Jedro

S pravili sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov so pogoji za pridobitev pravic in njihov obseg lahko drugače določeni od tistih, ki gredo zavarovancem iz obveznega zavarovanja.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odmero višje invalidske pokojnine kot je bila priznana tožniku v Skladu za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije. Sodišče je presodilo, da logična razlaga celotnega besedila 34. člena Pravil Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnik, namreč, da se kot osnova, od katere se odšteva po 2 % za vsako manjkajoče leto, upošteva polna starostna pokojnina za polno pokojninsko dobo 35 let. Takšna razlaga bi pomenila poseg v intenco sistema invalidskega zavarovanja, tako obveznega kot tudi zavarovanja pri toženi stranki, saj ne bi poznala razlike med višino invalidske pokojnine kot posledice invalidnosti, katere vzrok je zavarovančeva bolezen ali nesreča izven dela, in invalidnine, katere vzrok je nesreča pri delu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka vložila revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi ter ugodi tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je s sistemsko in logično razlago - povsem nepotrebno ob jasni in nedvoumni normi 1. odstavka 34. člena pravil - prezrlo dejstvo, da so bila manjkajoča leta tožnika do polne zavarovalne dobe kot odbitna postavka upoštevana dvakrat, najprej pri odmeri starostne, potem še pri odmeri invalidske pokojnine. Pri sistemski razlagi omenjenega 34. člena pravil se je sodišče druge stopnje oprlo na določbo 4. odstavka 34. člena, ki napotuje pri odmeri osnove skladove invalidske pokojnine, ki je posledica nesreče pri delu, na uporabo 1. odstavka 33. člena in ne 3. (zadnjega) odstavka. Zaradi zmotne uporabe materialnega predpisa je izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje zmotna.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Druge bistvene kršitve pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določbo uveljavlja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljal, skliceval se je le na zmotno uporabo materialnega prava.

Uveljavljeni revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP je podan. Med strankama ni sporno, da je tožnik kot samostojni obrtnik v letu 1981 postal član Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije in s tem pridobil - ob izpolnitvi pogojev, določenih s pravili sklada - pravico do pokojnine (starostne, invalidske, družinske) za sebe in za upravičene svojce (25. člen). S tem zavarovalnim razmerjem, ki je skladno določbi 903. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) in 19. člena pravil nastalo s samim plačilom premije (torej neformalno sklenjeno pogodbo), si je tožnik zagotovil (dodatno) pokojninsko zavarovanje, ki temelji na splošnih načelih zavarovanja po zakonu o obligacijskih razmerjih.

Po 897. členu ZOR se namreč sklenitelj zavarovanja (zavarovalec) zavezuje, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti združeval določen znesek v zavarovalni skupnosti oziroma rizični skupnosti (zavarovalnica), ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega. Zakon opredeljuje torej zavarovalno pogodbo kot pogodbo o združitvi zneska v zavarovalni oziroma rizični skupnosti, torej kot udeležbo zavarovalca, sklenitelja po načelih vzajemnosti in solidarnosti v skupnosti z določenim zneskom, zato ima tedaj, ko se zgodi zavarovan dogodek (zavarovalni primer), pravico do povračila ali druge izpolnitve. Vzajemnost in solidarnost kot značilnosti zavarovanja sta vgrajeni tudi v 2. členu pravil sklada kot interesne skupnosti samostojnih obrtnikov, ki opravljajo samostojno poklicno dejavnost ali imajo stalno bivališče na območju Republike Slovenije ter uživalcev skladovih pokojnin, ki si po načelih vzajenosti in solidarnosti določajo svoje obveznosti in pravice, ki jih uresničujejo v primerih starosti, invalidnosti in smrti.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za prostovoljno vključitev v zavarovanje za dodaten obseg pravic, kot jo opredeljuje 25. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 do 124/2000), je za presojo na omenjenih pravilih temelječega in veljavnega obligacijskega razmerja uporabiti določbe ZOR, torej tudi določbe o splošnih načelih razlage pogodb (99. do 101. člen). Sodišče druge stopnje se je pri logični in sistemski razlagi določila 34. člena oziroma njegovega 4. odstavka pravil tožene stranke zmotno oprlo na določbo zadnjega odstavka 33. člena, ki ureja skladovo predčasno starostno pokojnino. Zato je sprejelo napačno pravno presojo, da bi tožniku priznana invalidska pokojnina zaradi invalidnosti kot posledice bolezni, v višini, kot je zahtevana, pomenila občutno odstopanje od invalidske pokojnine, ki je posledica nesreče pri delu. Po 4. odstavku 34. člena se skladova invalidska pokojnina, ki je posledica nesreče pri delu, odmeri od zavarovalne osnove razreda, po katerem je bil član zavarovan na dan nesreče pri delu in glede na zavarovalno dobo, v odstotku, kot se določi po 1. odstavku 33. člena, s tem, da ne sme znašati manj kot 50 % od osnove. Prvi odstavek 33. člena pa določa, da je višina skladove starostne pokojnine odvisna od dopolnjenih let pokojninske dobe in znaša 50 % od povprečne zavarovalne osnove za 15 let pokojninske dobe in po 2 % za vsako dopolnjeno naslednje leto, do polne pokojninske dobe 35 let, ko znaša polna starostna pokojnina 90 % od povprečne zavarovalne osnove. Ta pa bi v tožnikovem primeru - če bi postal nezmožen za opravljanje svoje obrtne dejavnosti zaradi nesreče pri delu - glede na izračunano povprečno zavarovalno osnovo 36.703,35 SIT in izpolnjeni skupni pokojninski dobi 28 let znašala 27.894,00 SIT, torej prav toliko, kot tožnik vtožuje iz naslova invalidske pokojnine, ki je posledica bolezni ali nesreče izven dela po 1. odstavku 34. člena pravil sklada. To pomeni, da se je logična in sistematična razlagalna metoda sodišča druge stopnje izkazala za neustrezno.

