v "torbi od A. A." niso našli kakšnih prepovedanih substanc, so pa poleti videli, da je imel neke močne tablete proti bolečinah, vendar je priča to razumel kot potrebno, ker je A. A. zdravnik, pri čemer priča ni vedel, katere tablete so to bile, vendar so jih "pogooglali", zato ve, da so bili močni analgetiki. Na vprašanje ODT je priča sicer povedal, da ne ve, da bi kdo ta zdravila, katera je A. A. imel v torbi, užival, oziroma da bi jih A. A. komu dal. Zaslišan na glavni obravnavi pa je P. P. še pojasnil, da so pregledovali A. A. računalniško torbo, ne pa zdravniške; noter v drugi torbi, v medicinski, kjer so bili tudi povoji, pa je imel grenčice, "ki pomagajo proti slabosti, če so bili zelo pijani". Navedeno pa se ujema z zgoraj predstavljenim stanjem ob hišni preiskavi.

Tudi pritožbena trditev, da je sodišče pri dokazni oceni indicev izhajalo iz domneve krivde in ne iz zapovedane domneve nedolžnosti v nadaljevanju ne doseže konkretizacije, ki je potrebna za obravnavo pritožbene navedbe. Ni se moč strinjati s pritožbeno tezo, da gre (v celoti) za indično sodbo, zaradi česar bi bilo treba presojati verigo indicev, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Pritožniki se tudi neutemeljeno zavzemajo, da je izpovedbe o neposredno videnem in slišanem glede relevantnega poteka dogajanja, ki so sicer same po sebi pravno relevantna dejstva (in ne zgolj indici ali pomožna dejstva), šteti zgolj kot indice zaradi izkrivljene zaznave priče. Tega sicer ne konkretizira, a v kolikor meri na posebne okoliščine zaznave zaradi vpliva substanc ali omejenega časa zaznavanja, gre v tem smislu zgolj za okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri dokazni oceni izpovedbe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Nesubstancirano stališče, da bi sodnik moral v spoznavni krizi osvetliti situacijo z različnimi strokovnimi mnenji, pridobitvijo dodatnih prič, za katere sam sicer priznava, da jih ni mogoče najti, ker se dogodki niso zgodili, ter drugimi dokaznimi sredstvi pritožbeno sodišče zavrača že iz tega razloga, ker gre za gole trditve. Navedenemu pa že v osnovi ni moč pritrditi, saj o spoznavni krizi govori le obramba, sodišče prve stopnje pa rezultata izvedenega dokaznega postopka upravičeno ni štelo za spoznavno krizo.

Glede zatrjevanja obrambe, da so ji bile v postopku omejene možnosti navzkrižnega zasliševanja prič, je potrebno izpostaviti, da navedeno iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo ne izhaja. V kolikor pa obramba meri na zaslišanje posameznih mladoletnih oškodovancev (R. R., Č. Č. in B. B.) v fazi preiskave preko videokonference na način, da so se vprašanja strank, tudi obrambe, posredovala vnaprej oziroma se zastavljala posredno na način, da so bila posredovana preiskovalni sodnici preko posebne naprave, pa je ugotoviti, da je šlo za v zakonu predpisane ukrepe za zaščito duševne in telesne celovitosti otrok, žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki jih je sodišče uporabilo v skladu z zakonom in so bili tudi izpolnjeni pogoji, da se izpovedbe teh prič na glavni obravnavi reproducirajo. O tem ima sodba izčrpne razloge v točki 5, z njimi pa se pritožbeno sodišče strinja. Zahteva po zaščiti pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v postopku s ciljem varstva telesne in duševne celovitosti oškodovancev je tehten razlog zoper ponovno neposredno zaslišanje teh oseb v postopku na glavni obravnavi, zlasti ker so bili oškodovanci ob dejanjih opiti preko pivskih iger, ki jih je organiziral in vodil obtoženec, kateremu so oškodovanci glede na njegove družbene vloge zdravstvenika in starešine sicer zaupali tudi na povsem osebni ravni, ter bili nato zaradi dejanj soočeni z občutki zmedenosti in pretresenosti (B. B. obiskuje tudi pedopsihiatra). Po drugi strani so bili oškodovanci zaslišani v fazi preiskave ob sodelovanju obrambe, obtoženec je bil namreč pravočasno obveščen o njihovem zaslišanju in o možnosti, da je navzoč in pri tem aktivno sodeluje, zagovornik je bil navzoč pri zaslišanju teh prič, obramba je imela možnost zastaviti posredna vprašanja, ki jo je izkoristila, zaslišanje mladoletnih oškodovancev je namreč potekalo v posebnem ločenem prostoru in v realnem času, ter je bilo zvočno in video predvajano in posneto, kar tudi senatu omogoča zaznavanje dinamike zaslišanja in odzivov zaslišanih oziroma načina podajanja izpovedbe s strani mladoletnih oškodovancev. Poleg tega se konkretizacija očitkov dejanj na škodo navedenih oškodovancev v fazi po vloženi obtožnici ni spreminjala, obramba pa ni niti v predlogu za zaslišanje niti v odgovoru na stališče državne tožilke navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo treba dodatno preveriti s ponovnim zaslišanjem. Nenazadnje pa je sodišče pri odločitvi poleg izpovedb navedenih oškodovancev upoštevalo tudi druge izpovedbe prič in oškodovancev in posredne dokaze ter sliko, ki jo je pokazal dokazni postopek kot celota, vključno z navedbami zagovora in komentarji obtoženca pri izvedbi dokazov na obravnavi. Na podlagi drugega stavka petega odstavka 331. člena ZKP in ob upoštevanju ciljev, določenih v členu 53 Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj in drugih, je sodišče zato predlog obrambe, naj se mladoletne oškodovance ponovno zasliši na glavni obravnavi, zavrnilo, saj je utemeljeno zaključilo, da je jamstva obrambe in pravice oškodovancev glede na okoliščine zadeve mogoče uravnotežiti s predvajanjem posnetka njihovih zaslišanj iz faze preiskave.

Ob izpostavljenem pritožniki neutemeljeno izpostavljajo, da naj bi šlo za krčenje pravic obrambe pod krinko zaščite oškodovancev, kar naj bi bila nevarna praksa, ki razjeda samo srčiko pravičnega sojenja. Razlogi sodišča prve stopnje, da je zavrnilo predlog obrambe, da se navedeni trije mladoletni oškodovanci ponovno zaslišijo na glavni obravnavi, so izčrpni in pravilni. Trditev, da gre za pavšalno sklicevanje na travmatizacijo in viktimizacijo, pa ni utemeljena. Razlogi, ki jih pritožniki izpostavljajo v tem delu pritožbe, ko zatrjujejo, da oškodovanci sploh niso bili viktimizirani, zato tudi o sekundarni viktimizaciji ni moč govoriti, kaže na zaskrbljujočo nekritičnost obrambe, na nerazumevanje pravil postopka in pomanjkanje empatije pa tudi na nepoznavanje temeljnih strokovnih dognanj s področja obravnave kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, katerih žrtve so otroci. Statistično je namreč izkazano, da so otroci redko prijavitelji tovrstnih kaznivih dejanj, razkritje pa je proces, ki včasih traja leta. Predpostavka pritožnikov, da idealna dejanska žrtev nemudoma prijavi nasilje oziroma se o njem zaupa bližnjim, je nerealistično in nerazumno pričakovanje. Raziskava iz leta 2021, avtorjev Katz in drugi, je pokazala, da tovrstnih kaznivih dejanj, še zlasti, ker jih spremljajo tudi določeni občutki krivde otroci sami praviloma ne prijavijo (le 3 od 52 primerov, ki jih zajema raziskava), o tem se, če že, najprej zaupajo vrstnikom (5 od 52 primerov), redko se zaupajo družinskim članom, slednji pa sami opazijo spremembe pri mladostniku in ukrepajo ter podajo prijavo v 13 od 52 primerov. Pri večini primerov (31 od 52) so bila kazniva dejanja razkrita tekom policijske preiskave. Da gre za reprezentativen statistični vzorec in tehtne rezultate, ki jih lahko apliciramo tudi na konkreten primer, izhaja iz dejstev, ugotovljenih v predmetni kazenski zadevi. Prvotna anonimna prijava iz leta 2013 ni imela učinka, ostala je spregledana, pač pa si je med seboj delila svojo negativno izkušnjo in občutke peščica otrok, vrstnikov s podobnimi izkušnjami v odnosu z obtožencem, kar je povečalo njihovo pozornost pri spremljanju ravnanj obtoženca in posledično pripeljalo do prvih kazenskih ovadb peščice oškodovancev. Šele tekom policijske preiskave so spregovorili tudi drugi, zavarovani pa so bili tudi nadaljnji elektronski dokazi (slikovno in video gradivo), s čimer se je razširil krog oseb, za katere je v tisti fazi obstajal sum, da so oškodovanci. Navedeno pa obenem dodatno potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ko je utemeljeno zavrnilo tezo obrambe in zagovor obtoženca o maščevanju s strani posameznih problematičnih mladostnikov in posledičnih lažnivih obtožbah zoper obtoženca. Čas in način prijave, otrokov molk in dejstvo, da navzven in svojim staršem otroci neposredno po dogodku samem niso izražali stiske ter po dejanju niso iskali pomoči odraslih, ne povedo prav veliko o stopnji viktimizacije in travmatiziranosti otroka - žrtve kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. V konkretnem primeru pa je šlo tudi za specifično situacijo, ko so oškodovanci večinoma postali žrtve v stanju hude opitosti in so v zvezi s tem tudi sami doživljali občutke krivde in sramu, o tem tudi niso mogli brez zadržkov povedati staršem, poleg tega pa je bil storilec oseba, ki je uživala ugled v družbi in so ji zaupali ne le oni sami pač pa tudi njihovi starši. Odziv žrtve na spolno nasilje pa je tudi sicer povsem individualen, edinstven, žrtve pokažejo skoraj vse možne odzive. Nič nenavadno ni, da žrtev ohrani stik s storilcem po dejanju, da prijateljuje z njegovim družinskim članom. Glede na vse povedano zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, dejansko stanje pa je po mnenju sodišča druge stopnje pravilno ugotovljeno.

