Jedro

Če oškodovanec kljub zmanjšani delovni sposobnosti še vedno dobiva enake dohodke, škode ni. Če je popolnoma delovno nezmožen in zato ne more dobivati nobenega zaslužka, je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec resnično prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Če je oškodovanec delno nezmožen za delo je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga lahko prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka in zaslužkom, ki ga prejema oziroma, ki bi ga kljub škodnemu dogodku lahko prejemal ob zmanjšani delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o glavni stvari (1. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente v celoti zavrne, v stroškovni odločitvi (2. točka izreka izpodbijane sodbe) pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.687,00 EUR, stranskemu intervenientu pa pravdne stroške v znesku 220,32 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti strošek pritožbe v znesku 1.083,72 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 634,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati mesečno rento v znesku 8.565,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje, od 1.7.2009 dalje pa v znesku 193,23 EUR mesečno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka dalje. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in toženi stranki ter stranskemu intervenientu naložilo, da tožeči stranki povrneta njene pravdne stroške v znesku 1.799,38 EUR. Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da že iz samih zaključkov sodišča izhaja neutemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica zaposljiva in da ne drži, da naj bi bila nesposobna za kakršnokoli delo. Njena nezaposlenost ni posledica poškodbe, ampak razmer na trgu dela, sodni izvedenec je podal jasno mnenje, da tožnica lahko opravlja enostavna fizična dela, ki bi jih lahko opravljala celo kot prodajalka, navedlo pa je tudi možnost opravljanja drugih del. Ne drži zaključek sodišča, da tožnica ni sposobna za delo prodajalke, še manj pa je mogoče zaključiti, da ni sposobna za nobeno delo. Tožnica bi se glede na svoje zdravstveno stanje lahko zaposlila za katerokoli od del, ki jih je v mnenju navedel izvedenec. Za zaposlitev za ta dela bi v vsakem primeru dobivala vsaj minimalno plačo. To pa je tisti okvir, ki ga je zajela s tožbo. Če tožnica tovrstne zaposlitve ne more pridobiti, to nikakor ni v vzročni zvezi s poškodbo, ampak z razmerami na trgu dela, za kar toženec ne more odgovarjati. Poškodba ni v ničemer vplivala na sedanjo tožničino nezaposlenost. Bistveno za morebitno utemeljenost zahtevka za rento pa so predvsem trditve o tožničini pridobitni sposobnosti pred dogodkom. Tožnica je bila pred dogodkom kar dve leti brezposelna, zato je jasno, da do škode na podlagi katere bi bil rentni zahtevek utemeljen, sploh ni prišlo. Zahtevek pa je neutemeljen tudi po višini, kar velja tako za zapadle zneske rente, kot tudi za plačevanje v bodoče zapadlih obrokov. Opozarja tudi na zastaranje obrestnega dela zahtevka. Zahtevek glede obresti pa je tudi nespecificiran. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Tudi stranski intervenient uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Opozarja na tožbeno modifikacijo, ko tožeča stranka za nazaj ni več zahtevala obresti od posameznih zneskov rente. Na izrecno vprašanje sodišča pa je svoj tožbeni zahtevek spremenila in ga povečala za zakonske zamudne obresti, čemur sta tožena stranka in stranski intervenient nasprotovala. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo, svoje odločitve pa ni obrazložilo. Sodišče je v nasprotju z tožbeno trditveno podlago med odločilna dejstva v izpodbijano sodbo umestilo tudi svoje prepričanje, da bi tožničin prejšnji delodajalec izpolnil svojo obljubo in tožnico zaposlil v eno od svojih mnogih trgovin kot nagrado za uspešno zdravljenje. V postopku takšnih trditev ni zaslediti. To bi izhajalo zgolj iz zaslišanja tožnice, ki pa ne more nadomestiti trditev. Iz tega tudi izhaja, da tožnica ni dokazala, da bi po končanem zdravljenju gotovo ali pa vsaj z veliko verjetnostjo dobila zaposlitev. Iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da bi se tožnica brez poškodbe lahko zaposlila v svojem poklicu, je sodišče izpeljalo napačen materialnopravni zaključek. Navaja še, da bi sodišče moralo upoštevati ugovor zastaranja glede zakonskih zamudnih obresti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Odškodnina v obliki denarne rente kot povračilo za škodo v obliki izgubljenega zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo je določena v 2. odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Za odškodnino po navedenem določilu je značilno, da pripada oškodovancu zaradi njegovega premoženjskega prikrajšanja, do katerega pride zaradi njegove popolne ali delne nezmožnosti za delo. Škoda torej ni že sama popolna ali delna nezmožnost za delo. Škoda nastane, ko se ta okrnitev sposobnosti pridobivanja odrazi kot premoženjsko prikrajšanje. Če tega ni, oškodovanec nima pravice do odškodnine iz tega naslova (prim. komentar OZ, str. 1001). Škoda je torej izguba zaslužka, ne izguba sposobnosti. Če oškodovanec kljub zmanjšani delovni sposobnosti še vedno dobiva enake dohodke, škode ni. Če je popolnoma delovno nezmožen in zato ne more dobivati nobenega zaslužka, je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec resnično prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Če je oškodovanec delno nezmožen za delo je škoda razlika med zaslužkom, ki bi ga lahko prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka in zaslužkom, ki ga prejema oziroma, ki bi ga kljub škodnemu dogodku lahko prejemal ob zmanjšani delovni zmožnosti. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da oškodovanka – tožnica zaradi posledic poškodbe (raztrganina desne rotatorne manšete) ni zmožna za delo prodajalke. Prvostopenjsko sodišče je torej v celoti sledilo dejanskim tožbenim trditvam, da tožnici škodni dogodek onemogoča opravljanje njenega poklica prodajalke in hkrati trditvam, da bi delo prodajalke po končanem zdravljenju v letu 2004 tudi dobila.

Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja tudi zaključek, da je toženka za določena dela še vedno zmožna. V primeru delne nezmožnosti za delo bi bila škoda, v skladu z gornjimi navedbami, razlika med zaslužkom prodajalke in zaslužkom, ki bi ga tožnica lahko dobila za opravljanje del glede na preostalo delovno zmožnost. Tega bi predstavljala najmanj minimalna plača. Tožnica pa ne vtožuje te razlike. Kot odškodnino oziroma kot rento vtožuje minimalno plačo, zmanjšano za znesek invalidnine. Renta, kot jo je zahtevala, bi ji šla le v primeru, če bi se izkazalo, da zaradi posledic poškodbe ne more dobiti nikakršnega dela. Kot je bilo navedeno, je tožnica trdila, da ji škodni dogodek onemogoča opravljanje njenega poklica prodajalke, iz dejanske podlage tožbe pa hkrati ne izhaja tudi trditev, da ne more dobiti nikakršnega dela, torej tudi tistega dela ne, za katerega je glede na izvedene dokaze še zmožna. Kot je navedla tožena stranka v svoji pritožbi, bi za zaposlitev za ta dela ob ugotovljeni delni nezmožnosti za delo v vsakem primeru dobivala vsaj minimalno plačo oziroma to kar s predmetno tožbo terja od toženke. Iz navedenega torej ne izhaja vzročna zveza med škodnim ravnanjem toženke in izgubo zaslužka v obsegu minimalne plače, ki bi šel toženki glede na njeno preostalo delovno zmožnost. To pa pomeni, da niso podani vsi elementi, ki pogojujejo odškodninsko obveznost tožene stranke za plačilo denarne rente po 2. odstavku 174. člena OZ. V skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bilo zato treba pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo rente v celoti zavrne.

Sprememba tožbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožena stranka je glede tega dela tožbenega zahtevka v celoti uspela, zato je tožnica dolžna njej in stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka, ki jih je sodišče za toženko odmerilo v znesku 1.687,00 EUR (stroški zastopanja v višini 1.750 točk – 803,25 EUR, 2 % materialnih stroškov 16,00 EUR in 20 % DDV 163,86 EUR, ter stroški izvedenine 703,84 EUR) stroške stranskega intervenienta pa v znesku 220,32 EUR (strošek pristopa na narok za glavno obravnavo in 20 % DDV). Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).

Tožeča stranka pa je dolžna toženki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 1.083,72 EUR (strošek sestave pritožbe in materialni stroški ter DDV 449,44 EUR in strošek takse v znesku 634,28 EUR) stranskemu intervenientu pa v višini 634,28 EUR (znesek sodne takse za pritožbo).