Jedro

Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč o v letu 1984 ustno sklenjenem in realiziranem pravnem poslu med pravnim prednikom sedanjih tožnic V. J. in tožencem izhaja tudi vsebina tega dogovora, po katerem je toženec izročil pravnemu predniku tožnic kočo s pripadajočim in kasneje tudi geodetsko odmerjenim zemljiščem, V. J. pa se je v odmeno zavezal, da napram toženčevi ženi A. P. ne bo uveljavljal terjatve iz pripadajočega mu nujnega dednega deleža v zvezi z leta 1971 prevzeto kmetijo, na kateri živita in delata toženec in njegova žena. Pravni posel je bil torej odplačen, bil pa je tudi pretežno realiziran, saj se je V. J. z obema tožnicama že v letu 1984 vselil v kočo in toženec nikoli ni zahteval od njega ali tožnic plačila najemnine ali njihove izselitve, kar sam potrjuje še v pritožbi. V. J. pa za časa svojega življenja tudi ni od svoje sestre in toženčeve žene uveljavljal nujnega deleža iz prevzete kmetije. Tako je prišlo do obojestranske in vsaj pretežne realizacije sicer oblikovno pomanjkljivo sklenjenega ustnega dogovora. Prav pretežna in obojestranska realizacija pogodbe pa je tudi okoliščina, zaradi katere je napaka pri sklenitvi pogodbe, katere oblika bi zaradi njenega predmeta - nepremičnine res morala biti pismena, sanirana, s tem pa je pogodba konvalidirala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo parcela št. 312/3 odpisala od vložne št. 63 k.o. S. D. in pripisala k novi vl. št. iste k.o., tam pa vknjižila lastninska pravica na ime obeh tožnic, za vsako do ene nerazdelne polovice, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba. Tožencu je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev obeh sodb nižje stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje oziroma tako spremembo obeh sodb, da se zavrne tožbeni zahtevek. Vztraja pri svojem stališču, da je bil s pravnim prednikom obeh tožnic le v fazi pogajanj sklenitve odplačne pogodbe, vendar si je zaradi spora kasneje premislil. Ponudba vrednosti 300 m3 lesa na panju je bila prenizka, zato toženec ni hotel podpisati nobene listine, izjavil pa je tudi, da odstopa od pogajanj oziroma morebitne pogodbe. Tožnici in njun oče oziroma mož torej niso v dobri veri bivali v hiši. Za pridobitev lastninske pravice manjka tudi vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način. Revident še opozarja, da sta tožnici zoper toženčevo ženo dne 9.12.1993 vložili tožbo zaradi uveljavljanja nujnega deleža iz prevzete kmetije. Pripada jima nujni delež le iz tega premoženja, ki je last toženčeve žene kot prevzemnice in ne iz toženčevega premoženja. Slednje je po ugotovitvah izvedenca znatno vrednejše od 300 m3 lesa na panju.

Revizija je bila vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili in takratnemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravno relevantno dejansko podlago izpodbijanih odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki je hkrati tudi neizpodbojna podlaga revizijski presoji (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), predstavljajo v tej pravdni zadevi naslednje dejanske ugotovitve. Z izročilno pogodbo z dne 31.3.1971 je oče F. J. izročil svoji hčerki in toženčevi ženi A. B. svoje kmečko posestvo, sinu V. J. pa je izgovoril 300 m3 iglastega lesa na panju. V. J., ki je oče oziroma mož sedanjih tožnic, se s tem ni strinjal, izročilne pogodbe kot dedič tudi ni podpisal. Zato so med sorodniki tekla pogajanja o načinu izplačila njegovega nujnega deleža, ki se ga je zavezala plačati toženčeva žena in prevzemnica A. B. Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, ki jih v celoti sprejema drugo sodišče, je bil v letu 1984 ustno sklenjen in tudi realiziran dogovor, po katerem je V. J. prevzel v last in posest nepremičnino, sestoječo iz koče in pripadajočega zemljišča, last toženca, ki skupaj z ženo A. B. živi in dela na prevzeti kmetiji, in sicer "na račun" dednega deleža V. J. iz prevzete kmetije. V. J. se je skupaj s hčerko in ženo, torej sedanjima tožnicama, v letu 1984 preselil v hišo. V letu 1986 je ob sodelovanju in sporazumu toženca in V. J. prišlo do geodetske odmere parc. št. 312/3 k.o. S. D., toženec pa je dal sestaviti tudi tako imenovano "posadno" listino z dne 25.9.1989 zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem. Do podpisa te listine ni prišlo, saj je V. J. v kratkem času (decembra 1989) po njeni sestavi umrl, toženec pa je kasneje pričel pogojevati podpis te listine z odpovedjo prvotožnice kot vnukinje pokojnega izročevalca F. J. dedovanju glede kasneje vrnjenega denacionaliziranega premoženja.