Zagovorniki posplošeno zatrjujejo, da močno opitim oškodovancev, ki jih označijo kot mladoletnike, ki so bili po svoji krivdi bistveno zmanjšano prištevni, ni verjeti, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tako psihofizično stanje oškodovancev, ki so o tem izpovedovali, pravilno upoštevalo in ovrednotilo ter v tej luči tudi logično in izkustveno sprejemljivo ocenilo njihove izpovedbe. Zagovorniki v pritožbi ne da bi navedli vir izpostavljajo neka splošna strokovno nepodkrepljena izhodišča, ki naj bi domnevno veljala kot zakonitosti procesov pomnjenja in priklica spomina za mladoletnike na splošno in za opite osebe oziroma osebe pod vplivom psihoaktivnih substanc. Na tak način pa ne morejo uspešno izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Velike količine zaužitega alkohola lahko vplivajo na faze vkodiranja, hranjenja in priklica spomina, možne so popolne (blackout) pozabe, pa tudi delne (greyout), če do vnosa večje količine alkohola pride še pred vkodiranjem, pri čemer je delna pozaba lahko povsem naključna ter ni razlike med pomembnimi in nepomembnimi dogodki.³ Samo to, da je nekdo v času dogodka vinjen, ne pomeni, da je njegov spomin na dogodke nezanesljiv, saj intoksikacija vpliva na raven podrobnosti, ki se jih priča spomni, ne pa na točnost spomina. Če očividec opisuje dogodek, je treba upoštevati, da se njegova pozornost med drugim samodejno usmerja na nenavadne in izstopajoče pojave, na dogodke, osebe in predmete, ki ga ogrožajo; podrobnosti, ki zanja (ne pa za tretjo osebo post festum) predstavljajo bistvo.⁴

Obramba neutemeljeno zatrjuje, da se sodišče ni opredelilo do navedb v zagovoru, ko izhaja iz okoliščine, da je sodišče obtoženčev zagovor uvodoma zgolj (skoraj) dobesedno povzelo v obrazložitev sodbe. Lastna neodvisna presoja obtoženčevega zagovora pa tudi dokazna ocena v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, je namreč v izpodbijani sodbi zelo konkretno in prepričljivo izvedena pri obravnavi posameznih relevantnih vprašanj pod posameznimi točkami obrazložitve. Pri tem pa je v navedbah obtoženca sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo tudi značilne psihološke obrambne vzorce: (i) zanikanje (npr. Ali je narobe, če otroka, ki to potrebuje, ker je vinjen in pobruhan, preoblečeš, umiješ, in spraviš spat?), (ii) upravičevanje (npr. oškodovanec si je to želel in pri izzivu prostovoljno sodeloval), (iii) izmišljevanje (npr. šlo je za vzgojno delovanje, otroci so preizkušali svoje meje in raziskovali sebe in svojo spolnost v varnem okolju), (iv) napad (npr. na osebnost in značaj posameznih oškodovancev). V inkriminiranem vedenju obtoženca, kot se je prepričljivo pokazalo skozi dokazni postopek, pa je sodišče prve stopnje prepoznalo tudi tipični vzorec ravnanja, ki mu je olajšal realizacijo protipravne dejavnosti, in sicer psihično manipulacijo in desenzibilizacijo (dobrikanje).

Pritožniki že v uvodnem delu pritožbe (naknadno pa še po posameznih točkah) izpostavljajo, katere so tiste ugotovitve dejanskega stanja, ki jih sami štejejo kot nepravilne, namesto njih pa ponujajo svoje lastne dokazne zaključke, izhajajoč iz obtoženčevega zagovora in lastne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, s kakšnim namenom je obtoženec organiziral delovne akcije. Ko obramba izpostavlja, da namen teh akcij mladostnikom ni bil vsiljen in tudi ne usmerjen, pač pa je bil mladostnikom lasten, to je uživanje opojnih substanc, sodišča druge ne prepriča, saj gre za neargumentirana obrambi lastna stališča. Prepričljivejši so argumenti, ki jih ponudi sodišče prve stopnje, v prid zaključku, da je obtoženec na prefinjen način izkoriščal pripravljenost mladih preizkušati se v uživanju alkohola, da bi izbrane ranljive mladostnike spravil v tako stanje opitosti, ki bi mu omogočilo neovirano izvrševanje konkretne opisane aktivnosti s ciljem zadovoljevanja lastne spolne sle. V tej luči ugotovljenih dejstev se tudi ni moč strinjati s pritožniki, da je bil obtoženec na teh akcijah le v vlogi nadzornika (ne pa pobudnika), da je vzdrževal red in varnost, ustvaril varen prostor za eksperimentiranje mladostnikov in ustvarjal skupnost. V celotnem kontekstu dejstev, ki so bila pravilno ugotovljena v dokaznem postopku, kot posebej ekstremna izstopa navedba pritožnikov, da je bil obtoženec "obrambni zid pred slabšim". V kolikor bi bilo res, kar zatrjuje obramba, da je bil namen obtoženca omogočiti mladostnikom varno eksperimentiranje z alkoholom, bi šlo že samo po sebi za izjemno nenavaden in tudi s strokovnega vidika povsem zgrešen pedagoški pristop. Ravnanje obtoženca, ki je z znanjem in sredstvi, s katerimi je razpolagal kot zdravstveni delavec, poskrbel tudi za to, da so mladostniki po popivanju naslednji dan domov prispeli v stanju, ki ni izdajalo dogajanja pretekle noči, kaže na to, da se je dobro zavedal, da starši tovrstnega "nadzora" mladostnikov ne bi odobravali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo navedeno ne cilj sam po sebi pač pa zgolj sredstvo, ki je obtožencu omogočalo spolne zlorabe mladoletnih oseb brez njihove privolitve in je tudi preprečilo njihovo upiranje, v določenih primerih pa omogočilo izdelavo pornografskega oziroma seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe.

Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča, da je šlo v večjem številu primerov za kazniva dejanja storjena z zlorabo osebe z začasno duševno motnjo, zaradi katere se ni mogla upirati oziroma ni bila sposobna podati privolitve, oziroma z zlorabo svojega položaja in zaupanja mladostnikov ali s preslepitvijo, so neupoštevne posplošene trditve zagovornikov, da obtoženec oškodovancev v nič ni silil, ni jim ukazoval, z njihove strani ni bilo krikov na pomoč ne želje po umiku, protesta, zavrnitve sodelovanja, pač pa so nadaljevali v kontekstu odraščanja, iskanja meja, preizpraševanja lastne identitete. Glede kaznivih dejanj po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, opisanih pod točko 8 izreka sodbe pa navedeno niti ni pravno pomembno dejstvo, saj ne gre za zakonski znak kaznivega dejanja.

Drži sicer, da je goli stik z naravo - kopanje v reki, telesnost brez erotične konotacije, prisotno v umetnosti, filmu, literaturi, kot dopustno, a z navedenimi trditvami pritožnik ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj gre v okviru obravnavane kazenske zadeve za vsebinsko povsem drugačne očitke in specifični vsebinski kontekst dogajanja. Tudi ekskurz pritožnikov v zgodovinsko pojmovanje samozadovoljevanja, ki je bilo nekdaj predmet moralnih sodb in sramu, dejansko pa izraz notranjega iskanja, izraz človeške narave, samospoznavanja, radovednosti, telesnega razvoja, ne more doživeti pritožbenega uspeha, saj je sodišče v konkretnem primeru povsem pravilno razlikovalo med tistim, kar je kaznivo (v smislu izdelave in hrambe pornografskega ali seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe) in tistim, kar je morda zgolj "nerazumljeno". Drži sicer tisto, kar brez potrebe poetično izrazijo pritožniki, da "ni vsaka zasebna praksa družbeno nevarno dejanje, kot tudi ni vsaka nelagodna misel že dokaz krivde", a po vsebini ta pritožbena navedba povsem abstrahira bistveno in posledično zgreši bistvo protipravnosti očitanih kaznivih dejanj, tisto torej, kar jih razlikuje od sicer zgolj moralno vprašljivih zasebnih praks posameznika, ki niso družbeno nevarne. Izpraševanje pritožnikov o tem, kako smo kot družba zabrisali mejo med pravom in moraliziranjem, če je samozadovoljevanje postalo razlog za sum in kazen, je tako povsem neumestno. Pritožnikom kot strokovnjakom po naravi svojega poklica bi namreč morala biti dobro znana definicija spolne zlorabe mladoletne osebe v njenih pojavnih oblikah, zajetih v 19. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1).

