Jedro

Presoja višine denarne odškodnine.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba toženih strank zavrne še za 400.000 tolarjev in se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Po delni ugoditvi reviziji se delno spremeni izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Toženi stranki ..., sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 6.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 dalje do plačila in ji povrniti 491.136,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne."

3. V ostalem se revizija zavrne.

4. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da sta mu dolžni toženi stranki nerazdelno plačati odškodnino v znesku 7.000.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 in mu povrniti 367.480 tolarjev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi toženih strank in odškodnino znižalo na 6.400.000 tolarjev. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je odločilo, da sta jih dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti tožniku v znesku 491.136 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 dalje do plačila, glede stroškov pritožbenega postopka pa, da jih je dolžan toženima strankama povrniti tožnik v znesku 18.075 tolarjev.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prisojena bi mu morala biti vsa zahtevana odškodnina. Tožnik je bil ob poškodbi star šele osemnajst let, poškodbe so bile hude, zdravljenje pa je trajalo več kot dve leti. Iz naslova prestanih telesnih bolečin zahtevana odškodnina v znesku 3.000.000 tolarjev zato ni bila pretirana. Strah je bil dolgotrajen, saj je bil tožnik ves čas zdravljenja zaskrbljen. Tožnik je mlad in še samski. Zato zaradi skaženosti bolj trpi. Zaradi posledic poškodb pa je manj sposoben za delo. Zaradi tega duševno trpi, kar bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti tudi upoštevati.

Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožniku prisojena vsa zahtevana odškodnina.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožena stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru sta toženi stranki predlagali zavrnitev revizije. V postopku pred sodiščem druge stopnje odmerjena odškodnina je v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), vsa odškodnina pa je bila tožniku tudi že plačana.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP (1977)).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP (1977)) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo opisane kriterije pri preizkusu pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje glede vseh tožniku prisojenih denarnih zadoščenj zaradi pretrpljene nepremoženjske škode, razen pri odmeri odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem.

Tožnik v reviziji utemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje pri odmeri denarnega zadoščenja zaradi pretrpljenih telesnih bolečin v premajhni meri upoštevalo, da je bilo zdravljenje dolgotrajno (skoraj dve leti), da so ga spremljale trajne hude (8 do 9 dni), trajne zmerne in občasno hude (10 dni), trajne zmerno hude (14 dni) in trajne lahke (30 dni) bolečine in številne neugodnosti (daljša hospitalizacija, več operativnih posegov, preiskave, slikanja, uporaba bergel, fizikalna terapija itd.). En mesec po nezgodi je bil vezan na tujo pomoč in postrežbo tudi pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, približno šest mesecev pa ni smel obremenjevati poškodovane noge in je moral pri hoji uporabljati bergle. Pomembni dejstvi za prisojo denarnega zadoščenja iz naslova telesnih bolečin pa sta tudi, da je bil tožnik ob poškodbi star osemnajst let in da se bodo, kljub končanemu zdravljenju, bolečine pojavljale tudi v bodoče. Pravilna uporaba določb 200. in 203. člena ZOR zato po presoji revizijskega sodišča narekuje prisojo tolikšnega denarnega zadoščenja iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kot ga je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje, tedaj v višini 2.500.000 tolarjev. V tem delu je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, saj bo tožnik le s prisojo odškodnine v navedenem znesku prejel iz tega naslova tako denarno zadoščenje, ki bo primerljivo z denarnim zadoščenjem, ki so ga prejeli drugi oškodovanci v podobnih primerih, in torej pravična denarna odškodnina.

Tožnik je utrpel strah. Zato mu je bilo tudi iz tega naslova prisojeno denarno zadoščenje, vendar, kot je materialnopravno pravilno presodilo sodišče druge stopnje, v postopku pred sodiščem prve stopnje v previsokem znesku (1.000.000 tolarjev). Znižanje odškodnine v pritožbenem postopku na 800.000 tolarjev je v skladu s trajanjem in intenzivnostjo prestanega strahu (ki se je v glavnem odražal v zaskrbljenosti za izid zdravljenja) in s tem tudi z materialnim pravom. Odškodnina v znesku 800.000 tolarjev je tudi primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so jih iz naslova prestanega strahu prejeli drugi oškodovanci v podobnih primerih.

Enako velja tudi za prisojo denarnih zadoščenj iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti (500.000 tolarjev) in zmanjšanja življenjske aktivnosti (3.000.000 tolarjev). Tožniku sta po končanem zdravljenju ostali brazgotini na trebuhu in zunanji strani leve stegnenice, ki sta vidni v poletnem času, čeprav po ugotovitvah in meritvah izvedenca ni razlike med levo in desno nogo, pa rahlo šepa, kar pa je mogoče odpraviti s krepitvijo grobe mišične moči leve spodnje okončine. Denarno zadoščenje, ki je bilo tožniku prisojeno iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi opisane skaženosti, v znesku 500.000 tolarjev, zato ne predstavlja prenizke odškodnine, kot to v reviziji zatrjuje tožnik.

Po končanem zdravljenju tožnik ni več sposoben za dela in dejavnosti, ki ekstremno obremenjujejo levo nogo in trebušno steno, zaradi reaktivne psihonevrotične motnje pa je bolj občutljiv in ima zmanjšan frustracijski prag. Zato se pojavljajo težave pri delu (zlasti pri daljšem čepenju in dvigovanju težjih bremen). Za poklic mizarja je sicer sposoben, vendar je pri delu manj vzdržljiv od vrstnikov, v opravljeno delo pa mora vlagati več napora. Ob upoštevanju tožnikove mladosti in opisanih težav, ki so ostale po končanem zdravljenju, je tudi po presoji revizijskega sodišča denarna odškodnina v znesku 3.000.000 tolarjev v skladu s kriteriji, ki jih določa ZOR in je primerljiva z denarnimi zadoščenji, ki so bila drugim oškodovancem prisojena v podobnih primerih.

Glede na povedano je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in odškodnino iz naslova telesnih bolečin zvišalo za 400.000 tolarjev. V ostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na pritožbeni uspeh obeh pravdnih strank in tožnikov revizijski uspeh je revizijsko sodišče o stroških vsega postopka odločilo, da ostane izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje nespremenjen, stroške pritožbenega postopka pa mora trpeti vsaka stranka svoje (tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela le z majhnim zneskom - 200.000 tolarjev, sodbo sodišča prve stopnje pa je izpodbijala glede temelja, višine prisojene odškodnine nad zneskom 4.590.000 SIT in glede stroškov postopka, tožeča stranka pa v pritožbenem postopku ni uspela). Enako, kot je bil majhen pritožbeni uspeh tožene stranke, pa je, glede na obseg revizijskega izpodbijanja (3.100.000 tolarjev), majhen tudi revizijski uspeh tožnika. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP (1977) odločilo, da trpita vsaka stranka svoje stroške revizijskega postopka (tožnik stroške za sestavo revizije, tožena stranka pa stroške sodnih taks za odgovor nanjo).