Zakon o obligacijskih razmerjih določa v 99., 100. in 101. členu uporabo določil in razlago spornih določil. Omenjene zakonske določbe pa je treba uporabiti samo takrat, ko nejasnosti ni mogoče odpraviti z ugotovitvijo namena strank v okviru načela avtonomije njune volje. Iz 3. odstavka 1. člena pravil sklada izhaja namen njegove ustanovitve in delovanja. Po tem določilu združujejo samostojni obrtniki, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, naštete v obrtnem zakonu, sredstva v sklad, da si kot člani sklada zagotovijo sebi in svojcem gmotno podporo ob invalidnosti, starosti in smrti, v okviru teh pravic, po načelih vzajemnosti in solidarnosti. S tem določilom je varovana njihova pravica do dodatne socialne varnosti.

Pogoji za pridobitev pravic so torej določeni s pravili sklada, s katerimi je lahko urejen (in v danem primeru tudi je) drugačen obseg pravic od tistih, ki zavarovancem gredo iz obveznega zavarovanja. Zato ni ovira, da način odmere invalidske pokojnine, kot ga določa zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki razlikuje njeno višino glede na vzrok nastanka invalidnosti (poškodbe pri delu ali poklicne bolezni oziroma posledice poškodbe izven dela ali bolezni), ne bi bil pri prostovoljnem zavarovanju drugače urejen. Sklad za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije je s svojimi pravili določil pogoje in obseg pravic, ki gredo članom iz prostovoljnega zavarovanja, pri čemer njegovo ureditev zagotavlja posamezniku dodatno socialno varnost in enakost. Načelo enakosti pomeni predvsem zahtevo po nearbitrarni uporabi prava do pogodbenih subjektov, kar pa mu ne preprečuje, da bi pravna razmerja različno urejal. Zato je bila avtonomna pravica tožene stranke, da je način odmere invalidske pokojnine in s tem posledično njene višine, ne glede na vzrok nastanka invalidnosti, izenačila. Prav tako kot je bila njena pravica, da kot zavarovalnega primera ni upoštevala poklicne bolezni (29. člen). Tožena stranka ima vse pravne možnosti, da spremeni tako določene pravice in pogoje za njihovo pridobitev - če jih šteje za neustrezne. To pa sme storiti le z njihovim učinkom za naprej (155. člen Ustave RS), saj gre za varovanje ne samo (že) pridobljenih pravic, ampak v določeni meri tudi pričakovanih pravic. Pričakovane pravice so zavarovane posredno, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom s tem, da zavarovalno skupnost zavezuje k izbiri primernih in sorazmernih sprememb.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pri presoji obsega izpolnitve obveznosti tožene stranke ne bi smelo izhajati iz razlage, kot jo je uporabilo. Zato je materialnopravna razlaga 34. člena pravil sklada napačna. Zaradi zmotne razlage določbe pa pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve tožeče stranke, kar bo moralo storiti v nadaljevanju postopka. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (395. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP, ZOR na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).