Neprepričljiv, znanstveno neutemeljen in strokovno nepodprt je tudi poskus dokazne ocene izpovedb oškodovancev skozi domnevne lastnosti mladostnikov na splošno, ki da so pripravljeni lagati v izogib prevzemu odgovornosti in v bran pred negativno označbo v družbi, zato mu pritožbeno sodišče ne more slediti. Neprepričljivo je tudi sklicevanje na stimulans pridobitve premoženjske odškodnine kot motiv za domnevno lažne izpovedbe, saj večina oškodovancev sploh ni podala premoženjskopravnih zahtevkov, nekateri niti kazenske ovadbe ne, pač pa jih je z zbranimi dokazi in sumom kaznivega dejanja seznanila policija v predkazenskem postopku. Poleg tega pa je pravica do primernega in pravičnega zadoščenja zaradi nastale nepremoženjske škode v obliki odškodnine pravica, ki gre oškodovancem v skladu z Obligacijskim zakonikom in zgolj s tega razloga priglasitve premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni moč šteti v škodo v smislu obstoja koristoljubnega motiva za obremenilno izpovedbo.

Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje natančno in celovito analiziralo izpovedbe posameznih oškodovancev in na podlagi njihove vsebine tudi ob zaznanih senzornih podrobnostih, poročanju o spontanih čustvenih reakcijah, ob taki specifičnosti njihovih izpovedb ter čustveni spremljavi, da je moč sklepati, da temeljijo na realno doživeti izkušnji, te izpovedbe ocenilo kot verodostojne, skladne pa tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, je moč kot neutemeljene zavrniti tudi nesubstancirane navedbe pritožnikov, da je večina (!) obtožb lažnih zaradi lažne predstavitve dejstev in okoliščin ter napačne zaznave. Za razliko od pritožnikov pa se tudi sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da ima pomembno težo okoliščina, da med seboj le nekoliko različni dogodki, umeščeni v daljše časovno obdobje in v bistvenem omejeni na dva širša prostora (taborniško kočo v ... in dom obtoženca in njegove družine), kljub svoji časovni razpršenosti ustvarjajo eno samo, skoraj do podrobnosti enako naracijo, ki razkriva ustaljeni modus operandi obtoženca. Zato tudi to poleg zbranih materialnih dokazov, ki so bili predhodno že izpostavljeni, sodišče druge stopnje šteje kot potrditev verodostojnosti posameznih izpovedb oškodovancev. Pritožbena teza o "uigranosti", o lažnih izpovedbah oškodovancev, ki temeljijo na govoricah ter izhajajo iz skupinske sugestije in predhodno usklajenih zaznav, podanih z namenom maščevanja obtožencu, sodišča druge stopnje ne prepriča. Argumentirano jo je ovrglo že sodišče prve stopnje. Ko pritožniki razmišljajo o tem, da izjave izvirajo iz reprodukciji in ne iz neposrednosti, kar naj bi bilo nevarno in ne prinaša spoznanja resnice, pa je potrebno izpostaviti, da je po svoji naravi vsaka izpovedba o doživetem le pripoved o predhodno neposredno zaznanem in s tem v svojem bistvu reprodukcija doživetega, saj gre za priklic spomina. Izpovedba sama kot personalni dokaz mora biti v tej luči predmet temeljite dokazne ocene, navedeno pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj se je pri oceni izpovedb oškodovancev opredelilo tako do vpliva časa na priklic spomina kakor tudi do vpliva dejstva, da je šlo za travmatičen dogodek in do vpliva zaužitega alkohola na zaznavanje, pomnjenje in priklic spomina.

Ker ostanejo na nivoju retoričnih vprašanj in golih zatrjevanj, je kot nesubstancirana potrebno zavrniti tudi pritožbena razglabljanja o tem, koliko je v izpovedbah sploh resnične spominske substance in koliko izpovedanega je sad kasnejšega pogovora, vpliva, sugestije, nečesa torej, kar je izrečeno na tujo vzpodbudo ter v kakšni meri je spominske vrzeli zapolnila domišljija. Je pa na mestu ugotovitev sodišča prve stopnje, da so oškodovanci odkrito in s pričakovano mero podrobnosti izpovedovali o tem, česa se spominjajo, pa tudi priznali, v katerem delu v spominu nimajo podatkov, ker so doživeli spominsko luknjo zaradi vpliva zaužitega alkohola ipd., kar ne kaže na njihovo nagnjenost k nadomeščanju spominskih lukenj z izmišljenimi podatki. Izpovedbe so v odnosu do obtoženca večinoma nevtralne, tudi glede zaužitega alkohola in razlogov za obisk delovnih akcij so oškodovanci brez zadržkov izpovedali, da so tudi sami videli mik v večernem popivanju, obtožencu pa so zaupali.

Glede kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1 pod točko A/1 izreka sodbe, storjenega na škodo S. S. pritožniki neutemeljeno zatrjujejo nedokazanost. Ponujajo le lastno in docela samosvojo dokazno oceno izpovedbe oškodovanca S. S., ki jo opredelijo kot nezanesljivo, ker naj bi bila njegova pripoved neskladna z razumevanjem reprodukcije spomina, pri čemer pa te trditve z ničemer strokovno ne podkrepijo. Pritožbeno sodišče se že na načelni ravni s temi navedbami obrambe ne strinja in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki izpovedbo oškodovanca S. S. oceni kot zanesljivo, resnicoljubno in prepričljivo, saj je skladno s pričakovanji, ki temeljijo na ugotovitvah stroke, da se oškodovanec spominja stvari, ki jih je dojel kot poseg tretje osebe (tuj penis v roki oškodovanca) v njegovo telesno sfero, celo kot ogrožujoče, saj mu je močno razbijalo srce, delne spominske vrzeli pa so v stanju močne opitosti pogost pojav. Navedeno pa je oškodovanec glede na predhodno in kasnejše dogajanje (lokacijo, kjer je spal obtoženec tistega večera, ter obtoženčevo izjavo kasnejšo izjavo o močnem bitju oškodovančevega srca) izkustveno logično in prepričljivo povezal z obtožencem kot storilcem, čemur je glede na ostale dokaze utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Okoliščina, da oškodovanec ob dogodku ni odprl oči in pogledal, kdo je oseba, katere penis ima v svojih rokah ter ima hkrati roko na njegovem prsnem košu, nikakor ni nenavadna reakcija na opisano nočno dogajanje v okoliščinah, ko je bil oškodovanec pod močnim vplivom alkohola in nezmožen upirati se vsiljenemu spolnemu ravnanju. Izpovedal je, da se niti premakniti ni mogel. Njegova pripoved vsebuje nenavadno originalno podrobnost - tipanje oškodovančevega utripa s strani tretje osebe, kar govori v prid subjektivne resničnosti izpovedbe, oškodovanec tudi spontano poroča o svoji čustveni reakciji. Tako ni prepričljivo stališče pritožnika, da je izpovedba oškodovanca rekonstrukcija spomina, ki je sad sugestije drugih oseb. Vse izpostavljeno namreč govori v prid temu, da je izpovedba oškodovanca temeljila na resničnem doživetju.

Okoliščine, da je oškodovanec dogodek odmislil in ga sprva niti ni dojemal kot zlorabo, da mu ni dajal prevelike teže, da je ohranil prijateljski stik z obtožencem in več let ni podal ovadbe, niso prav nič neobičajna reakcija oškodovanca, ki je bil žrtev spolne zlorabe kot mladoletnik. Iz njegove izpovedbe pa lahko sicer razberemo, da je odločitev, da tudi sam pove svojo zgodbo, sprejel v času obravnave prijav oškodovancev C. C. in Š. Š. po pogovoru s taborniško strokovno službo, saj so ga vprašali, ali ima tudi on kakšno podobno izkušnjo. Ob vsem navedenem pritožniki ne morejo izpodbiti prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje s kopica retoričnih vprašanj in tezo, da bi bil spomin, če bi šlo za resnično zaznavo nasilja, "raztrgan, izmučen, zmeden", ne pa izbran in usmerjen. Dejstvo, da S. S. na začetku tega dogodka sploh ni zaznal kot spolno zlorabo, ampak je o tem začel razmišljati šele kasneje, kot je resnicoljubno izpovedal, je tudi nekaj, kar v konkretnih okoliščinah ni prav nič nenavadno. Dejstvo pa je, da je šlo objektivno gledano za spolno ravnanje obtoženca, ki je zlorabil začasno duševno motnjo oškodovanca, zaradi katere se ta ni mogel upreti takemu ravnanju. Okoliščino, da T. T. in U. U., ki sta bila navzoča na tej delovni akciji, nista potrdila dogodka, je obrazloženo pravilno ovrednotilo že sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Utemeljeno je dogodek ocenilo tudi v povezavi z dejanskimi okoliščinami kaznivih dejanj, izvršenih zoper ostale oškodovance, saj se v pomembnem delu skladajo. Očitek neobrazloženosti tega dela sodbe, ker naj bi sodišče le zapisalo, da ne sledi zagovoru, ne drži, saj se je vsebinsko opredelilo do dejanskih navedb obtoženca v povezavi s tem dejanjem. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je sodišče povsem brez pomena izpostavilo povezavo tega dejanja s kaznivim dejanjem pod točko A/8/1. alineja, ter S. S. zgodbo "zlepilo" z dogodkom, kjer kot oškodovanca "nastopata" T. T. in U. U., saj je navedeno sodišče prve stopnje storilo z namenom umestitve dogajanja, o katerem je izpovedal oškodovanec v kontekst organiziranja delovnih akcij s strani obtoženca in cilja, ki ga je s tem zasledoval.

