Jedro

Revizijsko sodišče je ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke: 1.) na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin 67/1, 67/2, 67/3 in 67/4, vse k. o. ...; 2.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, overjeno pri notarju, na podlagi katere bo mogoča vknjižba lastninske pravice na tožečo stranko pri navedenih nepremičninah, sicer bo listino nadomestila sodba, in 3.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 4.937,50 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo vseh stroškov postopka. Kritično ocenjuje razloge sodišča druge stopnje, ki ugotavlja, da pritožbene navedbe, da pravica uporabe A., d.d., ni bila pomembna, pritožbenemu sodišču niso razumljive. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je bistveno, da so bila sporna zemljišča v družbeni lastnini in da ni pomembno, v čigavi uporabi so bila. Zakon o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS) v petem odstavku 57. člena, ZJS-1 v tretjem odstavku 55. člena in Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ)1 v prvem odstavku 16.a člena imajo enako dikcijo, ko omenjajo zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina, in ne določajo, da bi morala biti ta zemljišča v družbeni lastnini v uporabi občine. Zato pravica uporabe A., d.d., ni ovira za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da za navedena zemljišča veljajo kot urbanistična dokumentacija prostorsko ureditveni pogoji (v nadaljevanju PUP), da bi bila zemljišča vključena v prostorske izvedbene načrte (v nadaljevanju PIN) pa tožeča stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka tega ni zatrjevala, ker za sporna zemljišča nikoli ni bil sprejet PIN, ampak so se vedno urejala s PUP, kar pa ne predstavlja ovire za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj noben od citiranih predpisov ne določa kot pogoj za prenos na tožečo stranko sprejem PIN. Vsi zakoni omenjajo prostorsko izvedbene akte, oziroma 16.a člen ZSKZ, ki po mnenju sodišča druge stopnje ne pride v poštev, pa prostorske sestavine občinskih planov. Noben predpis torej ne zahteva sprejem PIN, ampak zadostuje ureditev s PUP. Ker takšna ureditev ni veljala po prvotnem besedilu ZSKZ (ki je za prenos na občine zahteval, da zemljišča ležijo v PIN), je bila sklenjena pogodba med toženo stranko in A., d.d., sicer bi bila že takrat sklenjena pogodba s tožečo stranko. Tožeča stranka tudi ne trdi, da je obstajala pravna podlaga že na podlagi prvotnega ZSKZ in je zato odvečna razlaga, kaj pomeni ustavna odločba U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, temveč je pravna podlaga nastala šele z uveljavitvijo ZJS. Tožeča stranka tudi ni nikoli trdila, da je ob vložitvi tožbe 7. 1. 2009 še vedno veljal peti odstavek 57. člena ZJS, nasprotno, da je v času vložitve tožbe veljal ZJS-1, ki je seveda razveljavil ZJS; bistveno pa je, da je ZJS-1 vseboval tretji odstavek 55. člena, ki je vsebinsko enak petemu odstavku 57. člena ZJS. Tudi ni razumljivo, kako se sodišče lahko sklicuje na 21. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ko pa prav ta člen določa, da med prostorske izvedbene akte spadajo tudi PUP. Kjer zakon govori o prostorskih izvedbenih aktih, zadostuje torej ureditev s PUP, sicer bi zakon izrecno zahteval PIN. Ob povedanem sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, o neodločilnih pa so si razlogi med seboj v nasprotju. Odločilno dejstvo je, da so bila sporna zemljišča v letu 1993 družbena lastnina in so s prostorskimi izvedbenimi akti, to je s PUP, bila namenjena za gradnjo objekta, kot je razvidno iz potrdil o namenski rabi zemljišča, iz katerih je tudi razvidno, da so ti akti usklajeni z obveznimi republiškimi izhodišči. Ko pa se sodišče druge stopnje sklicuje na spremembo zakonskega določila glede prenosa spornih zemljišč na občine, zmotno uporabi materialno pravo na podlagi zgolj jezikovne razlage zakona. Sprememba ni takšna, da ne bi omogočala zahtevka za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, saj zgolj možnost sklepanja pogodb o prenosu zemljišč iz tožene na tožečo stranko ne pomeni ničesar v primeru zavrnitve prenosa s strani tožene stranke. V takšnem primeru je seveda potrebna tožba, tožbeni zahtevek pa vključuje tako ugotovitev lastninske pravice po samem zakonu, kakor tudi izdajo zemljiškoknjižne listine, kar bi ustrezalo razpolagalnemu pravnemu poslu za prenos lastninske pravice, če bi se štelo, da tožeča stranka ni postala lastnica po samem zakonu.

4. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v tej pravdi že odločilo in sicer s sodbo II Ips 158/2013 z dne 23. 4. 2015, s katero je revizijo zavrnilo. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo Up-498/15-23 z dne 6. 6. 2018 sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje. V odločbi je med ostalim poudarilo: da pritožnica ni dobila jasnega in prepričljivega odgovora na vprašanje, zakaj ni izkazala zakonskega pogoja „obstoja (novega) prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči“ na podlagi upoštevanih določb ZJS, ZJS-1 oziroma 16.a člena ZSKZ. Člen 16.a ZSKZ celo opredeljuje navedeni zakonski pogoj nekoliko drugače, vendar se Vrhovno sodišče tudi do pravne pomembnosti te okoliščine ni opredelilo, čeprav je bilo vprašanje izpolnjenosti tega zakonskega pogoja po njegovi oceni še edino ključno za zavrnitev pritožničinih zahtevkov na vseh zatrjevanih in po presoji Vrhovnega sodišča tudi upoštevanih pravnih podlagah. Izpostavlja še, da se sicer Višje sodišče sklicuje na presojo oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje, vendar to sodišče obravnavane zadeve z vidika teh zakonskih določb ni presojalo. Sprejelo je stališče, da pritožničino sklicevanje na PUP z vidika 24. člena ZSKZ, kot se je glasil 1994, ne zadošča. V sodbi sodišča prve stopnje pa tudi ni dejanskih ugotovitev, ki bi očitno, torej na prvi pogled, utemeljevale sklep o neizpolnjenosti zakonskega pogoja „obstoja (novega) prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči“ iz petega odstavka 57. člena ZJS oziroma iz tretjega odstavka 55. člena ZJS-1. Iz razlogov sodišča prve stopnje bi prej izhajalo nasprotno stališče. Zato ta del utemeljitve sodbe višjega sodišča ne daje jasnega odgovora na vprašanje, zakaj pritožnica po presoji sodišča ni izkazala „obstoja (novega) prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči“ v smislu petega odstavka 57. člena ZJS oziroma tretjega odstavka 55. člena ZJS-1. V tej zadevi se pritožnica že ves čas sklicuje na obstoj PUP, ki je glede na 21. člen ZUN, kot je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, pomenil prostorski izvedbeni akt. Zato bi moralo višje sodišče stališče o neizkazanosti obstoja novega prostorskega izvedbenega akta usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, argumentirano utemeljiti. Še posebej zato, ker se je to vprašanje prvič aktualiziralo šele pred njim. Zato niso razvidni razlogi za nosilno stališče izpodbijane odločitve o neizkazanosti zakonskega pogoja „obstoja novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči“ iz petega odstavka 57. člena ZJS oziroma tretjega odstavka 55. člena ZJS-1. Tudi Vrhovno sodišče ni izčrpno in z razumnimi pravnimi argumenti utemeljilo, zakaj pritrjuje s pomanjkljivimi in nerazumljivi razlogi utemeljeni odločitvi višjega sodišča, če se je z njo strinjalo; tej je pritrdilo z utemeljitvijo, da ga dejanske ugotovitve nižjih sodišč zavezujejo (čeprav slednjih v izpodbijanih sodbah vsaj na prvi pogled ni zaslediti) in jih pritožnica v reviziji tudi ni oziroma niti jih ni mogla izpodbijati.

7. Ob povedanem je revizijsko sodišče ob upoštevanju tretjega odstavka prvega člena Zakona o ustavnem sodišču, na podlagi prvega odstavka 379. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pri ponovnem odločanju ugodilo reviziji ter razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in temu sodišču vrnilo zadevo v ponovno sojenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jih je smiselno oziroma vsebinsko ugotovilo Ustavno sodišče. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje celovito presojati zadevo v luči določb ZJS, ZJS-1 kot tudi 16.a člena ZSKZ upoštevaje zgoraj povzete procesne očitke Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na pomanjkljive in nerazumljive razloge sodišča druge stopnje ter na kršitev 22. člena Ustave RS, predvsem se na podlagi ustreznih dejanskih ugotovitev jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja ali je/ni obstajal ustrezen PUP (torej med ostalim tudi usklajen z republiškimi izhodišči), ki je/ni omogočal ex lege pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na predmetnih zemljiščih.

8. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 19/10 – uradno prečiščeno besedilo.