Jedro

Tudi v kolikor bi vtoževani zneski ne predstavljali anuitet, pa po navedbah tožeče stranke ti predstavljajo dolg, ki je posledica revalorizacije obrestne mere v času odplačevanja kredita. To pa je terjatev iz naslova obresti, za katero kot občasno terjatev prav tako velja 3-letni zastaralni rok.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2006/01608 z dne 01.02.2007 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 305,54 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vtoževani znesek ne predstavlja anuitete, ki mora biti vnaprej določena, zneskovno enaka, zajemati pa mora glavnico in obresti. Dolg tožene stranke je posledica revalorizacije obrestne mere v času odplačevanja kredita, kot je določeno s kreditno pogodbo. Temeljna obrestna mera se je sproti spreminjala, ni bila vnaprej določena, njene višine pa ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Sodišče bi moralo zato uporabiti 5-letni zastaralni rok. Sodišče ni upoštevalo navedb v predlogu za izvršbo in odgovoru na ugovor z dne 08.10.2007, ker je več pisnih dokaznih predlogov in predlog za zaslišanje J. K., ki bi podrobneje obrazložila višino in temelj vtoževanega zneska.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na zahtevan znesek se zadeva obravnava kot spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP). Zato je mogoče v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožnica izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vtoževani zneski vnaprej določeni, zneskovno enaki ter zajemajo glavnico in obresti, saj s tem tožeča stranka graja ugotovljeno dejansko stanje. Ker tega v sporu majhne vrednosti ne more izpodbiti, se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Ob teh ugotovitvah je pravilen tudi materialnopravni zaključek, da gre za anuitete in da je potrebno uporabiti 3-leti zastaralni rok po določbi drugega odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami potrebno uporabiti za konkreten primer). Ker je zastaralni rok pričel teči najpozneje 01.07.2003, je bila terjatev tožeče stranke ob vložitvi predloga za izvršbo dne 09.10.2006 že zastarana.

Tudi v kolikor bi vtoževani zneski ne predstavljali anuitet, pa po navedbah tožeče stranke (tudi v pritožbi) ti predstavljajo dolg, ki je posledica revalorizacije obrestne mere v času odplačevanja kredita. To pa je terjatev iz naslova obresti, za katero kot občasno terjatev prav tako velja 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 372. člena ZOR).

Pritožba sicer utemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo navedb tožeče stranke, podanih v odgovoru na ugovor dolžnika. Ker se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to terja posebno razlago določb 452. člena ZPP, ki strankama v postopku spora majhne vrednosti dovoljuje vsaki le po eno pripravljalno vlogo. Tako prvi par pripravljalnih vlog šteje kot tožba in odgovor na tožbo, drugi pa kot pripravljalni vlogi iz 452. člena ZPP. Takšna pravilna razlaga pa terja tudi, da se odgovor na ugovor dolžnika šteje kot tožba. Z nepravilnim postopanjem sodišča prve stopnje tožeči stranki ni bila odvzeta ali okrnjena možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). V odgovoru na ugovor dolžnika ta namreč ni podala nobenih trditev v zvezi z zastaranjem terjatve, ki ga je tožena stranka uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in zaradi katerega je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Pomanjkanja takšnih trditev pa tudi ne gre nadomestiti z izvedbo predlaganih dokazov, ki so namenjeni dokazovanju že zatrjevanih dejstev (212. člen ZPP) in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).