Glede dveh kaznivih dejanj spolne zlorabe slabotne osebe po tretjem odstavku 172. člena KZ-1 pod točko A/2 izreka sodbe, izvršenih na škodo mladoletnih C. C. in R. R. in prizadevanja pritožnikov za izrek oprostilne sodbe zaradi pomanjkanja dokazov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da temelji predvsem na izpostavljanju značajskih lastnosti obeh oškodovancev. Gre za eno od tipičnih obrambnih strategij, ki ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Z navedbami, da je C. C. mladostnik, ki potrebuje stalno potrditev, hrepeni po osrednjem mestu in ima odpor do vsakogar, ki bi mu to odvzel, je ranljiv, egocentričen, včasih razvajen in pogosto nagnjen k pretiravanju, zaradi česar njegov značaj ni zanesljiv temelj resnice, pritožniki sodišča druge stopnje ne prepričajo. Pridružuje se namreč celoviti dokazni oceni sodišča prve stopnje in tam navedenim razlogom, ki jih sprejema, zato jih ne ponavlja. Posplošene teze o samooklicanih preiskovalcih, o možnosti napačne zaznave zaradi bistveno zmanjšane "sposobnosti kognicije", saj C. C. subjektivno priznava spominske fragmente, vplivu zaužitega alkohola na pomnjenje, pojav spominskih lukenj in vsebino izpovedbe, pa vplivu starosti na resnicoljubnost mladostnikov, so bile že zavrnjeno v predhodnem delu obrazložitve te sodbe sodišča druge stopnje. Tudi analiza dogodka v decembru 2022 v povezavi z drugim oškodovancem ("ko je videl skrbnega pritožnika pobožati po lasišču, bolje rečeno potipati glavo opitega mld. R. R., da bi preveril njegovo počutje"), ki jo ponujajo pritožniki, je zgolj njihova lastna ocena izpovedbe, ki ne upošteva ostalih zbranih dokazov, zato jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti. Kot neutemeljeno je bilo zavrnjeno tudi stališče pritožnikov, da obstaja dvom v resničnost izpovedb oškodovancev zaradi opustitve takojšnje prijave dogodka in zaradi nadaljnjih udeležb na t. i. delovnih akcijah, saj je ta oškodovanec prepričljivo pojasnil svoje razloge za tako ravnanje, pa tudi sicer je bila odločitev za odložitev podaje ovadbe do zaključka dogodka v X., ki je bila sprejeta s strani več oseb, zadovoljivo pojasnjena s strani prič, zato nič od navedenega ne more omajati zaupanja v verodostojnost izpovedbe priče C. C. Dogajanje z "green whistle" v sodbi ni spregledano, okoliščina, da naj bi kasneje to sredstvo obtoženec skril, pa nima teže, ki ji jo pripisuje obramba. Tudi s tem delom zagovora obtoženca se je sodišče prve stopnje izdatno ukvarjalo v točkah 28 in 29 obrazložitve sodbe, obrazloženo je bil zavrnjen kot neverodostojen, zato ni moč pritrditi pritožnikom, ki navajajo, da je šlo za odločitve sodišča brez obrazložitve. Na podlagi teh razlogov izpodbijane sodbe se ni moč strinjati z zagovorniki, da okoliščine, ki rušijo verodostojnost izpovedb sodišče uporabi za utrditev verodostojnosti (vpliv substanc, možnost predhodnega dogovora) in gre po mnenju pritožbenega sodišča tudi v tem delu za napačno povzemanje in razumevanje razlogov sodbe. Očitek, da je v delu glede vpliva učinkov zaužitega alkohola na izpovedbo prič argumentacija sodišča "pojmovno neskladna in logično nerazumljiva" je treba zavrniti kot neutemeljenega. Ob takih razlogih sodbe pritožniki ne morejo uspeti z golim zatrjevanjem, da gre zgolj za blodnje in svojevrstne interpretacije, izključno notranje občutke, odmev tuje pripovedi in sugestije ter zvrhano mero domišljije, kar ni resnica. Zgrešen je tudi očitek protislovnosti obrazložitve ob vpletanju oškodovancev Č. Č. in R. R. in priznanju obstoja dogovorov, saj gre za zgolj pritožniku lastno parcialno razumevanje razlogov sodbe in izpovedb prič, ki ne vzdrži celovite presoje. Sodišče prve stopnje namreč govori o tem, da so oškodovanci izpovedali o medsebojnih pogovorih (in ne dogovorih) ter navedeno dokazno pravilno oceni. Bilo pa je tudi že izpostavljeno, da zaseženo slikovno gradivo dodatno potrjuje, da so se dejansko dogajali podobni dogodki kakor ga opisuje oškodovanec C. C., saj vmes najdemo tudi fotografijo penisa sicer neugotovljene osebe, posneto na način odmikanja spodnjih hlačk.

Kot neprepričljivo je bilo iz vsebinsko podobnih razlogov zavrnjeno tudi stališče pritožnikov o nedokazanosti kaznivega dejanja na škodo R. R. Tudi v tem delu je po prepričanju sodišča druge stopnje dokazna ocena, ki izhaja iz obravnavane sodbe sodišča prve stopnje celovita in prepričljiva. Zato pritožnikom prav nič ne pomaga, ko izpostavljajo značajske poteze oškodovanca in posamezne dele oškodovančeve izpovedbe in se trudijo z izpostavljanjem posameznih detajlov izpodbiti njeno verodostojnost. R. R. zagovorniki zgolj na podlagi zagovora obtoženca pripišejo negativne značajske lastnosti (zgodaj naj bi izkazoval vedenjske vzorce, ki jim je bilo tuje vsakršno spoštovanje, čut za drugega in samokritična presoja, dvoličnost, manipulativnost in prefriganost, celo nagnjenost k laži), vendar je obrambno tezo o maščevanju oškodovanca obrazloženo in pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je zavzelo tudi primerno in z izkustvenega vidika logično stališče do vprašanja, zakaj so oškodovanci in drugi mladostniki hodili na delovne akcije (ni bil le R. R. tisti, ki je prišel tja pit) ter so aktivnosti, povezane z uživanjem alkohola, zamolčali staršem. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema in šteje to kaznivo dejanje kot prepričljivo dokazano, nasprotne pritožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene, kakor tudi očitek neobrazložene zavrnitve zagovora (tč. 32 ima razloge o tem). Očitek, da sodišče prve stopnje spregleda, da se je R. R. po domnevni zlorabi družil z obtoženčevim pastorkom (to pa tudi v prostoru, kjer je bil obtoženec), pa je neutemeljen in posledično ne more omajati odločitve sodišča prve stopnje, ker obramba temu dejstvu pripiše preveliko težo in pomen, razlogi o tem pa so bili že navedeni v predhodnih točkah te sodbe sodišča druge stopnje.

