Jedro

Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik kot razloge za vložitev prošnje navedel, da je Berber, Berberi pa v Alžiriji nimajo nobenih pravic. Laik pomeni, da verjameš v enega boga to je Alaha, ne verjameš pa v preroke. Njegova vera nima bistva in malo ljudi verjame vanjo. Laiki ne molijo, se ne postijo, ne prakticirajo verskih obredov in ne praznujejo verskih praznikov. Zato nima nobenih pravic, ne more dobiti zaposlitve, niti se poročiti, saj mu nobena muslimanska ali krščanska družina ne da hčere. V družini so muslimani in verujejo v preroka Mohameda. Njegovo življenje je ogrožala družina; oče mu je pred sedmimi leti grozil s puško, da ga bo ubil, družina pa ga je izgnala od doma tako, da je živel pri stari mami. Obdeloval je majhen kos zemlje, včasih pa je delal kot zidar na gradbišču. Ni imel dovolj denarja za preživetje.

2. Na podlagi tožnikovih navedb, toženka ugotavlja, da prošnjo utemeljuje z ekonomskimi razlogi oziroma gre deloma za zasebni družinski spor izpred sedmih let, ne pa za preganjanje. Opisana dejstva, ki jih je tožnik navajal kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, so po njeni presoji nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo in ni izkazal nobenih tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Zato je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik v tožbi odločitvi nasprotuje. Trdi, da je kot Berber podvržen nasilju in neodobravanju. Ker je ateist, ne dobi službe, ne more se poročiti, večkrat so ga vrgli iz hiše, oče mu je grozil s smrtjo, če se vse to preveč razve naokoli, bi bilo lahko ogroženo njegovo življenje. Nasilje s strani družine je že doživljal, vse to pa bi se samo stopnjevalo oziroma razširilo še na okolico. Znano je tudi, da je v Alžiriji ogromno terorističnih napadov, predvsem pa se napadi tudi s strani Al Kaide izvajajo na vse, ki niso muslimani. S tem je navajal razloge za preganjanje po prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bil podvržen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, toženka pa je neupravičeno štela, da so dejstva, ki jih je navajal nepomembna. Pri tožniku obstajajo vsi razlogi, ki jih zakon določa za priznanje mednarodne zaščite. Ker je Berber, je v drugačnem položaju in zanj Alžirija ni varna država, saj je kot Berber obsojen na nasilje. Prav tako mu Alžirija ne zagotavlja varovanja človekovih pravic v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. V Alžiriji je vsesplošno poznana nestrpnost do Berberov, policija jih muči, trpinči in pretepa ter z njimi zelo surovo ravna. Kot dokaz za sovražnost in represijo se sklicuje na več člankov, objavljenih na spletu in na Wikipedio, ki navaja proteste Berberov v Alžiriji leta 2017. V primeru vrnitve v domovino, bi bil tožnik kot Berber preganjan in bi mu grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. In sicer nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v to državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Toženka je tudi napačno ugotovila dejansko stanje, saj se ni z ničemer opredelila, ali dvomi v resničnost tožnikovih navedb. Poleg tega je uporabila napačen postopek, saj bi morala odločitev podati v rednem in ne v pospešenem postopku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijani odločbi upoštevala, da je tožnik Berber in se do tega opredelila. Tožnik je namreč zgolj zelo na splošno navedel, da so Berberi v Alžiriji brez pravic. Iz njegovih izjav pa ne ne izhaja, da bi on sam imel težave zato, ker je berberske narodnosti. Zato so nesmiselne tožbene navedbe, da je v Alžiriji vsesplošno znana nestrpnost do Berberov. Tožnik teh navedb ni uveljavljal v smislu, da bi karkoli od navedenega doživel na lastni koži. Tekom postopka tudi ni zatrjeval, da se počuti ogroženega zaradi terorističnih napadov s strani Al Kaide, ki se izvajajo na vse, ki niso muslimani. Izjave tožnika tekom postopka pred toženko pa opredeljujejo okvir toženkinega odločanja. Tožnik je bil med postopkom večkrat pozvan, naj svoje navedbe čim bolj konkretizira, česar ni storil. Toženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 322/2016, v kateri je sodišče poudarilo, da pristojni organ v okviru dolžnosti po 22. členu ZMZ le preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Meni, da je celovito presodila ali tožniku ob morebitni vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda v obliki smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Nadalje opozarja, da tožnik v tožbi navaja nove vire tj. nova dejstva, ki so tožbene novote in zato niso dovoljene. Izpostavlja še, da toženka prosilcev ni dolžna soočati z uporabo koncepta varne izvorne države, kar potrjuje tudi sodna praksa, ki jo citira. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Naknadno je toženka sodišču poslala vlogo, v kateri sporoča, da je tožnik dne 28. 6. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bila 29. 6. 2018 zaključena njegova nastavitev v azilnem domu Ljubljana. Do priprave tega sporočila se vanj ni vrnil. Prilaga izbris iz uradne evidence. Ker toženka ne ve, kje se tožnik nahaja, sodišču predlaga, da tožbo zavrže, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

8. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (točka 11. obrazložitve).

9. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

10. Pooblaščenka tožnika je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnikova pravna zastopnica je po seznamu, objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce, v takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato ne more uveljavljati vrnitve stroškov postopka še v sodnem postopku. Poleg tega v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) tako, da tožnik tudi iz tega razloga ne bi bil upravičen do povračila stroškov.