Tak dejanski potek dogajanja delno izhaja tudi iz toženčevih navedb v odgovoru na tožbo, da so med sorodniki tekla pogajanja o načinu izplačila nujnega deleža V. J. iz prevzete kmetije, da je bila ena od variant tudi ta, da prejme V. J. toženčevo nepremičnino, zaradi česar je prišlo v letu 1984 do njegove vselitve v hišo in da je v letu 1986 zato res prišlo tudi do geodetske odmere. Toženec pa je vztrajal pri tem, da je šlo le za resna pogajanja, ne pa za sklenitev dogovora, ker naj bi kasneje prišlo do spora zaradi služnostne pravice, zaradi česar naj bi toženec ustno izjavil, da "ustno pogodbo razdira oziroma da ne bo napravil pismene pogodbe". Dejanske ugotovitve prvega sodišča, da je bil toženec tisti, ki je naročil sestavo listine z dne 25.9.1989, v kateri je urejeno tudi vprašanje služnostne pravice, toženec pritožbeno ni izpodbijal, vztrajal pa je pri trditvi o pogajanjih in kasnejšem odstopu od te pogodbe. Prvo sodišče je štelo za dokazano, da je že v letu 1984 prišlo do sklenitve in realizacije ustnega dogovora o tem, da V. J. prevzame v last in posest toženčevo nepremičnino "na račun" dednega deleža iz premoženja, ki ga je njegov oče izročil toženčevi ženi. Tako dokazno oceno je pritožbeno sodišče potrdilo in posebej poudarilo, da zatrjevani odstop od dogovora ni z ničemer dokazan. Toženčevo vztrajanje v reviziji, da je šlo le za pogajanja in da je odstopil od "pogajanj oziroma morebitne pogodbe" tako pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč o v letu 1984 ustno sklenjenem in realiziranem pravnem poslu med pravnim prednikom sedanjih tožnic V. J. in tožencem izhaja tudi vsebina tega dogovora, po katerem je toženec izročil pravnemu predniku tožnic kočo s pripadajočim in kasneje tudi geodetsko odmerjenim zemljiščem, V.J. pa se je v odmeno zavezal, da napram toženčevi ženi A. P. ne bo uveljavljal terjatve iz pripadajočega mu nujnega dednega deleža v zvezi z leta 1971 prevzeto kmetijo, na kateri živita in delata toženec in njegova žena. Pravni posel je bil torej odplačen, bil pa je tudi pretežno realiziran, saj se je V. J. z obema tožnicama že v letu 1984 vselil v kočo in toženec nikoli ni zahteval od njega ali tožnic plačila najemnine ali njihove izselitve, kar sam potrjuje še v pritožbi. V. J. pa za časa svojega življenja tudi ni od svoje sestre in toženčeve žene uveljavljal nujnega deleža iz prevzete kmetije. Tako je prišlo do obojestranske in vsaj pretežne realizacije sicer oblikovno pomanjkljivo sklenjenega ustnega dogovora. Prav pretežna in obojestranska realizacija pogodbe pa je tudi okoliščina, zaradi katere je napaka pri sklenitvi pogodbe, katere oblika bi zaradi njenega predmeta - nepremičnine res morala biti pismena, sanirana, s tem pa je pogodba konvalidirala. Prvo sodišče je o tem navedlo obširne razloge in se sklicevalo na že pred sprejetjem Zakona o obligacijskih razmerjih uveljavljeno sodno prakso, ki je bila nato uzakonjena v 73. členu navedenega zakona.

Ker zaradi pretežne in obojestranske realizacije ni mogoče uveljavljati, da naj bi bil pravni posel neveljavno sklenjen, revidentovo izpodbijanje dobre vere V. J. ni upoštevano, sklicevanje na pomanjkanje pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice pa je zmotno. Tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne, za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na obe tožnici sposobne listine ni stvarnopravne, ampak obligacijske, torej iz sklenjenega pravnega posla izvirajoče narave. Toženec je na podlagi pravnega posla dolžan izpolniti tudi svojo pogodbeno obveznost za izstavitev zahtevane listine in tako v celoti realizirati svoje pogodbene obveznosti.

Da sta tožnici dne 9.12.1993, torej po izdaji prve sodbe, vložili tožbo zoper toženčevo ženo zaradi izročitve nujnega dednega deleža iz prevzete kmetije, je toženec kot pritožbeno novoto uveljavljal v pritožbenem postopku, vendar v prepozni dopolnitvi pritožbe.

Okoliščine, nastale po izdaji prve sodbe, se ne morejo uveljavljati kot pritožbena novota, pritožbeno sodišče pa tudi sicer novih dejstev v po izteku pritožbenega roka vloženi dopolnitvi pritožbe ne more upoštevati. Ne glede na to pa revizijsko sodišče zaradi revidentovega vztrajanja pri tej okoliščini dodaja, da iz predložene kopije tožbe jasno izhaja, da sta tožnici pojasnili, da jo vlagata le za primer, da v tej pravdni zadevi ne bi uspeli in zato predlagata, da se z obravnavanjem nove tožbe počaka do pravnomočne rešitve zadeve P 517/92. Na revidentove trditve o pomanjkanju ekvivalence vzajemnih dajatev iz v tej pravdni zadevi obravnavanega pravnega posla je odgovorilo že pritožbeno sodišče, da je tožencu bila vrednost vzajemnih dajatev očitno znana že takrat, ko je prišlo do geodetske odmere. Za zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja, ki ga toženec niti ni uveljavljal, pa je poleg subjektivnega elementa, to je nevednosti o pravi vrednosti vzajemnih dajatev, potreben tudi objektivni element čezmernega prikrajšanja, ki ga je toženec uveljavljal s po izteku pritožbenega roka predloženim novim in zato neupoštevanim dokazom, to je cenitvenim poročilom o vrednosti sporne nepremičnine, ki jo je brez ustrezne cenitve sam primerjal z vrednostjo 300 m3 iglavcev na panju, namesto z vrednostjo nujnega dednega deleža, ki je sicer pripadal V. J. iz celotne, z izročilno pogodbo z dne 31.3.1971 prevzete kmetije.

V reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem pojasnjenem ni podan in ker tudi ni podan razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katerega je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je toženčevo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.