Glede kaznivega dejanja pod točko A/3 izreka sodbe na škodo mld. Č. Č. zagovorniki izpostavljajo, da ni šlo za neposredno izpovedbo, kar je bilo v predhodnih točkah že obrazloženo zavrnjeno kot neutemeljeno. Tudi glede tega oškodovanca zagovorniki podajajo lastno dokazno oceno izpovedbe, a ta poskus omajati prepričljive in celovite razloge sodbe sodišča prve stopnje, je po mnenju sodišča neuspešen iz razlogov, ki so bili že izpostavljeni predhodno in veljajo za vse oškodovance. Tako je kot neutemeljeno zavrniti oceno obrambe, da tudi ta oškodovanec ni izpovedoval v duhu iskrenosti in resnice, da njegova izpovedba ni artikulirana in notranje konsistentna ter ni konkretna, saj tudi v tej točki neutemeljeno izpostavlja, da je vadba sledila predhodnemu dogovoru oškodovancev, da je šlo za udeležba na delovni akciji iz preračunljivosti (cenejši najem koče). Parcialna analiza izpovedbe oškodovanca ne more omajati prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje, argumentom sodišča tudi ni moč očitati pretirane ostrine. Kot je bilo pojasnjeno, pa so odzivi oškodovancev na spolno zlorabo povsem individualni in torej različni, zato opis reakcije zamrznitve ob samem dogajanju in trditev oškodovanca, da je na dogajanje kasneje "zanalašč pozabil" v pomenu, da je dogodek namenoma poskušal izriniti iz spomina, ni nekaj, kar bi rušilo zaupanje v resničnost oškodovančeve izpovedbe, pač pa ga celo utrjuje. Tudi obilo senzoričnih podrobnosti (postava, teža osebe, valjasti prsti velike hrapave roke), ki jih izpovedba vsebuje, govori v prid temu, da je opisano bilo dejansko doživeto. Tudi pojasnilo oškodovanca o tem, kako je skozi oblačilo zaznal posebno lastnost rok (hrapavost), je izkustveno sprejemljivo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno dokazno ovrednotilo tudi vsebino pisanja obtoženca na Messenger, o čemer je izpovedal oškodovanec Č. Č. in pojasnilo oškodovanca o pomenu pogovorov s R. R. v smislu ugotovitve, da sta oba imela podobno negativno izkušnjo z obtožencem. O vsem ostalem, kar v tem delu navaja pritožba zagovornikov, je bilo že govora (zakonitosti delovanja spomina, odlašanje s prijavo itd.). V obrazložitvi sodbe ni zaslediti nobene tendencioznosti oziroma pristranskega prikazovanja dejstev in okoliščin, pa tudi ne vulgarnosti, saj gre v pritožbeno izpostavljenem poimenovanja moškega spolnega organa zgolj za dobesedno ponovitev (zapis v oklepaju) izpovedbe priče V. V. Sodišču prve stopnje pa tudi ni moč očitati kršitve bistvenih določb kazenskega postopka, v smislu nejasne, logično in izkustveno nesprejemljive argumentacije, zaradi manjka primernega postopanja v okviru dokaznega ocenjevanja, tj. izvedbe dokaza v obliki avdio-video konference, kot tudi manjka dokazov. Dejansko stanje je bilo tudi glede tega kaznivega dejanja pravilno ugotovljeno, zato je ob dejstvu, da pritožniki tudi kršitve kazenskega zakona nesubstancirano zatrjujejo, pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

Razlogi pritožbe glede točke A/4 izreka sodbe, ki obravnava kaznivo dejanje na škodo B. B., se v bistvenem slonijo na enakih splošnih navedbah, kot so bile že predhodno zavrnjene (npr. izvedba videokonference in neposrednost, pritožnikom lastno razumevanje zakonitosti delovanja procesov pomnjenja ter načini soočanja otrok - žrtev tovrstnih kaznivih dejanj s spolno zlorabo in njenih posledicah, teza o obstoju obveznega formalnega dokaznega pravila, pa zatrjevani motiv maščevalnega dogovora oškodovancev za podajo ovadbe), njihovo težišče je spet nedokazanost kaznivega dejanja, a čimer se ni moč strinjati. Povsem neprepričljivo je izhodišče pritožnikov, da obtoženec česa takega ne bi storil sinu svoje sodelavke in sklicevanje na prijateljske vezi, saj je obenem dokazano, da je obtoženec kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost zagrešil celo zoper osebo, ki mu je bila zaupana v varstvo in vzgojo (točka A/5 izreka sodbe). Ta okoliščina nikakor ni bistvena pri presoji verodostojnosti, argument obrambe je sam zase izjemno šibek. Ob že izpostavljenih razlogih izpodbijane sodbe, s katerimi se instančno sodišče strinja, pa je brez učinka tudi prazno izpostavljanje pritožnikov, da obtoženec ni imel motiva in sklicevanje na njegove vrednote, kot so predanost skupnosti in služenje ter skrbi za ljudi. Zagovorniki sodišču druge stopnje tudi v tem delu pritožbe ponujajo lastno dokazno oceno izpovedne oškodovanca in priče Š. Š., ki pa je parcialna, izhaja iz napačnih izhodišč in za razliko od sodišča prve stopnje ne upošteva rezultatov celotnega dokaznega postopka. Posledično so njihove pritožbene navedbe brez uspeha. Ni Oškodovančevi izpovedi namreč ni moč očitati površinskosti, ali namerne usklajenosti z drugimi izpovedbami. Oboje kakor tudi pomen večernega opijanja in kako so ga mladostniki dojemali, je prepričljivo ovrednotilo sodišče prve stopnje. Tako se ni moč strinjati s pritožniki, da izpovedbi oškodovanca in priče Š. Š. temeljita na "subjektivnosti in iracionalnosti duševnih procesov in sta plod nezavedne komponente uma, ko zaznava pojavno izkušnjo in se nanjo odziva", posledično pa je njihov zaključek, da do spolne zlorabe B. B. ni prišlo, da gre za laž ob izkrivljeni zaznavi in reprodukciji dogodkov ter zmotni predstavi. Argument, da si oškodovanec pač ni zapomnil prostora in časa temveč le domnevne vmesne dogodke po mnenju obrambe ni prepričljiv, ker naj bi si človek prej in dlje časa zapomnil dogodke začetka in konca nekega pojava, saj ponudi povsem neposrečeno primerjavo. Ob dejstvu, da je oškodovanec izpovedoval o travmatičnem in ekcesnem dogodku pa je predhodna navedba pritožnikov tudi v nasprotju z njihovo predhodno ugotovitvijo, da se tovrstni dogodki zaradi močnih čustev žrtvi bolj vtisnejo v spomin ("petrificirajo").

Pa tudi sicer je ob celoviti dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki za dokazana šteje vsa v tej točki izreka sodbe opisana ravnanja obtoženca, neupoštevno retorično vprašanje zagovornikov, ali je blažji udarec s kuhinjskim pripomočkom v šali res moč enačiti s spolno zlorabo (gre za minimiziranje). Neuspešna pa je tudi obrambna taktika upravičevanja s sklicevanjem, da je šlo za pobude mladostnikov samih, najbolj Š. Š. in za nudenje pomoči nemočnemu oškodovancu pri tuširanju. Ni namreč moč odmisliti dejstva, da je bil obtoženec edina odrasla oseba na dogodku in v prostorih koče, da so mu bili mladostniki s strani staršev zaupani v oskrbo in da je ravno on vzpodbujal ekcesno pitje alkohola s strani mladostnikov do stanja močne opitosti in slabosti.

O vplivu alkohola in psihoaktivnih snovi na pomnjenje in priklic spomina, je bilo že pojasnjeno, sodišče druge stopnje pa kot izkustveno sprejemljivo in pravilno sprejema tudi dokazno oceno izpovedbe priče Š. Š., ki izhaja iz tega dela obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob dejstvu, da je šlo le za kratek časovni interval v celotnem dogajanju, ki ga je zaznal Š. Š., ko je pokukal skozi vrata, je nepomembna izpostavljena razlika v izpovedbah oškodovanca in te priče, v delu, ali je bil oškodovanec nag ali v spodnjicah, saj ne opisujeta nujno istega časovnega intervala dogajanja. Brez dvoma pa je moško erekcijo moč opaziti tudi v primeru, da je oseba oblečena v pohodne hlače. Razpredanje obrambe, da naj bi bilo splošno znano dejstvo v biologiji in psihologiji, da človek (tudi mladostnik z močnim nagonom), ki je pod stresom ni zmožen doživeti erekcije, torej samozadovoljevanje ni možno, je brez osnove in brezpredmetna. Nenazadnje je v nadaljevanju sodbe (točki A/5 in 8 izreka sodbe) opisano in obravnavano gradivo s seksualno vsebino prepričljiv dokaz nasprotnega in več kot očitno je vsebinsko ujemanje videnega na teh fotografijah z opisom dogodka, o katerem izpove oškodovanec B. B. Naravnost žaljiva in cinična ter neumestna pa je pripomba zagovornikov, če je nemara "B. B. imel mokre sanje". Ob vsem povedanem tega, kar sodišče prve stopnje upravičeno oceni kot primerljive situacije iz izpovedi drugih oškodovancev in ponavljanje istega vzorca ter modus operandi obtoženca, ni moč označiti kot pajčevino domišljije in ponavljanje praznine. Ker je torej dogodek celovito dokazan, ni moč očitati sodišče prve stopnje, da je posplošeno zapisalo, da ni indicev, da bi bil kdo drug storilec. Izpovedbo Z. Z., da ga nihče ni silil k pitju, kar izpostavlja pritožnik, je treba razlagati v kontekstu celotnega dogajanja in sodišče prve stopnje je to tudi storilo. Ker je torej dejansko stanje pravilno ugotovljeno, v obrazložitvi pa tudi ni najti manjka razlogov ali nasprotij v razlogih, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede mladoletnega N. N. (dejanje pod točko A/5) pritožniki navajajo, da je obtožencu žal za "dogodke, ki so se zgodili med njima", pa ne zato, ker bi danes občutil drugače, pač pa zato, ker danes razume nekaj, česar tedaj ni mogel in znal pravilno ovrednotiti. V nadaljevanju dogajanju dajejo drugačen pomen kot sodba, s tem pa sledijo že izpostavljenim obrambnim strategijam iz obtoženčevega zagovora. Tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo, kaznivo dejanje je štelo za dokazano v celoti, tudi njegov subjektivni element. Z nedoločnim sklicevanjem na nekaj, kar naj bi bilo zmotno prepričanje ali predstava obtoženca (neke vrste zmota torej), pritožniki ne morejo uspeti. Predvsem zato, ker so pritožbene navedbe protislovne, saj je po eni strani zapisano, da obtoženec (šele danes!) ve, da bi moral ravnati drugače, saj zakon varuje zaupanje, kar je več kot le posameznika, obenem pa trdi, da se ni zavedal, da je njegovo dejanje kaznivo, ter navrže, da sicer ne iz upravičenih razlogov. Obtoženec pa je, če upoštevamo navedbe pritožnikov, še vedno hudo nekritičen do lastnega ravnanja, saj v pritožbi kljub priznavanju mladosti oškodovanca obenem v povezavi z obravnavanim dogodkom izpostavijo prostovoljnost, užitek in željo po medsebojnem odnosu, kar naj bi bilo lastno oškodovancu, ki je raziskoval samega sebe (taktika minimiziranja). S takimi pritožbenimi navedbami ni moč omajati pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišče prve stopnje, ki utemeljujejo krivdorek.

Pritožniki glede kaznivega dejanja pod točko A/6 izreka sodbe izpostavijo le, da vse očitane napake veljajo tudi za to točko sodbe, ki se nanaša na oškodovanca Ž. Ž. Ker je bilo vse navedeno že obrazloženo zavrnjeno kot neutemeljeno, sodišče druge stopnje zavrnitvi pritožbe v tem delu ne dodaja ničesar več. Drži pritožbena trditev, da "igra z gelom ice power" sama po sebi ne more biti kaznivo dejanje, vendar pa v obravnavanem dogajanju ni šlo zgolj za to. Posledično je treba kot brezpredmetne zavrniti pritožbene navedbe o nerazumevanju dogodkov, predsodkih in želji po kaznovanju. Tudi glede zakonskega znaka starosti tega oškodovanca ima sodba prepričljive razloge, ki jih sodišče druge stopnje ne ponavlja, saj jih sprejema (točka 57). Presoja je namreč celovita in je izpostavljanje pritožnikov, da ni bila preverjena možnost ponavljanja razreda, ne more omajati. Prepričljivo pa se je sodišče v točki 58 opredelilo tudi do tega, kdo je snemal in kako je snemanje potekalo. Ena fotografija, ki jo je obtoženec prinesel kot dokaz, da ni snemal, ne more izpodbiti prepričljive izpovedbe oškodovanca, saj jo v tem delu podpirajo tudi ostali izpostavljeni personalni dokazi.

Očitno zato, ker gre obstojijo materialni dokazi (slikovno gradivo), pritožniki pri kaznivih dejanjih iz 176. člena KZ-1 iz točk A/7 in 8 izreka sodbe problematizirajo predvsem višino določenih kazni, pri tem pa izpostavijo, da obrazložitev ne navede primerov s sodne prakse, vsebinsko pa docela pavšalno navajajo, da sklepanje sodišča, da je pritožnik izdelal določeno gradivo nima podlage v spisu. Presoja izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih trditev tudi v tem delu ne pokaže pomanjkljivosti ali nedoseganja zahtevanega dokaznega standarda za obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu izčrpno in prepričljivo pojasnilo na podlagi česa šteje, da je v delu, kjer očitki obtožbe to zatrjujejo, obtoženec snemal dogajanje in na ta način izdelal sporno gradivo, ki prikazuje mladoletne osebe, enako velja za hrambo. Posledično je ko gre za dejanske okoliščine sodišče upravičeno sledilo obtožni tezi. Drži pa, da ni dokazano (saj tudi očitano ni) da bi tovrstno gradivo pritožnik razširjal ali naložil na svetovni splet, kar je zgolj drugo izvršitveno ravnanje v okviru istega kaznivega dejanja. Posledično je v tem smislu ta pritožbena navedba brezpredmetna. Izpostaviti pa je še, da gre pri opisanem gradivu nedvomno za pornografsko oziroma drugačno seksualno gradivo, ki prikazuje mladoletne osebe (gradivo je samo po sebi dovolj nazorno), ne gre spregledati, da je fokus usmerjen v razgaljene spolne organe mladoletnikov in prikazujejo aktivnosti mladoletnikov, ki vključujejo izpostavljeni goli spolni organ (držanje spolnega uda, umivanje, samozadovoljevanje), pri čemer pa je vsebino posnetka oziroma fotografij, kljub temu, da skladno z drugim in tretjim odstavkom 176. člena KZ-1 to ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje smiselno pravilno povezalo z obtoženčevim siceršnjim motivom, ki je z gotovostjo izkazan, to je zadovoljevanje lastne spolne sle.

Višja državna tožilka poleg pritožbe zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki bo obravnavana v nadaljevanju te sodbe, uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona (po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP), ker sodišče prve stopnje ni sprejelo pravne opredelitve tožilstva v obtožnici Kt/16898/2023 in je samo poseglo v tenor obtožnice, tako da je deset kaznivih dejanj po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 pod točkami 6 ter od 10 do 18 obtožnice, v izpodbijani sodbi pravno opredelilo kot tri kazniva dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 (in pri tem izpustilo identične oziroma ponavljajoče se dele abstraktnih in konkretnih opisov pod navedenimi točkami obtožnice), in sicer je dejanja, ki so se obtožencu očitala pod točkami 6, 12 in od 14 do 18 obtožnice, opredelilo kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 pod tretjo alinejo 8. točke izreka izpodbijane sodbe, dejanji pod točkama 10 in 13 obtožnice je opredelilo kot eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 pod prvo alinejo 8. točke izreka sodbe, za slikovno datoteko pod točko 11 obtožnice (druga alineja točke 8 izreka sodbe) pa je sodišče presodilo, da je bila posneta oziroma proizvedena v povsem drugih časovnih okoliščinah in da gre zato za drugo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, kot sta dejanji pod točkama 10 in 13 obtožnice.

Pritožnica v prizadevanju, da se kazniva dejanja pravno opredelijo tako kot v obtožnici, izpostavi naslednje: (i) kazniva dejanja iz poglavja zoper spolno nedotakljivost so osebna kazniva dejanja in objekt varstva kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 je otrok; (ii) z ravnanji opisanimi v obtožnici je obtoženec posegel v spolno nedotakljivost posameznega otroka. V takih primerih gre po mnenju pritožnice za toliko kaznivih dejanj kolikor je oškodovancev, na škodo katerih so bila kazniva izvršena. Obenem pritožnica priznava, da pri pregledu dostopnih sodnih odločb, ni mogoče najti nobenega primera, ko bi sodišče upoštevalo kriterij števila različnih v gradivu zajetih mladoletnih oseb, in storilca spoznalo za krivega toliko kaznivih dejanj, kolikor različnih mladoletnih oseb bi bilo mogoče v gradivu prepoznati. Izpostavi pa, da gre obenem za edinstvenost in specifiko te kazenske zadeve, ki je sodna praksa še ni naslovila, ker se s tem še ni soočala. Vidi jo v tem, da so bili mladoletniki, katerih fotografije s spolno vsebino je obtoženec proizvedel oziroma posedoval, prepoznani (identificirani) in vsi po vrsti so izpovedovali, da jih je zaradi navedenih fotografij sram, da so ponižani, da jih je strah, da obtoženi njihovih fotografij ni pošiljal dalje. Tako po mnenju državne tožilke ni nobenega dvoma, da je obtoženec s fotografijami identificiranih mladoletnih oškodovancev, ki jih je posedoval, posegel v njihovo telesno in duševno integriteto, v njihovo spolno nedotakljivost in zasebnost, v njihove ustavno zagotovljene in varovane osebnostne pravice. Vsako ravnanje obtoženca po mnenju pritožnice predstavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obtoženi z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je ob storitvi drugega dejanja na škodo drugega oškodovanca znova uresničil prepovedano posledico in gre tako za povsem ločena kazniva dejanja, zato konstrukcija enega kaznivega dejanja ni pravilna, pri osebnih kaznivih dejanjih pa bi tudi sicer konstrukcija nadaljevanega ali enega kaznivega dejanja pomenila depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin, saj se je poseg v osebnostno integriteto določene osebe (vsakega izmed 10 oškodovancev, na škodo katerih je obtoženi izvršil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, izgubil med podobnimi ravnanji istega storilca na škodo drugih oseb, kar ni sprejemljivo z vidika osebnostnih pravic kot ustavne kategorije, lastne vsakemu posamezniku.

Pritožnica vztraja, da je v konkretnem primeru obtoženec, ki je izvrševal ponavljajoče istovrstno kaznivo dejanje posedovanje pornografskega ali drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, ker je bilo storjeno na škodo 10 oškodovancev, izvršil tudi enako število kaznivih dejan prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, a ji pritožbeno sodišče ne sledi. Prepričajo ga namreč tehtni in vsebinsko razdelani razlogi sodišča prve stopnje, izpostavljeni v točkah 63 do 73 obrazložitve, zato sprejema pravno kvalifikacijo obravnavanih kaznivih dejanj, kakor izhaja iz točke 8 izreka sodbe. Utemeljeno namreč izpostavi, da je bistveno vprašanje, ki se v obravnavani zadevi postavlja v zvezi s pravno kvalifikacijo po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, koliko kaznivih dejanj stori tisti, ki poseduje več kosov pornografskega ali drugačnega seksualnega gradiva (t.j. slikovnih datotek, pod točko 6 pa tudi video datotek), ki vključuje mladoletne osebe. Sodišče prve stopnje pravilno odgovarja, da je s posedovanjem gradiva storjeno eno kaznivo dejanje po upoštevnem besedilu tretjega odstavka 176. člena KZ-1, ne glede na to, (i) koliko kosov gradivo obsega, (ii) kako je urejeno po nosilcih in (iii) koliko mladoletnih oseb zajema. Pri tem izhaja iz razlage splošnega pomena besede "gradivo" (to je manjša ali večja količina posameznih kosov (stvari) s podobnimi oziroma komplementarnimi značilnostmi, v tem primeru pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe). Ko je kosov gradiva več, pojem gradiva posamezni kosi vselej tvorijo skupaj. Pravilno zaključi tudi, da ni pomembno, kako je gradivo, v konkretnem primeru digitalno gradivo, urejeno po posameznih nosilcih (posedovanje gradiva na dveh zaseženih elektronskih napravah oziroma v oblačnih storitvah). Še vedno gre za eno samo gradivo. Utemeljeno pa sodišče prve stopnje zavzame enako stališče tudi, ko gre za vprašanje vpliva števila različnih mladoletnih oseb, ki se v takem gradivu pojavljajo, tudi števila različnih identificiranih mladoletnih oseb.

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, pa upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na <em>gradivo</em>, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje <em>mladoletne osebe</em> (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje (tretja alineja 8. točke izreka sodbe), ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih ali neidentificiranih) je v gradivu zajetih in ne glede na to, da se gradivo nahaja na več nosilcih (obtožnica v opisu obsega dva od sicer več zaseženih), storjeno zgolj eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.

Nenazadnje v prid stališču prve stopnje govori tudi dejstvo, da se je zakonodajalec odločil za inkriminacijo tudi v primeru, ko gre za gradivo, ki prikazuje realistične podobe mladoletnih oseb (fiktivne, virtualne, računalniško simulirane podobe otrok), kar tudi ni vezano na spolno zlorabo konkretnega otroka. Navedeno pokaže, da je objekt varstva kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. členu KZ-1 spolna nedotakljivost otrok, varstvo otrok pred uporabo za upodobitve v pornografskem in seksualnem gradivu, gre pa tudi za širše prizadevanje zaščite socialne konstrukcije otroštva (ideje otroka kot take). Inkriminacijo spremlja širše prizadevanje države zoper trg z gradivom s spolnimi zlorabami otrok. Utemeljeno pa sodišče prve stopnje izpostavi tudi predpisano kazensko sankcijo, saj je predpisani kaznovalni okvir (od šest mesecev do osem let) v primerjavi z drugimi dejanji tega poglavja ob upoštevanju intenzivnosti posega v zavarovane dobrine visok, primerljiv pa je s kaznovalnim okvirom kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem odstavku 175. člena KZ-1 (od enega do desetih let), ki obsega dejanja, ki vključujejo mladoletne osebe, a imajo pomembno večjo intenzivnost posega v varovano dobrino.

Še drugače pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje velja glede kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 v izvršitveni obliki, ki se je očitala pod točkami 10, 11 in 13 obtožnice (zdaj 1. in 2. alineja 8. točke izreka), ki so obtožencu očitale, da je proizvedel pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe, in tako gradivo posedoval. V tem delu je sodišče upoštevalo tudi prvi del določbe tretjega odstavka 176. člena KZ-1, ki določa, da to kaznivo dejanje stori, kdor zase ali za drugega pridobiva, proizvede (izdela; KZ-1I), razširi, proda, uvozi, izvozi ali drugače ponudi pornografsko ali drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe ali njihove realistične podobe. V obravnavanem primeru besedilo v relevantnem delu uporablja glagol <em>"proizvede"</em> v dovršni obliki, kar pomeni, da je storjenih toliko dejanj, kolikor je storilčevih ravnanj, tj. aktov proizvajanja gradiva, in sicer ne glede na to, ali s posameznim proizvajanjem nastalo gradivo zajema eno mladoletno osebo ali več. Tudi stališču, da nadaljevanje besedila, ki vključuje množino, tj. proizvede gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo), dopušča le takšno razlago, je po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno pritrditi kot pravilnemu. Posledično je neutemeljena pritožba državne tožilke, ki si dejanji opisani pod točkama 10 in 13 obtožnice prizadeva pravno opredeliti kot dve kaznivi dejanji, ker sta na fotografiji dve mladoletni osebi. Zaradi drugačnih časovnih okoliščin pa gre za drugo, ločeno kaznivo dejanje, ko gre za kaznivo dejanje, opisano pod točko 11 obtožnice.

Pooblaščenka se je pritožila zoper obsodilni del sodbe (točka A) iz razlogov nepravilne odmere kazni za kaznivo dejanje pod točko 4, zaradi neizrečenega ukrepa prepovedi dela z otroki in mladoletnimi osebam v organizacijah za mlade. in zaradi odločitve o napotitvi oškodovanca na pravdo z njegovim PPZ. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP sme oškodovanec izpodbijati sodbo, s katero je sodišče zavrnilo obtožbo (357. člen ZKP), oprostilo obtoženca obtožbe (358. člen ZKP), sodbo, s katero je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, pa sme izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (7. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških. Če je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek 63. člena ZKP), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen ZKP).

Glede na navedeno zakonsko določbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zoper obsodilni del sodbe mld. oškodovancu in njegovi pooblaščenki ne gre popolno pravno sredstvo, v katerem bi lahko zahtevala popolno instančno presojo sodbe sodišča prve stopnje, vključno odločitve sodišča o krivdi obtoženca in o izrečenih kazenskih sankcijah iz vseh razlogov po 370. členu ZKP. Sladno s 25. členom Ustave ima oškodovanec zgolj pravico do pritožbe zoper sodbo kazenskega sodišča prve stopnje, s katero lahko uveljavlja instančno kontrolo presoje sodišča prve stopnje o njegovih procesnih pravicah po ZKP. Glede na povedano je pritožba pooblaščenke mladoletnega oškodovanca nedovoljena v delu, ko izpodbija odločitev o kazenski sankciji, ter je posledično sodišče druge stopnje ni obravnavalo. Dovoljena pa je v delu, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, zato jo je v tem delu pritožbeno sodišče vzelo v obravnavo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovance C. C., B. B., Č. Č. in D. D. s premoženjskopravnimi zahtevki v celoti napotilo na pravdo. Pritožnica meni, da bi kazensko sodišče lahko odločilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku mld. oškodovanca B. B. po načelu pravil enotne odškodnine, saj gre za izjemen primer s hudimi in dolgotrajnimi duševnimi bolečinami zaradi več oblik nepremoženjske škode, ki se med seboj prepletajo ter katerih posledice se manifestirajo na številnih ravneh oškodovančeve osebnosti. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 366/2011 in iz nje povzema, da je prisoja enotne odškodnine primerna tudi v primerih spolnih nasilij, katerih posledice so prepletene. Pri odločanju o višini enotne odškodnine bi po mnenju pritožnice sodišče lahko upoštevalo izoblikovano sodno prakso za tovrstne odškodnine, ki se giblje v višini med 12 in 85 povprečnimi neto plačami in v skladu z ustavnim načelom enakosti določi takšno enotno odškodnino v zahtevanem znesku 70.000,00 EUR. Pritožničino stališče je, da so kriteriji pravične odškodnine, nastale kot posledice spolnih zlorab, izoblikovani v sodni praksi že do te mere, da bi o njih lahko odločilo tudi kazensko sodišče v tem postopku.

Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj pooblaščenka spregleda, da bi bilo najprej potrebno ugotavljati <em>vrsto in obseg posledic obravnavanega dogodka za tega konkretnega oškodovanca</em> in s tem <em>obseg nastale nepremoženjske škode</em>, šele zatem bi lahko ob odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sledila morebitna odločitev za izrek enotne odškodnine po kriterijih, izoblikovanih v sodni praksi za celotno nematerialno škodo, ki jo je v posledici škodnega dogodka utrpel mladoletni oškodovanec.

Nepremoženjska škoda je v sferi oškodovančeve osebne celovitosti nastala posledica, ki se izraža kot telesne bolečine, duševne bolečine ali kot strah. Človek kot misleče in čuteče bitje je preveč zapleten, da bi te opredelitve v odškodninskem pravu priznanih oblik njegove prizadetosti v osebni sferi lahko povedale vse o vsebini te prizadetosti. Vendar pa je človek kot individuum tudi član (zgodovinsko) konkretne družbene skupnosti, zaradi česar sta temeljni izhodišči odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo dve spoznanji, in sicer: 1) spoznanje, da je vsak človek neponovljiva in nerazdružljiva celota njegove telesne in duhovne biti, ki se specifično odziva na porušenja telesnega in čustvenega ravnotežja; ter 2) spoznanje, da obstajajo tudi objektivna merila družbene skupnosti, kateri ta posameznik pripada, glede prizadetosti njegove telesne in duhovne biti. Iz teh spoznanj sta se v odškodninskem pravu razvili dve temeljni načeli odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, to sta načelo individualizacije višine odškodnine ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (tako točka 9 sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 366/2011 z 19. 12. 2013). Ugotavljanje in dokazovanje kakršnikoli posledic dogodka za konkretnega oškodovanca je torej nujno potrebno za odločitev o odškodnini. Vprašanje izreka enotne odškodnine za celotno nematerialno škodo, ki jo je v posledici dogodka utrpel mladoletnik, pa se bolj nanaša na ugotovitev, da gre pri tovrstnih primerih spolnega nasilja za duševne bolečine zaradi več oblik nepremoženjske škode, ki se med seboj prepletajo ter katerih posledice se manifestirajo na številnih ravneh oškodovančeve osebnosti.

Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 99 obrazložitve sodbe, ugotavljanje relevantnih dejstev za ugotovitev predpostavk odškodninske obveznosti, še posebej pa vseh relevantnih okoliščin za odmero višine odškodnine, presega okvir dejstev, pomembnih za odločitev o obtožbi. Ugotavljanje teh dejstev glede več oškodovancev bi dokazni postopek v zadevi, ki je priporna in mora potekati posebej hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP), pomembno podaljšalo, nenazadnje tudi upoštevaje organizacijske primanjkljaje pri zagotavljanju spremstev obtoženca na glavno obravnavo. Hkrati bi sodišče relevantne okoliščine moralo preveriti tudi s postavitvijo sodnega izvedenca za oškodovance (kar je bilo s strani pooblaščencev B. B. in Č. Č. sicer predlagano). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tudi z vidika zmanjšanja bremena procesa za te oškodovance in postopek sam primerno, da se o odškodninskih razmerjih, povezanih s to zadevo, odloča v pravdnem postopku po pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku, ki jo bo skladno s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (identično dejansko stanje) mogoče pri odločanju upoštevati. Oškodovanec B. B. je bil zato po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP utemeljeno napoten na pravdo. Podatki kazenskega postopka namreč v konkretnem primeru ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo.

Presoja izrečene kazenske sankcije

Obtoženčevi zagovorniki in državna tožilka sicer izpodbijajo tudi odločbo o kazenski sankciji, konkretno v delu glede določenih zapornih kazni in izrečene enotne zaporne kazni, pri čemer si obtoženčevi zagovorniki prizadevajo, da se znižajo določene kazni pri dejanjih pod točkami 5, 7 in 8 izpodbijane kazni in posledično izreče tudi nižja enotna kazen zapora, državna tožilka pa si prizadeva, da bi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi določene zaporne kazni zvišalo skladno z njenim kaznovalnim predlogom in obtožencu izreklo enotno kazen zapora v trajanju 30 let.

Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu upravičeno izreklo zaporno kazen. Z izjemo kazni določeno za kaznivo dejanje pod točko A/5 izreka sodbe je pri odločitvi pravilno ovrednotilo olajševalne okoliščine ter obteževalne okoliščine na strani obtoženca ter težo posameznega obravnavanega kaznivega dejanja. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje utemeljeno in v pravi meri upoštevalo: (i) predpisano kazen zapora (zakonski okvir), (ii) težo posameznih kaznivih dejanj, ki se odraža v intenziteti posega v spolno integriteto oškodovancev izhajajoč tudi iz izvršitvene oblike oziroma predvsem obsegu in vsebini gradiva pod 8. točko izreka (pri čemer je sodišče upoštevalo tudi način, kako je gradivo nastalo), (iii) stopnjo krivde (direktni naklep) ter kot pomemben vidik (iv) primerljiv oziroma ustaljen način izvrševanja kaznivih dejanj, in sicer na način, da je obtoženec večinoma na t.i. delovnih akcijah (izjema je dejanje pod točko 5, velja pa večinoma tudi glede nastajanja gradiva pod točko 8) organiziral, da so se zvečer ob pivskih igrah s kartami mladoletni oškodovanci močno napili, praviloma do bruhanja, nato pa je obtoženec zoper oškodovance v takem stanju izvršil očitana dejanja. Delovne akcije je organiziral kot vodja oziroma starešina taborniškega društva ..., udeležencem je bil mentor, pa tudi zaupnik (C. C. ga je npr. dojemal kot "frenda"), poleg tega je bil poznan med udeleženci in v skupnosti tudi kot zdravstveni delavec in je zato užival visoko stopnjo spoštovanja in zaupanja ter posledično s svojo prisotnostjo dajal občutek varnosti. Čeprav oškodovancev ni silil k pitju alkohola, pa je obtoženec izkoristil njihovo pripravljenost ter jih vzpodbujal z igrami; (v) premišljenost in s tem nevarnost dejanj, ki jih je obtoženec na primerljiv način izvrševal skozi (vi) dolgo časovno obdobje. Obtoženčeva družbena vloga z delovanjem v taborniškem društvu in širše ter pri tem pridobljeno spoštovanje in zaupanje je bilo izkoriščeno za obravnavana dejanja, zato tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne more biti upoštevano kot olajševalna okoliščina, enako tudi ne vestnost na delovnem mestu (kar priče sicer potrjujejo) in siceršnja nekaznovanost, slednje zlasti ob upoštevanju obsega in časovnega razpona v tej zadevi obravnavanih dejanj.

Si pa obtoženčevi zagovorniki utemeljeno prizadevajo za izrek nekoliko nižje zaporne kazni za kaznivo dejanje pod točko A/5 izreka sodbe, saj je v tem delu sodbe določena kazen zapora glede na trajanje res nekoliko izstopajoča glede na druga obravnavana kazniva dejanja iz te sodbe. Ob uveljavljenem načelu individualizacije kazenskih sankcij, sicer obramba ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso. Glede na zakonske znake tega kaznivega dejanja, ki so dokazani, je v zvezi z odmero kazni neupoštevno nadaljnje sklicevanje obrambe na prostovoljnost sodelovanja oškodovanca N. N. v t. i. izzivih (ni je moč upoštevati niti kot olajševalne okoliščine, kaj šele kot posebne olajševalne okoliščine, ki se zahteva za omilitev kazni pod zakonski minimum) in njegovi želji po takšni aktivnosti (takšna želja iz posnetkov nikakor izhaja, ni ne verbalno izražena ne drugače navzven zaznavna), pa o dolgočasenju oškodovanca ob dogajanju (to ni izkazano, pač je kvečjemu izražal, da mu ni prijetno in željo, da čim prej mine) in moralni simetriji ter poglobljenem odnosu med obema akterjema. Je pa s strani zagovornikov predlagana kazen 1 leto zapora po prepričanju sodišča druge stopnje vseeno prenizka, saj ne upošteva hude nekritičnosti obtoženca do izkazano protipravnega ravnanja, zato je upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera obtožencu za kaznivo pod točko A/5 izreka sodbe primerno in pravično določiti kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Sodišče druge stopnje je v tem delu spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje in znižalo določeno zaporno kazen.

Iz predhodno navedenega razloga, ker je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo načelo individualizacije kazenskih sankcij, pa ni utemeljena pritožbena navedba, da je obrazložitev odločbe o kazni pomanjkljiva, ker se ne sklicuje na druge primere s sodne prakse (to navajajo glede kaznivih dejanj pod točkama A/7 in 8). Glede kaznivega dejanja pod točko A/6 pritožniki neutemeljeno navajajo, da je višina kazni kljub manjšemu posegu v spolno nedotakljivost večja v primerjavi z ostalimi, saj ne gre spregledati, da gre za kaznivo dejanje zoper osebo mlajšo od 15 let in je temu ustrezen tudi predpisan kaznovalni okvir. Zavrniti pa je treba tudi pritožbeno navedbo, da je višina določenih kazni za kazniva dejanja pod točkami A/7 in 8 pretirana, saj pritožniki docela pavšalno navajajo, da kazen ne odraža intenzivnosti posega v spolno integriteto, je nenačelna, odraz maščevalnosti in ogorčenja.

Na tej podlagi je pritožbeno sodišče zaključilo, da je utemeljeno obtožencu določeno kazen za to kaznivo dejanje znižati na 3 leta in 6 mesecev zapora in obtožencu ob nespremenjenih odločenih kaznih zapora za ostala obravnavana kazniva dejanja izreči enotno kazen 18 let in 8 mesecev zapora, kar je zakonita, primerna in pravična kazenska sankcija.

Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke in pooblaščenke mld. oškodovanca v celoti, pritožbo zagovornika pa v preostalem delu, ki se ne nanaša na kazensko sankcijo, zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

-------------------------------

1Sodbe VS RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 (tč. 11 obrazložitve), I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024 (tč. 18 — 20 obrazložitve), I Ips 3795/2010-342 z dne 29. 5. 2014 in I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023.

2Sodbi ESČP v zadevah Yevdokimov in drugi proti Rusiji (prit. št. 27236/05 in druge) z dne 16. 2. 2016 (tč. 43 obrazložitve) in Marcello Viola proti Italiji (prit. št. 45106/04) z dne 5. 10. 2006 (tč. 70 obrazložitve).

3Povzeto po Janko Marinko, Pod katerim drevesom si ju videl? Ugotavljanje dejanskega stanja (izbrana poglavja), GV Založba, Ljubljana 2023, stran 144-145.

4Prav tam, stran 162